Kočna po JZ grebenu, 13. 10. 2013

Na Križu 2484 m, 
Kokrska Kočna 2520 m,
Bivak V kočni 1952 m

udeleženci: Marjan G., Nevenka, Tomaž, Marjan Š., Slavko
trajanje: 11 h 20 min
višinska razlika: cca 1850 m

Že nekaj časa smo se pogovarjali o tej turi, Kočna po jugozahodnem grebenu. Marjan G. je tod že hodil in se javil da pelje še nas. Večina udeležencev ture se nas je dobila na parkirišču pri Kavalu, le Marjana smo pobrali pri britofu v Vodicah.

Ko je Marjan prišel, je v temi zgrešil uvoz na britof, potem pa še trdil da se Agip kljub nedelji odpre ob 6h. Malo nas je zaskrbelo za orientacijo na Kočni, če že Vodice tako "dobro" pozna. Kavo smo seveda spili na Petrolu na gorenjski avtocesti. 

Po dolini Kokre smo se pripeljali do parkirišča pod kmetijo Suhadolnik. Vreme ni bilo blesteče, a še smo upali in verjeli lepi napovedi. Markirani poti smo sledili v Suhi Dol in zavili na drugi kolovoz v levo. Po njem pa do konca mimo vseh desnih odcepov.

Potem pa smo po brezpotju iskali prehode in ostanke poti. Krajšo malico smo imeli pri zanimivi lojtrci. Nadaljevali smo po strmih travah in na nekem mestu se je nekaj sekund po tem, ko je šel prvi mimo in pol metra stran od tam kjer je hodil, odlomila metrska in 100 kilogramska skala in zgrmela mimo ostalih.

Razmočenost zadnjih dni je poleg ostalih erozijskih dejavnikov očitno naredila svoje. Kmalu smo prišli iz gozda na travno planjavo, kje smo zagledali škrbino Mala vratca. Vreme še vedno ni bilo blesteče, a še smo upali.

Na Malih vratcih se je začelo poplezavanje, ki ga nekoliko kazila le velika krušljivost. Nekje nad 2200 m se je pojavil včerajšnji sneg, a ga je bilo zelo malo. V megli, ki se je sem in tja razkadila, dosežemo vrh Na Križu, kjer je zoprno pihalo.

Z vrha se hitro poberemo in v megli iščemo prehod do markirane poti na Kokrsko Kočno. Šli smo prenizko, prečili grapo za grapo, in v spremenljivo meglenem in sončnem vremenu nam le uspe najti sedelce in pod njim grapo z markirano potjo in jeklenicami.

Po markirani poti in po včerajšnjem in predvčerajšnjem snegu se vzpnemo na vrh Kokrske Kočne, ki nas nagradi z razgledom, saj se nenadoma precej razkadi. Sestopimo nazaj do grape, ki je že tako ena bolj zoprnih markiranih poti pri nas, pa še popoprana s snegom je bila.

Pod grapo se po melišču spustimo do bivaka v Kočni, kjer je edini daljši postanek na turi, pa še tu se mi je sendvič skotalil po bregu. To imajo gotovo gamsi tako naštudirano da se nekaj hrane skotali k njim. Še dobro da je imela Nevenka dva sendviča.

Sestopili smo po lovski poti, v strmih travah in pod stenami Kočne do ozkega melišča. Po njemu navzdol do skoka, ki ga obidemo po desni kjer je lovska jeklenica.

Hodil sem prvi in ko se jeklenica konča, sem se na strmini zdaj prijel za kakšno smreko, zdaj za travo ali skalo, dokler se ena od teh skal, spet težka vsaj 100 kg, kakšen meter visoka in pol metra široka,  ni odlomila in se namenila pasti name.

Refleksno sem se umaknil, a izgubil ravnotežje in uplahnil na hrbet in po bregu navzdol, skala pa se je kotalila tik ob meni. Po cca 5 metrih je skala odvila stran, mene pa je obrnilo za 180 stopinj da sem letel z nogami naprej in ne več z glavo. Po cca 15 metrih sem se ustavil na trhlem viharniku, ki je ležal počes na strem bregu.

Zgledalo je strašno, a končalo se je le z nekaj praskami, čelada je zaščitila glavo, nahrbtnik pa hrbet. Bolj sem bil umazan kot poškodovan. Malo šokirani smo nadaljevali in kmalu dosegli vlako, po kateri smo dosegli zadnji desni odcep jutranjega kolovoza.

Le še do parkirišča smo sestopili, kamor smo prišli že v mraku. Na poti domov smo se ustavili še v Tupaličih na pijači in opravili analizo dolge, zahtevne in lepe ture.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

Fotografije Marjan