Snežnik, 26.10.2013

Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku 1796 m

udeleženci: Matija, Jerko, Irena, Miran, Tomaž, Duk, Paz
trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 550 m


Odločitev za Mentkov pohod na Snežnik je padla že nekaj tednov pred samo izvedbo. Iz prve zagnanosti za pohod, se je na dan pohoda udeležba ustalila na 5 članih in dveh štirinožcih, kar je še vedno kar zadovoljiva udeležba glede na zgodovino športnega udejstvovanja Mentkovega kolektiva.


Vrh Snežnika smo osvajali z dvema ekipama. 1. Ljubljanska ekipa, ki je bila nekoliko večja in je štela 3 člane in dva spremljevalna psa in 2. Koprska ekipa, ki je štel 2 člana. Koprska ekipa je štartala na vrh nekoliko prej. V Ljubljani smo se zjutraj še odločali ali bi odšli na vzhod, ker je bilo na zahodu slabo vreme.

Vendar ker je bila Koprska ekipa že na poti, smo vsi odšli na Snežnik. Sama vožnja do izhodišča je bila kar malce zoprna in se vleče, sploh v slabem in meglenem vremenu, ko ne moreš opazovati okolice. Štartali smo nekoliko nižje kot Koprska ekipa pri domu na Sviščakih. Čas nenaporne hoje na vrh je trajal 1.5 ure, od tega 1 ura po cesti in 0.5 ure po pešpoti.

Proti vrhu se je vse bolj meglilo in pihal je vedno močnejši veter, tako da postopati po samem vrhu ni bilo prijetno. Tudi za psa ni bilo nikjer kakšnega primernega zavetrja, zato sta počakala v predprostoru koče. Sama koča je kar prijetna, še posebej pohvale vredna je tudi hrana v koči. Po približno pol ure smo se vsi skupaj odpravili s Snežnika.

Obvezno smo se ustavili še na pijači v domu na Sviščakih, kjer smo predebatirali pohod in ustvarjali plane za prihodnost.

Spisal Matija




Kucer / Monte Cuzzer, 19.10.2013

Kucer / Monte Cuzzer 1462 m

PD Rašica
udeleženci: Ružica, Srečo, Sašo, Vida J., Mojca, Albina, Vida P., Andreja, Rok, Robert, Ladka, Irena,  Kinč, Dušan, Marko, Tomaž, Primož
trajanje: 8 h 45 min
višinska razlika: cca 1300 m


Ker je Primož potreboval pomoč pri izvedbi ture z dvema kombijema, sem se mu pridružil na izletu v Rezijo. Pridružil sem se z veseljem, ker sem bil v Reziji celo prvič.





Po jutranji kavi v Kranjski Gori smo se mimo Trbiža, po Kanalski in Železni dolini, peljali do kraja Tam na Bili / Resiutte kjer smo zavili v Rezijo. Pri prvem razcepu Tam pri Tigu / Tigo smo parkirali kombija.





Čez visečo brv smo začeli našo krožno turo. Po divji soteski Črnega potoka / Rio Nero navzgor do Zavetišča na Črnem potoku na opuščeni planini med Kadinom / Monte Cadin, Javorjem / Monte Lavara in Kucerjem.


Imeli smo lep sončen jesenski dan in po malici na planini smo nadaljevali čez gozd po poti 707A ki se vije po izredno položnih serpentinah, kot bi bile delane za železnico je menil Primož. Po teh serpentinah smo prišli na škrbino Tam za Kucerjem / Forca Tasacuzzer.




Sem iz vasi Liščace / Lischiazze pripelje pot 707 po kateri smo nadaljevali na predvrh in potem na vrh Kucerja. Razgledi so bili fenomenalni, pod nami Rezija, okoli pa Lipnik, Strma peč, Montaž, Žrd, Kanin, greben, ki se od Skutnika spušča proti Muzcem, zadaj v daljavi Krn in Kobariški Stol, ter greben Muzcev.

