Dom na Govejku, Gontarska planina, 31.1.2010

Dom na Govejku, 727 m
Gontarska planina, 906 m


udeleženci: Primož, Renata, Robi, Tomaž
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: cca 470 m

Kljub začetnemu planu, da obiščemo Tolsti vrh, smo se iz varnostnih in praktičnih razlogov odločili za obisk Polhograjskih Dolomitov, natančneje Gontarske Planine, kar je bil Šarotov predlog.

Jutranji obred s kavo ob 8 uri v Biljardnici je minil brez večjih posebnosti, ko smo se nabrali in prešteli, da slučajno ne bi kdo izostal, smo počasi krenili proti mogočnemu gorskemu svetu.

Avto smo pustili pri Legastji, jaz sem si tretjič v življenju nadel gamaše in ob tem zabaval okolico, nato se je pričela hoja po prijetni zasneženi vzpetini ob prijetnem godrnjanju Renate, ki pa takrat še ni vedela, da jo razlog za dobro razpoloženje čaka malo višje.

Pot je potekala skozi čarobno lep zimski gozd do naše prve postojanke doma na Govejku, kjer so nam po domače postregli domač štrudelj, domač čaj iz posebnih lišajev ki menda dobro denejo prostati, in seveda domače borovničke ter limonce.

Steška smo zapustili bazo in zakoračili v gaz proti našemu cilju, Gontarski planini. Ko smo zavili s poti na greben, ki vodi na vrh, so se na Renatinem sicer simpatičnem obrazu za hip zarisale malce ostrejše poteze, vendar se je vdala v usodo in skupaj smo se vzpeli po zasneženem in dokaj strmem grebenu do vrha.

Sestop z vrha je potekal po drugi trasi, ponovno smo šli mimo doma na Govejku, od tu pa smo šli dol po cesti do Legastje.

Da smo naredili lep zaključek izleta, smo se v omenjeni gostilni še malo okrepčali s tekočimi kalorijami.Okoli 14 ure smo krenili na Brod, tam pa se je naše druženje končalo.



Spisal Primož 







Blejska koča, Debela peč, Brda, Mrežce, 24.1.2010

Blejska koča na Lipanci, 1630 m
Debela peč, 2014 m
Brda, 2009 m
Mrežce, 1965 m

udeleženci: Gregor, Gustl, Luka, Renata, Robi M., Robi T., Tomaž
trajanje: 7h 7min
višinska razlika: cca 1200 m


Megleno nedeljsko jutro, a mi smo se vseeno zbrali na Brodu ob 7 uri. Po jutranjem pozdravu in kratkem pogovoru smo se odpravili proti Gorenjski.

Začrtana pot: Medvedova konta na Pokljuki-Blejska koča na Lipanci-Debela peč in Mrežce.

Na bencinskem servisu Voklo je sledil običajen postanek za oskrbo z gorivom in jutranjo kavo.

Nadaljevali smo pot proti Pokljuki in se ustavili v Medvedovi konti, kjr smo namestili opremo in se odpravili proti Blejski koči na Lipanci. Nekje na sredini poti do Lipance, pa je verjetno zaradi naše zadihanosti megla izginila in zadovoljni smo zagledali jasno nebo z lepim razgledom.

Ko smo prispeli na Lipanco je na razpotju Blejske koče in Debele peči Tomaž fotografiral, vendar smo vsi razumeli to kot opozorilo, da nas ne bi prekmalu zamikal obisk koče.

Proti Debeli peči (glej ga zlomka) smo dohiteli sam sindikalni vrh kovinske in elektro industrije in kot se za planince spodobi lepo pozdravili, prehiteli z nadzvočno hitrostjo in si dovolili narediti fotko (slika dveh žensk-sindikalistk).

