Skuta, Štruca, 28.4.2018

Skuta, 2532 m,
Štruca, 2457 m

udeleženci: Sabina Be., Niko, Sabina Bo., Janez, Kristina, Barbara, Sašo, Andreja, Andraž, Stojan, Melita, Brane, Nevenka, Antonija
trajanje: cca 12 h
višinska razlika po poti: cca 1800 m


Cilj tokratne ture, Dolgi Hrbet čez Gamsov skret, je bil dokaj drzno zastavljen glede na skoraj poletne temperature in temu primerne snežne razmere. Ob rani uri se nas je v Kamniku na jutranji kavici iz vseh vetrov zbralo kar štirinajst avanture željnih gornikov.

Pisana druščina je botrovala izbiri nekoliko lažjega cilja in sicer za pristop na Skuto, bonus Štruco. S tremi avti smo se odpeljali v Kamniško Bistrico in naprej po mestoma precej načeti cesti do  parkirišča pri spodnji postaji žičnice.

Oprtali smo si nahrbtnike in po še bolj načetem odseku ceste (neprevozno za osebni avto) nadaljevali do gornjega parkirišča, kjer smo se usmerili na kolovoz, ki vodi proti Gamsovem skretu.

Kolovoz čez nekaj časa preide v stezo, ki se vzpenja po levi strani dolinice 'V Tratah' in obide strm skalni skok. V skalni steni na desni strani skoka je nekaj plezalnih smeri, ko vodijo neposredno pod vznožje Velikega grebena.





Pot tik pred izstopom iz gozda preči širok graben, ki je bil zalit s trdo plazovino, zato smo si zaradi varnosti udeležencev za prečenje prvič nadeli dereze. Po izstopu iz gozda smo prečili v desno in se usmerili v strma travnata pobočja po levi strani prej omenjene dolinice (nad skokom).

Dolinica oziroma graben hudournika je bil zalit s plazovino, zato smo pot nadaljevali po strmih travah precej višje od običajne poletne poti.







Zadnji del poti je bil prekrit z dokaj trdno snežno odejo, zato smo si ponovno nadeli dereze in dosegli ostenja pod Koglom, do lepo vidnega slapu.






Pot smo nadaljevali po zajedi levo od slapu, kjer je najprej potrebno s pomočjo dobrih sklanih oprimkov, klinov in skob preplezati nekaj metrov po skoraj navpični steni do z jeklenico zavarovanega dela poti.





Jeklenice so nam bile v pomoč pri prečenju ozke in strme police, ki preči pobočje v desno na grapo hudournika. Iz zavarovanega dela nas je pot vodila na zelo strma travnata pobočja, kjer pa je strmina kmalu popustila, odprl se nam je pogled na Velike pode, prekrite s snežno odejo.

Vzpon smo nadaljevali proti markirani poti Kokrsko sedlo - Kamniško sedlo do sedelca, kjer so se nam odprli pogledi na vzhodno ostenje Grintovca, Mlinarsko sedlo, Dolgi hrbet in Štruco.

Usmerili smo se desno proti Skuti in prečili snežno pobočje do vznožja zmerno strme stene, ki je bila kopna. Preplezati smo morali dokaj strmo steno med Dolgim hrbtom in Štruco, kjer se na vrhu stene z leve priključi pot z Dolgega hrbta.

Nadaljevali smo po snežiščih proti Skuti in spotoma obiskali še Štruco. Na vrhu Skute smo si privoščili nekaj za pod zob in nekaj za v arhive. Razgledi so bili zaradi jasnega in sončnega vremena celotno pot odlični.

Prvotno smo želeli sestopiti po vzhodni strani Skute do bivaka in čez Žmavčarje, vendar je bil sneg zaradi visokih temperatur, sonca in pozne ure zelo nestabilen.

Sestop smo zato opravili po poti vzpona, ki pa je bil za večino udeležencev zahtevnejši od vzpona. Analizo ture smo družno opravili pri Jurju, odlična postrežba. Nepozabna, težka vendar lepa tura, ki bo verjetno še dolgo ostala v našem spominu

Spisal Sašo





Trdinov vrh iz Hrvaške, 21.4.2018

Trdinov vrh / Sveta Gera 1178 m

PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Mateja, Ksenija, Vasja, Jože, Vida, Robi, Mihela, Tomaž, Ivan, Jani, Paz
trajanje 5h 20 min
višinska razlika: cca 640 m
dolžina: 14,8 km

Trdinov vrh iz Hrvaške bi morali realizirati že decembra 2017. Zaradi slabega vremena je bil štirikrat prestavljen in zdaj v petem poskusu je končno uspel.

Dvanajst planincev in pes se nas je s kombijem in avtom odpeljalo proti Dolenjski. Jutranjo kavo smo si omislili na OMV Šmarje-Sap kjer bili deležni precej neprijazne uslužbenke, ki nas je hotela opehariti za eno kavo.

Nadaljevali smo do izvoza Novo mesto - vzhod, kjer smo zavili proti Metliki. Že pred Metliko smo zavili na bližnjico proti našemu izhodišču.