Proti zahodu pa Karnijci, Amariana, Sernio, Grauzaria, Pisimoni, Chiavals, Zuc dal Bor, Montusel in Breznjak. Sestopili smo na severno stran, strmo navzdol in kar hitro smo bili v vasi Gost. Kar hitro, glede na težave dveh udeležencev zaradi katerih je Primož iz vasice po markirani poti tekel do izhodišča in enega od  kombijev pripeljal po cesti v vas.

Na izhodišču smo se spet vsi zbrali in se odpeljali v Kranjsko Goro na večerjo v gostilno pri Martinu in potem nazaj v Šentvid, kjer smo končali celodnevno druženje.

Spisal Tomaž






Kočna po JZ grebenu, 13.10.2013

Na Križu 2484 m, 
Kokrska Kočna 2520 m,
Bivak V kočni 1952 m

udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko
trajanje: 11 h 20 min
višinska razlika: cca 1850 m

Že nekaj časa smo se pogovarjali o tej turi, Kočna po jugozahodnem grebenu. Marjan G. je tod že hodil in se javil da pelje še nas. Večina udeležencev ture se nas je dobila na parkirišču pri Kavalu, le Marjana smo pobrali pri britofu v Vodicah.

Ko je Marjan prišel, je v temi zgrešil uvoz na britof, potem pa še trdil da se Agip kljub nedelji odpre ob 6h. Malo nas je zaskrbelo za orientacijo na Kočni, če že Vodice tako "dobro" pozna. Kavo smo seveda spili na Petrolu na gorenjski avtocesti. 

Po dolini Kokre smo se pripeljali do parkirišča pod kmetijo Suhadolnik. Vreme ni bilo blesteče, a še smo upali in verjeli lepi napovedi. Markirani poti smo sledili v Suhi Dol in zavili na drugi kolovoz v levo. Po njem pa do konca mimo vseh desnih odcepov.

Potem pa smo po brezpotju iskali prehode in ostanke poti. Krajšo malico smo imeli pri zanimivi lojtrci. Nadaljevali smo po strmih travah in na nekem mestu se je nekaj sekund po tem, ko je šel prvi mimo in pol metra stran od tam kjer je hodil, odlomila metrska in 100 kilska skala in zgrmela mimo ostalih.

Razmočenost zadnjih dni je poleg ostalih erozijskih dejavnikov očitno naredila svoje. Kmalu smo prišli iz gozda na travno planjavo, kje smo zagledali škrbino Mala vratca. Vreme še vedno ni bilo blesteče, a še smo upali.

Na Malih vratcih se je začelo poplezavanje, ki ga nekoliko kazila le velika krušljivost. Nekje nad 2200 m se je pojavil včerajšnji sneg, a ga je bilo zelo malo. V megli, ki se je sem in tja razkadila, dosežemo vrh Na Križu, kjer je zoprno pihalo.

Z vrha se hitro poberemo in v megli iščemo prehod do markirane poti na Kokrsko Kočno. Šli smo prenizko, prečili grapo za grapo, in v spremenljivo meglenem in sončnem vremenu nam le uspe najti sedelce in pod njim grapo z markirano potjo in jeklenicami.

Po markirani poti in po včerajšnjem in predvčerajšnjem snegu se vzpnemo na vrh Kokrske Kočne, ki nas nagradi z razgledom, saj se nenadoma precej razkadi. Sestopimo nazaj do grape, ki je že tako ena bolj zoprnih markiranih poti pri nas, pa še popoprana s snegom je bila.

Pod grapo se po melišču spustimo do bivaka v Kočni, kjer je edini daljši postanek na turi, pa še tu se mi je sendvič skotalil po bregu. To imajo gotovo gamsi tako naštudirano da se nekaj hrane skotali k njim. Še dobro da je imela Nevenka dva sendviča.

Sestopili smo po lovski poti, v strmih travah in pod stenami Kočne do ozkega melišča. Po njemu navzdol do skoka, ki ga obidemo po desni kjer je lovska jeklenica.

Hodil sem prvi in ko se jeklenica konča, sem se na strmini zdaj prijel za kakšno smreko, zdaj za travo ali skalo, dokler se ena od teh skal, spet težka vsaj 100 kg, kakšen meter visoka in pol metra široka,  ni odlomila in se namenila pasti name.

