Mangart, 2679m, iz Loške Koritnice
Udeleženci: Robi, Tomaž, Tadej
Trajanje: 7h 54min
Višinska razlika: cca 2030m vzpona, cca 860m spusta
Tokrat sem se odločil pridružiti Tomažu in Robiju pri njunem vzponu na peti najvišji vrh Julijcev – Mangart. Dobili naj bi se v Logu pod Mangartom, v nedeljo ob šesti uri zjutraj. Sam sem štartal iz Kranjske Gore, moja sotrpina pa iz Kobarida oz. kampa ob Nadiži, kjer sta preživljala svoj dopust.
Brez zamude seveda ni šlo (pravljica o Robiju, novem šotoru in gojzarjih), kar sem izkoristil in še malce zadremal v avtu na parkirišču ob reki Predelnici. Ko sta le prišla, smo se odpeljali do Loške Koritnice, kjer se začenja osrednji del TNP-ja. Pot nas je sprva vodila po makadamski cesti, nato smo zavili na gozdno pot, ki pelje proti vrhu doline.
Z vsakim korakom smo nabirali višinske metre, dolina pod nami pa se je zdela vedno večja in daljša. Prve tri ure hoje, so nam senco nudile okoliške gore, med njimi tudi Jalovec in Loške stene (Brvar, na drugi strani je tvoja Bavšica).
Kmalu smo prečkali dolino in se usmerili proti Mangartu, kar je pomenilo, da je sence konec. Ta del poti je bil verjetno najtežji, saj smo hodili po izredno ozkih stezicah pod katerimi so bili strmi prepadi, »preplezali« pa smo tudi Hudo škrbino. Po približno dveh urah smo se priključili Italijanski smeri, kasneje smo ugotovili, da smo bili edini, ki smo na vrh prišli iz Loške Koritnice.
Vmes sem naletel še na svojega soseda iz Tacna, ki ga v Ljubljani redko srečam. Na vrhu je bilo precej ljudi, večina jih je prišla bodisi po Slovenski bodisi po Italijanski smeri z Mangartskega sedla.
Po okrepčilu (Tomaž je dal ribe tudi svojim hlačam) smo se odločili, da vrh zapustimo po Slovenski smeri, ki se je izkazala za precej naporno. Še posebej smo morali paziti na delih, ki niso zavarovani.
Na skalah je bilo precej drobnega grušča, zato lahko hitro pride do kakega zdrsa. No, Tomažu je bilo bistveno lažje, saj je imel nove rokavice. Ko smo le prišli do sedla, sem se odločil, da se tu moja pot konča, saj sem spet čutil moja kolena in nisem hotel tvegati, saj bi do izhodišča potrebovali še dobri dve uri.
Dogovorili smo se, da gre eden od šoferjev v dolino po avto in pride iskat ostala dva. Na parkirišču smo za prevoz prosili par iz Nove Gorice, ki sprva nad idejo ni bil navdušen, a sta po kratkem obotavljanju le privolila. Čast za izlet v dolino je doletela mene.
Po pol ure vožnje, petih spregovorjenih stavkih in desetih melodijah Morja in sonca sta me odložila v Logu, od koder sta me čakala še dobra 2 km hoje do naših avtov. Ko sem končno prispel, sem se osvežil v Koritnici, nato pa odpeljal nazaj na sedlo, kjer sta me v koči čakala soplaninca.
Vsaj pivo sta imela. Po poti smo pobrali punco iz Muljave (Brif, navali), ki opravlja zanimivo počitniško delo na sedlu, pase namreč ovce, v prostem času pa pomaga v koči.
Dan smo zaključili s prijetnim kosilom v Bovcu, kjer smo dobro uro čakali na hrano (baje je bilo kuharju pod častjo pripraviti pomfri), a smo jo zato še z večjim užitkom pojedli. Nato so se naše poti ločile, jaz sem se odpeljal proti Ljubljani, Tomaž in Robi pa nazaj v raj ob Nadiži.
Spisal Tadej
Po dolgem času (oz. po natančno 405 dneh!!!!) sem se odločil udeležiti voluharske ture, poleg tega je bila to moja prva tura z gorniško skupino PD Rašica. Vreme in destinacija sta obetala zanimiv sobotni izlet. Škednjovec (2309m) je razmeroma neznan in dokaj neobiskan vrh v Fužinskem delu Julijcev, običajno pa pot poteka po njegovem zahodnem grebenu, mi smo se odločili za vzpon po vzhodnem grebenu, ki naj bi bil nekoliko težji.