A nekje smo zavili levo namesto desno in se cjazili po ozki ovinkasti cesti. Državno mejo smo prečkali na mejnem prehodu Brezovica, kjer izgleda že velja Schengen, saj ni bilo nikogar, ki bi preverjal dokumente.

Zaradi ovinkaste ceste je bilo eni udeleženki precej slabo, a počasi smo le prišli do vasice Sošice, kjer smo imeli izhodišče.

V krasnem sončnem vremenu in mimo mnogih cvetočih divjih češenj smo napredovali proti vrhu. Dve uri in pol smo potrebovali do vrha. Malo pod vrhom smo šli mimo vojašnice, kjer še vihra slovenska zastava in verjetno še dolgo bo.

Če ne priznavaš arbitražnega sporazuma pač težko prevzameš vojašnico. Na vrhu je Ivan oznanil da ravno danes praznuje in iz nahrbtnika privlekel penino in dobrote.

Nazdravili smo, malo posedeli, se razgledali in sestopili po poti pristopa. Za sestop smo potrebovali slabi dve uri.

Odpeljali smo se proti domu in ubrali nekoliko drugačno pot, ki nas je pripeljala do mejnega preoda Radovica in nato v Metliko.

Bistveno manj ovinkasta in širša cesta, a idealno varianto smo zopet zgrešili. Zopet bi nekje morali desno, namesto levo.

Že zjutraj smo na poti oprezali za gostilnami za kosilo in analizo ture in nazaj grede smo izbrali restavracijo v Gornji Težki Vodi.

Čeprav je to ogromen kompleks, kjer je izgledalo da nikoli ne bomo postreženi, je vse potekalo hitro, dobro in poceni.

Še vožnja domov in tako se je končala še ena zelo lepa tura.

Spisal Tomaž





Greim, Rettlkirchspitze, 14.4.2018

Greim 2474 m,
Straßeck 2390 m,
Rettlkirchspitze 2475 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Sabina, Boštjan, Janez, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Marko, Stojan, Brane, Nevenka, Antonija, Franci, Tomaž
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m
dolžina: 15,8 km


Še tretja letošnja tura gorniške skupine je uspela po programu. Cilj sta bila dva dvatisočaka v skupini Rottenmanner und Wölzer Tauern, Greim in Rettlkirchspitze.






Ob peti zjutraj se nas je 12 odpeljalo proti Celovcu. Nadaljevali smo mimo naselja Gospa Sveta / Maria Saal, mimo knežjega kamna, v deželo Štajersko. Vse do doline Mure, kjer smo v kraju Scheifling zavili levo.

Doline reke Mure smo se držali le na kratko, nato pa zavili v dolino Wölzer Tal in na koncu doline po gorski cesti so koče Greimhütte. Tu nas je že čakala celjska ekipa z dvema turnima smučarjema in eno peško.



A niso bili edini, parkirišče je bilo precej polno, pobočje proti Greimu pa tudi, predvsem turnih smučarjev. Greim je namreč priljubljen turnosmučarski vrh.

Vreme je bilo naravnost fantastično, sneg pa še trd in lepo smo napredovali proti vrhu, ki ni tako blizu kot to izgleda iz parkirišča.

Odpirali so se nori razgledi, tudi Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe so se vse lepo videle, čeprav oddaljene dobrih 100 km.

V eni lepših sobot smo po dveh urah in pol prišli na vrh Greima. Po foto terminu, malici in krajšem pregovarjanju ali nadaljevati, smo to le storili in odšli naprej proti Rettlkirchspitze, turna smučarja pa sta odsmučala proti izhodišču.

Rettlkirchspitze je najvišji vrh skupine in je za dober meter višji od Greima. Izgledal je daleč in je tudi bil, a greben ni bil videti preveč pasji.

Gori doli po grebenu smo pobrali še manj pomemben vrh Straßeck, Greben je bil slikovit, razgledi še bolj nori kot prej in porabili smo naslednji dve uri in pol da smo prišli na vrh Rettlkirchspitze.

Precej je žgalo, sneg se je južnil in tako se nismo dolgo zadrževali. Sestopili smo po južnem slemenu mimo jezerca Rettlsee.

Tu se je pojavila dilema, ali gremo čez Sandkogel in naredimo dodatni 400 ali 500 višincev ali pa okoli po daljši poti a brez neki silni dodatni višincev.

Glede na južen sneg, ki je popoldan dvignil plazovno nevarnost na 3. stopnjo je bila odločitev za pot okoli boljša, a bolj duhamorna. A čisto spet ne, saj smo imeli tri popestritve.

Najprej smo pri planšariji Obere Rettlhütte testirali hojo po gnoju in kmalu zatem lomastili po gozdu v iskanju ceste. To smo čez čas našli in sledila je ura in pol prečnice.

Na koncu pa še tretja popestritev, nekakšen oviratlon v gozdu, čez bodečo žico in čez neprijetne grape. Ko smo imeli že vsega dovolj smo prilomastili do gorske ceste pod našim izhodiščem.