Refleksno sem se umaknil, a izgubil ravnotežje in uplahnil na hrbet in po bregu navzdol, skala pa se je kotalila tik ob meni. Po cca 5 metrih je skala odvila stran, mene pa je obrnilo za 180 stopinj da sem letel z nogami naprej in ne več z glavo. Po cca 15 metrih sem se ustavil na trhlem viharniku, ki je ležal počes na strem bregu.

Zgledalo je strašno, a končalo se je le z nekaj praskami, čelada je zaščitila glavo, nahrbtnik pa hrbet. Bolj sem bil umazan kot poškodovan. Malo šokirani smo nadaljevali in kmalu dosegli vlako, po kateri smo dosegli zadnji desni odcep jutranjega kolovoza.

Le še do parkirišča smo sestopili, kamor smo prišli že v mraku. Na poti domov smo se ustavili še v Tupaličih na pijači in opravili analizo dolge, zahtevne in lepe ture.

Spisal Tomaž


Kaluder, 5.10.2013

Vovenk 1513 m,
Kaluder 1980 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan G., Maks, Sašo, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko
trajanje: 7 h
višinska razlika: 1480 m

Oktobrska tura gorniške skujpine nas je vodila na Kaluder, goro nad soško planoto Vrsnik. Vreme ni obetalo nič dobrega, vendar se nas je kljub temu zbralo devet gornikov. Rano jurtro je bilo turobno, zaspano, na poti na Vršič tudi megleno, a se je do proti vrhu zbistrilo, pokazala se je celo jasnina.

Porabili smo kar dve uri, da smo s krajšim postankom na kavi prispeli do Loga v Trenti in našega izhodišča za kmetijo Pezdilč. Na jasi smo med dvema lepo urejenima vikendoma zakorakali v gozd, ki je bil izmenično iglast in listnat. Po vijugasto speljani poti smo hitro premagali strmino in se znašli v zaselku Črč, ki pa je popolnoma zapuščen in zaraščen.

Steza se je kar izgubila. Pot ni markirana in za napredovanje smo morali večkrat iskati pravo smer in ustrezne prehode. Po eni uri in dvajsetih minutah smo prišli na sedlo Predel, 1282 m, in nadaljevali po grebenski stezi do Vovenka, 1545 m, kjer pa smo zapustili gozdno stezo.

Začelo se je lomastenje preko borovega grmičevja in ruševja. Sproti smo iskali prehode. Ker je bilo grmičevje mokro, smo bili kmalu mokrim tudi mi do kolen in čez. Borove veje in mokre trave v veliki strmini so zahtevale kar največjo pazljivost. Preraščeno grmičevje nam je večino poti  zapiralo pogled na dolino Lepene in Dom Klementa Juga, izhodišče za pot proti Krnskim jezerom.

Bližnji vrhovi so se vse bolj zavijali v oblake, kar je napovedovalo, da bo popoldne res začelo deževati, kot je bilo napovedano. Kar uro in pol smo v takih pogojih ob vzponih in spustih hodili po grebenu. Potem smo vendar prišli do čistine, ko smo hitreje napredovali. Skupaj smo do vrha Kaludra, l980 m, porabili štiri ure in dvajset minut.

Zaradi visoke oblačnosti nismo bili nagrajeni z lepim razgledom, pač pa z obilico lepih planik prav na vrhu gore. Zaradi vremena se nismo veliko ustavljali, ampak smo se po kratki malici po isti poti spustili do prvega sedla, od tod pa po zelo strmem travnatem predelu in melišču do steze, ki vodi na planino za Črnim vrhom, 1529 m.

Ko smo prišli pri  zaselku Črč na stezo vzpona, do kombija ni bilo več daleč. Padle so prve kaplje dežja, mi pa smo se pravočasno odpeljali. Strinjali smo se, da je veliko precej višjih vrhov dosti lažje dosegljivih kot pa le 1980 m visoki Kaluder.

Spisal Janez