Prikaz objav z oznako Tadej L.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Tadej L.. Pokaži vse objave

Škednjovec, Vrh Hribaric, 10. 9. 2011

Škednjovec 2309 m, Vrh Hribaric 2388 m, Ogradi (Robi in Janez) 2087 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Matic, Primož, Robert, Tadej, Tomaž
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika: cca 1550 m


Po dolgem času (oz. po natančno 405 dneh!!!!) sem se odločil udeležiti voluharske ture, poleg tega je bila to moja prva tura z gorniško skupino PD Rašica. Vreme in destinacija sta obetala zanimiv sobotni izlet. Škednjovec (2309m) je razmeroma neznan in dokaj neobiskan vrh v Fužinskem delu Julijcev, običajno pa pot poteka po njegovem zahodnem grebenu, mi smo se odločili za vzpon po vzhodnem grebenu, ki naj bi bil nekoliko težji.

Že ob 5:20 me je Primož pobral, Robi in Tomaž sta bila že v avtu, na hitro smo se odpeljali še v Šentvid, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi udeleženci. Naslednji postanek je bil Pri Cukiju, kjer smo popili obvezno jutranjo kavo. Izhodišče je bila planina Blato, kjer so nas spet obrali za 10€. Že ob relativno zgodnji uri, je bilo parkirišče lepo zapolnjeno. Prvo uro hoje nas je pot vodila skozi gozd, kjer smo pri lovski koči naredili prvo kratko pavzo.

Malo naprej od lovske koče se je gozd končal, po nekaj minutah hoje smo prišli do planine Krstenica. Od tu naprej steza ni bila več tako izrazita, a smo po travnatem svetu brez večjih težav prišli do Mišeljskega prevala. Tu se odpre resnično lep razgled na Tosc, Vernar, Mišelj vrh in ostale gore. Naključje je hotelo, da smo srečali Tinko in njeno družbo, ki so bili na poti na Triglav. Na tem mestu smo jo mahnili v levo ter po brezpotju planotastega pobočja dosegli začetek vzhodnega grebena Škednjovca.

Iz varnostnih razlogov smo si nadeli čelade in pasove. Sledil je malo težavnejši del, vendar smo brez težav preplezali gladko ploščo in malo daljši kamin. Premagati smo morali le še zadnji del grebena in že smo bili na vrhu. Fantastično vreme nam je omogočilo resnično prekrasen razgled na okoliške vrhove.

Po malici in foto »sešnu« smo previdno sestopili po krušljivem zahodnem grebenu in se odločili, da gremo še na sosednjo goro – Vrh Hribaric. Tudi ta vrh smo s pomočjo številnih možicev hitro dosegli, sledil je povratek v dolino. Vmes je padla ideja, da gremo spotoma še na en dvatisočak, a se večini na Ograde ni dalo.

Za prava jeklena moža sta se izkazala Robi in Janez, ki se nista dala in sta ga napadla sama. Ostali smo se ustavili na Planini v Lazu, kjer smo se osvežili s »Lazovško Bistrico«. Čez dobro urico smo bili že pri avtih, vmes sta nas dohitela tudi naša vrla borca. Po tako lepi turi še ni bil čas, da se razidemo in gremo domov.

Iz varnostnih razlogov (beri: zaradi možnosti gneče) smo se odločili za analizo nekje v bližini doma, zato smo se ustavili v Šmartnem pri Bizeljčanu. Če potegnem črto: super destinacija, super vreme, super družba…bo treba večkrat zraven.

Spisal Tadej



Debeli vrh, 1. 8. 2010

Debeli vrh, 2390 m
Koča na Planini pri jezeru, 1453 m

udeleženci: Luka, Janez, Matija, Primož, Robert, Tadej, Tomaž
trajanje: 7h 55min
višinska razlika: cca 1400 m

Že kar nekaj mesecev je minilo od moje zadnje udeležbe na voluharski turi, zato je bilo samoumevno, da sem na vrsti za pisanje potopisa - potopis manager pač ne laže.

Tokratna tura nas je vodila na bohinjski konec, na zanimivo goro z imenom Debeli vrh. Kot običajno, smo se dobili pred biljardnico ob 5:00. Po kratkem postanku na bencinski črpalki, kjer smo kupili nujne energijske zaloge, smo kavo tokrat spili v Bohinjski Bistrici, "Pri Cukiju".

Pot smo nadaljevali proti Stari Fužini, od koder vodi pol makadamska pol asfaltna cesta proti planini Blato. Aja, še prej je treba v gorenjsko kasico prispevati 10€ na avto. Parkirišče je bilo precej polno in hitro smo izračunali, da bi se tak biznis šli tudi mi.