Kmalu zatem smo prispeli na Debelo peč in se navdušeni nad razgledom odločili še za nenačrtovan obisk Brd, od koder smo sestopili do Blejske koče na Lipanci. Ker pa smo se hoteli držati začrtane poti, smo obiskali še Mrežce in se vrnili nazaj v že dvakrat omikano kočo, kjer sta nas ogrela ričet in Staropramen.

Pred odhodom v dolino smo naredili še skupinsko sliko in v prepričanju, da poznamo pot v dolino, smo ugotovili, da brez Šarmina ne gre.

Prihod nazaj na Brod-Kaval ob 17.03 uri.

Spisal Gustl








Sv. Jošt, 17.1.2010

Sv. Jošt, 847 m

udeleženci: Luka, Renata, Robi, Tomaž
trajanje: 3h 8min
višinska razlika: cca 480 m

Sredi tedna na mejl prejmem Tomaževo sporočilo za nedeljski izlet: tokrat je v planu easy tura na Sv. Jošt nad Kranjem. Zbor je ob 8h v biljardnici. Lp Tomaž.





Tole se bo pa prileglo, po vsem tem lenarjenju, ko smo stopili v novo leto, si mislim in v soboto napišem SMS sporočilo našemu vodji, da se z veseljem pridružim skupini.





Zjutraj mi budilka tokrat ni zatajila in pokličem Tomaža ter ga vprašam, če lahko obujem superge, a v njegovem glasu je začutiti dvom in odgovori mi samo z vprašanjem: "superge?" takoj mi je jasno, da tole ni bila dobra izbira.

Šele nato pogledam skozi okno in zagledam, da zunaj sneži. Pozabim na superge, v vrečko stlačim pohodne čevlje in se odpravim.






Na zadnjem srečanju, ko smo šli na Grmado, mi budilka ni zvonila, pa so me fantje vseeno počakali in zato sem se danes odpravila prej in celo prišla prva na zborno mesto.

Po jutranji kavici smo se naprej odpeljali z avtomobilom, kjer so me udeleženci soglasno določili, da sem sedaj že na vrsti, da napišem, kako bo potekal današnji dan. Pripeljali smo se do izhodiščne točke, kjer je na tabli pisalo Zabukovje.

Štartali smo po asvaltirani poti, mimo nekaj hiš in se potem povzpeli v hrib, po zasneženi poti. Bili smo zgodnji, zato še ni bila shojena.

Moški predstavniki so hoteli do zadnjega ovinka pred vrhom po bljižnici, ker sta po njej pred nami šli dve dami, vendar ker sem bila jaz brez pohodnih palic, sem bila takrat dober izgovor, da smo šli okoli. Do vrha smo rabili slabo uro.

Pred kočo smo si morali očistiti čevlje s posebej za to pripravljeno krtačo in za tem smo vstopili v topel prostor.

Pogreli smo se s čajem, ki so ga nekateri obogatili še z rmanom ali medico, si privoščili še smejočo presto, štrudl in gibanico. No, ne vsi vse, ampak vsak nekaj in se nato odpravili po drugi poti.





Ko smo se sladkali z dobrotami je pot postala že kar shojena in zato je posledično pričelo drseti in so mi vsi prijazno ponudili eno svojo palico, tako da bi lahko imela celo tri, kar bi pa bilo že malo preveč, zato sem vzela eno od Tomaža, drugo od Robija in smo jo na njihovo željo, končno tudi po nekaj bližnjicah mahnili v dolino.


Ustavili smo se še na zaključni kavici v Kavalu in nato vsak v svojo stran odšli domov na nedeljsko kosilo.

Čaven, 10.1.2010


Koča Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 m


udeleženci: Primož, Robi, Tadej, Tomaž
trajanje: 4h 40min
višinska razlika: cca 1100 m

Po skrbni analizi razmer v vseh svetovnih gorstvih smo se odločili za turo na primorskem koncu.