In sledilo je presenečenje. Tu nas je čakal eden od turnih smučarjev z avtom in z njim odpeljal naša šoferja po kombi in avto, vsaka čast Franciju. Ker sm oimeli različne poti domov smo se poslovili od celjske ekipe in se odpeljali do analize ture v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž



 

Kramarjeva grapa, Storžič, Peto Žrelo, 7.4.2018

Dom pod Strožičem, 1123 m,
Kramarjeva grapa (III / II-III, 600 m, do 75°, UIAA 4+, 2 – 3 ure),
Storžič, 2132 m,
Peto Žrelo (III / 2, 600 m, 35° - 50°, 2 - 3 ure)

udeleženci:  Barbara, Nevenka, Marjan, Jernej, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1050 m


Danes smo se dodobra naužili zimskih lepot slovenskih gora. Užitek pa je bil poplačan z visoko ceno, to je odhodom četverice graparjev iz Ljubljane ob četrti uri zjutraj. Petega potnika smo nekaj minut kasneje pobrali v Vodicah na kraju, kjer ponoči ni prijetno tavati naokoli.

Hitro smo se odpeljali proti Tržiču in Lomu pod Storžičem, od koder smo sledili oznakam do Doma pod Storžičem.

Cesta je bila začuda kopna skoraj do doma, le zadnji del je bil prekrit s trdim snegom in ledom, ki pa sta ga voznika obvladala brez težav. Pri domu nas je ob zgodnji uri pričakal prijazen oskrbnik in nekaj gostov, ki so v domu prespali in so imeli cilj enak našemu – Kramarjeva grapa.

Kramarjeva smer, pogosto imenovana kar “Kramarca”, poteka po najbolj izraziti grapi čez osrednji del severne stene Storžiča. Kramarca je sicer ime zahodnega grebena v Košuti, od Velikega vrha do Zajmenove Peči, ki pa je precej manj znan od nesojene soimenice iz Storžiča.

Precej pogosteje kot poleti, je Kramarjeva smer obiskana pozimi, ko so skoki zaliti s snegom, grapa je tudi ena izmed najbolj priljubljenih zimskih smeri v slovenskih gorah. Alpinistični smučarji so jo v dobrih snežnih razmerah že večkrat presmučali, tudi letos.

Pri domu nismo izgubljali časa, hitro smo se obuli, oprtali nahrbtnike in se po poti čez Škarjev rob odpravili proti Storžiču. Po dobrih 15 minutah zmernega vzpona v gozdu smo zavili desno in se usmerili naravnost navzgor preko snežnih pobočij (v kopnem melišč) proti severni steni Storžiča.

Sneg je bil trd in pomrznjen, zato se je mestoma udiralo samo tistim z najtežjim karakterjem. Pred vstopom v smer smo si nadeli opremo in se spotoma okrepčali s čajem in drugimi viri energije. Letošnja zima je bila zelo radodarna s snegom, občasno celo preveč.





Uradno objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov je bila tega dne za območje Kamniško Savinjskih Alp temu primerno tretje stopnje, zato smo bili opremljeni tudi z lavinsko opremo. Kasneje se je izkazalo, da so severna pobočja Storžiča splazena, sneg trd in pomrznjen, razmere pa idealne.

Vstopni skok (v kopnem visok 20 m) je bil tako dobro zalit, da ga sploh ni bilo (samo strmo pobočje), sidrišče na vrhu pa je bilo kljub obilici snega dobro vidno. Tudi ostali skoki so bili popolnoma zaliti, celo skok z balvanom, kjer je na skok opozarjala samo zelo globoka razpoka v snegu (krajna zev) ob balvanu.

Bivaka tokrat nismo obiskali, smo pa malo nad njim prečili v desno, strmo navzgor čez žleb oziroma kamin do skalne zapore, ki smo jo brez težav obšli po desni strani.

Značilna stolpa (Razvaline) Kramarjeva smer obide po desni, na vrhu smo prečili v levo grapo in po njej do skalne škrbine desno pod vrhom Storžiča, večina pa zaradi neobičajno dobrih snežnih razmer levo direktno na vrh Storžiča.
   
Razglede na vrhu Storžiča je kazila samo pričakovana gneča, ki se je glede na številne plezalce obetala že v sami grapi. Hladen, vendar zmeren veter je ublažil toploto močnega sonca, zato smo se po fototerminu in prigrizku odpravili z vrha.

Sestopili smo skozi Peto žrelo, smučarjem zelo ljubo grapo, ki je bila mestoma strma in poledenela, zato je bila potrebna previdnost pri hoji z derezami, da ne bi prišlo do zdrsa.

Razmere v grapi so bile spet idealne, sneg je bil na sončnih legah že rahlo ojužen, v senčnih pa trd. Sestop je bil zaradi utrujenosti za nekatere zahtevnejši od vzpona. Čudovit sončen dan smo odlično izkoristili, žal pred bližajočim poslabšanjem vremena.

Prvi del analize ture smo opravili v Domu na pod Storžičem, kjer nam je prijazen oskrbnik postregel z odličnimi palačinkami, drugi del analize pa smo opravili v Tržiču.

Spisal Sašo