Kakorkoli že, hitro smo se preobuli in napadli strmino. Do Planine na Lazu je pot potekala v prijetnem hladu gozda. Sonce nas je dočakalo šele na Lazovškem prevalu, kar smo izkoristili za prvo večjo pavzo. Kmalu smo z vhojene poti zavili na relativno nezahtevno brezpotje, kjer so nam pot kazali možici.

Da bi si vrh resnično prislužili, nam je gora namenila oviro v obliki škrbine, katero smo brez večjih težav preplezali. Hitro smo dosegli vrh, kjer nas je pričakal prečudovit razgled na naše gore. Na hitro smo pomalicali in se po strmem pobočju vrnili nazaj na markirano pot.

Dokaj hitro smo se spustili nazaj do Planine na Lazu, kjer se je pot odcepila proti naslednjemu cilju - Planini Jezero. Slaba urca lepe gozdne steze in že smo pili pivo in jedli joto pri zeeeloooo obiskani koči. Srečali smo tudi Bredo in Božota, ki sta se vrnila s Triglavskih jezer.

Po postanku nas je čakala le še pot do avta. Tako smo v dobri družbi in izredno lepem vremenu preživeli prvo avgustovsko nedeljo.

Spisal Tadej


 

Jelenk, 22. 11. 2009

Jelenk, 1107 m

udeleženci: Jasna, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 3h 34min
višinska razlika: cca 820 m


Tokrat nas je pot zanesla na idrijski konec, natančneje na vrh imenovan Jelenk. Štart je bil ob 7-ih z Broda. Kot vedno sem bil točen, na parkirišču pa je že čakala Jasna. Čakala sva približno 10 minut, Šarota in Robija pa še vedno ni bilo od nikoder.

Končno sem zbral pogum in ju poklical. Na moje presenečenje sem izvedel, da sta že na poti, saj Tomaž ni dobil mojega potrditvenega maila, Jasna pa je tudi mislila, da bosta prišla vsaj pred trgovino. Dogovorili smo se, da se dobimo v centru Hotedrščice, pri gostilni Türk, od koder smo pot nadaljevali skupaj.


Na pumpi smo si privoščili še hitro kavico, nato pa se odpravili proti Spodnji Idriji, na parkirišče Rotomatike Hidrie, kjer je bilo izhodišče današnje ture. Pot nas je sprva vodila skozi gozd, na križišču pa smo izbrali zahtevnejšo izmed smeri. Gre za zanimivo zavarovano smer, ki se imenuje Čez Kendove robe.

Večjih problemov ni bilo, a previdnost vseeno ni bila odveč. Vmes smo se vpisali še v knjigo. Kmalu se je naša pot združila z »normalno«. Vmes nas je pozdravila še prijazna psička in konji, ki jih je oskrbnik kmetije spustil na plano.



Na vrh smo nato prišli »en, dva, tri«, a sta nas žal pričakala veter in megla. Še dobro, da smo izbrali vrh z žigom, saj smo na ta način osrečili tudi Jasno. Na hitro smo pomalicali in malo pozirali pred fotoaparati, nato pa pičili v dolino. Po slabi uri smo prišli do avtomobilov, kjer se je naš izlet uspešno končal.

Spisal Tadej





Mangart, 2. 8. 2009

Mangart, 2679m, iz Loške Koritnice
Udeleženci: Robi, Tomaž, Tadej
Trajanje: 7h 54min
Višinska razlika: cca 2030m vzpona, cca 860m spusta

Tokrat sem se odločil pridružiti Tomažu in Robiju pri njunem vzponu na peti najvišji vrh Julijcev – Mangart. Dobili naj bi se v Logu pod Mangartom, v nedeljo ob šesti uri zjutraj. Sam sem štartal iz Kranjske Gore, moja sotrpina pa iz Kobarida oz. kampa ob Nadiži, kjer sta preživljala svoj dopust.

Brez zamude seveda ni šlo (pravljica o Robiju, novem šotoru in gojzarjih), kar sem izkoristil in še malce zadremal v avtu na parkirišču ob reki Predelnici. Ko sta le prišla, smo se odpeljali do Loške Koritnice, kjer se začenja osrednji del TNP-ja. Pot nas je sprva vodila po makadamski cesti, nato smo zavili na gozdno pot, ki pelje proti vrhu doline.

Z vsakim korakom smo nabirali višinske metre, dolina pod nami pa se je zdela vedno večja in daljša. Prve tri ure hoje, so nam senco nudile okoliške gore, med njimi tudi Jalovec in Loške stene (Brvar, na drugi strani je tvoja Bavšica).

Kmalu smo prečkali dolino in se usmerili proti Mangartu, kar je pomenilo, da je sence konec. Ta del poti je bil verjetno najtežji, saj smo hodili po izredno ozkih stezicah pod katerimi so bili strmi prepadi, »preplezali« pa smo tudi Hudo škrbino. Po približno dveh urah smo se priključili Italijanski smeri, kasneje smo ugotovili, da smo bili edini, ki smo na vrh prišli iz Loške Koritnice.