Obred z jutranjo kavo smo opravili v lomškem Marcheju in se odpravili v Vipavsko dolino, v vas Lokavec pri Adovščini, kjer smo imeli izhodišče za vzpon. V Vipavski dolini je bilo kopno in sončno.

Po  začetnemu obtoževanju koga čakamo, valda ene te iste, smo krenili navkreber. Ko je drugje ta teden snežilo je tu deževalo in posledično je bilo na poti blata k blata.

Med  hojo smo se kot vedno kratkočasili z intelektualnimi debatami, med drugim smo iskali tudi izvor imena Čaven. Morda prihaja ime od Jehovih prič, ki menda nosijo čolne v hribe; čoln--čoven--čaven.




Višje je blato zamenjal sneg, sonce je zamenjala megla, zložno pot pa strmina.

Po prihodu do koče Antona Bavčerja na Čavnu smo se zaradi megle odrekli nadaljevanju ture do Kuclja. Raje smo si privoščili čaj in medvedovo kri.

Z Robijem sva čaje dobila v najinim letom primernih šalcah, Robi z Miki miško, jaz z medvedki.

Ko smo plačevali rundo sem ugotovil, da nimam denarnice (kako prikladno). Malo me je zaskrbelo, a smo po analizi ugotovili da je lahko le v Tadejevem avtu na izhodišču.

Zapodili smo se v dolino, še prej pa sva si s Primožem nataknila dereze, on šmarnogorske, jaz nove visokogorske, katerih nastavitve je bilo potrebno stestirati. Razen tega da sem se med hojo zapletel in z derezo strgal hlače je test kar uspel.

Nižje, ko smo se spuščali čez jase, se nam je odprl lep razgled na Ajdovščino pod nami, kar je Robi komentiral "Tale Vipava pa ni tok mejhna".

Blata je bilo spet k blata in ob prihodu v Lokavec smo blatne gojzarje očedili v "Čavenščici", ki teče skozi vas.

Ko smo prispeli do avta, sem zadovoljno ugotovil da je denarnica res v njem in ker je red red smo šli zaradi tega še na pivo v Ajdovščino.

Spisal Tomaž


 






Ratitovec, 3.1.2010

Ratitovec, 1667 m

udeleženci: Primož, Bojan, Dušan, Luka, Tomaž, Robert
trajanje: 5h 19min
višinska razlika: cca 1200m

Novoletne praznike smo tokrat zaljučili z hribovskim izletom na Ratitovec. Sončno nedeljsko jutro smo se dobili v Biljardnici, kjer smo se ob kavi pošlihtali po avtih in jo mahnili proti Jesenovcu.

Pot proti izhodiščni točki nam je popestril zanimiv besednjak občasnega udeleženca naših hribovskih podvigov “nadkolesarja Duleta”.

Gnečo na bencinskemu servisu in lokalu zraven se po novem definira z besedami “ma ne stari krcato je tle zmeri”. Ob prijetnem odkrivanju novih besed imenovanih “Zaletelščice” smo prispeli na izhodišče.




Kjub sončnemu vremenu in jasnemu nebu je termometer kazal -7 stopinj celzija, kar nas je primoralo da se toplo oblečeni zapodimo v hrib. Iz senčne doline se z listjem prekrita pot precej strmo vzpenja proti z soncem obsijanem Prtovču.

Kmalu je suho podlago zamenjalo škripanje snega pod nogami, to nam je dalo dodatno energijo in kmalu smo prišli na 1667 metrov visoki Gladki vrh. Veter na vrhu nas je kmalu pregnal v Krekovo kočo na zasluženi flancat in čaj.

Zaradi lepega vremena in precejšnjega mraza je bila koča “krcata”, tako da smo na hitrico pokonzumirali specialitete Krekove koče in odstopili prostor drugim planincem.

Pot v dolino je minila brez posebnosti. Tokratni izlet je bil krasen zaključek novoletnih praznikov ter polno in v dobri družbi preživeta sončna nedelja.

Spisal Robert