Vmes sem naletel še na svojega soseda iz Tacna, ki ga v Ljubljani redko srečam. Na vrhu je bilo precej ljudi, večina jih je prišla bodisi po Slovenski bodisi po Italijanski smeri z Mangartskega sedla.

Po okrepčilu (Tomaž je dal ribe tudi svojim hlačam) smo se odločili, da vrh zapustimo po Slovenski smeri, ki se je izkazala za precej naporno. Še posebej smo morali paziti na delih, ki niso zavarovani.

Na skalah je bilo precej drobnega grušča, zato lahko hitro pride do kakega zdrsa. No, Tomažu je bilo bistveno lažje, saj je imel nove rokavice. Ko smo le prišli do sedla, sem se odločil, da se tu moja pot konča, saj sem spet čutil moja kolena in nisem hotel tvegati, saj bi do izhodišča potrebovali še dobri dve uri.

Dogovorili smo se, da gre eden od šoferjev v dolino po avto in pride iskat ostala dva. Na parkirišču smo za prevoz prosili par iz Nove Gorice, ki sprva nad idejo ni bil navdušen, a sta po kratkem obotavljanju le privolila. Čast za izlet v dolino je doletela mene.

Po pol ure vožnje, petih spregovorjenih stavkih in desetih melodijah Morja in sonca sta me odložila v Logu, od koder sta me čakala še dobra 2 km hoje do naših avtov. Ko sem končno prispel, sem se osvežil v Koritnici, nato pa odpeljal nazaj na sedlo, kjer sta me v koči čakala soplaninca.

Vsaj pivo sta imela. Po poti smo pobrali punco iz Muljave (Brif, navali), ki opravlja zanimivo počitniško delo na sedlu, pase namreč ovce, v prostem času pa pomaga v koči.

Dan smo zaključili s prijetnim kosilom v Bovcu, kjer smo dobro uro čakali na hrano (baje je bilo kuharju pod častjo pripraviti pomfri), a smo jo zato še z večjim užitkom pojedli. Nato so se naše poti ločile, jaz sem se odpeljal proti Ljubljani, Tomaž in Robi pa nazaj v raj ob Nadiži.

Spisal Tadej




Trdinov vrh, 25. 6. 2009

Trdinov vrh 1178m
Udeleženci: Šaro, Robi, Tadej
Trajanje: 4h 15min

Višinska razlika: cca 830m


V sredo dopoldne sem se jezil, ker mi je vreme pokvarilo načrte za moj mini dopust, saj je bil naslednji dan dela prost. Vedel sem,da doma ne mislim ostati.

Kot nalašč me je poklical Šaro s predlogom. Z Robijem naj bi šli na Trdinov vrh. Nemudoma sem privolil, nato pa šel malo »počekirat« naš hrib na internet. Nahaja se na dolenjskem koncu, visok je 1187 m n.v., ca 2 uri hoje – to bo sigurno prijetno zapolnilo naš dan.

Naslednji dan smo, po kratki kavici, odrinili proti Brežicam, natančneje Artičam, kjer je bil Šaro dogovorjen za nakup objektiva.

Seveda nismo našli hiše »iz prve«, po spraševanju in klicanju, nam jo je vendarle uspelo najti. Gospodična na GPS napravi pač ni vsemogočna. Po uspešno opravljeni kupčiji smo nadaljevali pot proti Gabrjam, našemu izhodišču, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Otočca.

Tako smo začeli naš pohod proti vrhu. Naš prvi postanek je bil pri izviru Gospodična, kjer stoji tudi istoimensko gostišče. Pot nas je vseskozi vodila skozi gozd, večkrat smo prečkali cesto, ki je speljana na vrh. Steza je bila blatna in spolzka, a smo vseeno držali tempo vse do zaključka.

Po 1 uri in 20 minut smo prišli na vrh, kjer sva z Robijem na hitro pomalicala, Šaro pa je veselo testiral svojo novo pridobitev.

S Trdinovega vrha se odpira zares enkraten pogled na Hrvaško in Dolenjsko, videl se je tudi Kum, naša prejšnja destinacija. Sedaj vem, zakaj je strateško tako pomemben. Ogledali smo si televizijski stolp, vojašnico slovenske vojske in cerkvico sv. Jere.

Pot v dolino je bila izredno spolzka, zato smo šli do Gospodične raje po makadamski cesti. S Šarotom sva skočila do šanka, kjer so imeli pestro ponudbo domačih »ta kratkih«.

Naša izbira je bila rmanovo žganje. Po dobri pijači in jedači smo previdno opravili z zadnjim delom našega izleta. Vsi smo se strinjali, da je bil naš »praznični« potep zadetek v polno, saj je tudi vreme zdržalo do Ljubljanje, kjer nas je pričakal dež.

Spisal Tadej