Grintovec, 24.5.2009

Grintovec 2558 m
Udeleženci: Šaro, Robert
Trajanje: 6h
Višinska razlika: cca 1700 m

Stiska z časom zaradi nedeljskih obveznosti nama je to nedeljo narekovala malce zgodnejše ustajanje, ter časovno omejen izlet. V soboto zvečer je padla odločitev, da pridem ob 6.00 h do Šarca od tam pa jo mahneva na Grintovec.

Z avtom sva se peljala mimo Doma v Kamniški Bistrici, do spodnje postaje žičnice v Koncu kjer sva parkirala, se pregvantala v hribovske cote, navlekla nahrbtnika in jo podurhala v smeri Kokrskega sedla.

Dobro markirana pot se v serpentinah vije navkreber do višine cca 1400 m, kjer sva naletela na precej debelo snežno odejo. V kopnih razmerah se pot nadaljuje po melišču vse do Kokrskega sedla, midva pa sva jo urezala naravnost navkreber po snegu, ki je prekrival melišče. Zaradi precej hitrega tempa je bil hlad od snega dobrodošel sopotnik v lezenju proti sedlu.

V slabi uri in pol sem bil pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu 1793 m visoko. Šaro je malce zaostal (naj poudarim, da je mišljeno po poti, nikakor drugače), tako, da sva se po telefonu zmenila, da se dobiva na vrhu Grintovca.

Po kratkem postanku na sedlu sem se odpravil proti vrhu. Večina poti je prekrita z dobro predelanim ne pretrdim snegom, tako da je gojzar brez težav našel trdno oporo za siguren korak proti vrhu. Nekje na sredi »strehe« je veter razpihal oblake in pokazalo se je sonce, ki je že tako lepi turi navrglo dodano vrednost. Po dobri uri in pol sem malical na najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp.

Ob prihodu Šarota na vrh sem opazil, da so okoliški vršaci že pričeli pozirati, tako, da je tokratna foto-seansa potekala brez problemov, ter se dokaj hitro zaključila.

Pot nazaj proti sedlu je bila tokrat nekaj posebnega. Ravno prav trd sneg, na ravno prav strmem pobočju nama je omogočil več kot 300 višinskih metrov smučanja po gojzarjih. Fantastično ...

Določene prehitre odseke spusta sva nadzorovala z svojevrstnim planinsko-smučarskim bremzanjem, z ritjo (vsi vemo, da hitrost ubija ;)). Na sedlu sva se odžejala in ponovno je sledilo nepozabno smučanje v gojzarjih, vse do višine cca 1400 m.

Nazaj pri avtu sva bila ob 13.00, se preoblekla in odpravila v dolino.

Izlet sva zaključila z obiskom Spominskega parka nad Kamniško Bistrico pri spominski plošči najinega prezgodaj preminulega prijatelja Čevla.

Spisal Robert


Mali vrh, Črni vrh, Kurji vrh, 17.5.2009

Mali vrh 1327m, Črni vrh 1475 m, Kurji vrh 1762 m

Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 4h 19 min
Višinska razlika: cca 1060 m

Dogovor je bil, dopoldanska turca na Kurji vrh med Gozdom Martuljkom in Kranjsko goro. Start ob 8h.

Pa se je zapletlo že pri startu. Ker sem včeraj spremljal Evrovizijo pri Andreju ob pivu, je bilo vstati nekoliko težje in start je bil premaknjen za pol ure.

Ob pol devetih sem pobral Robija in se med vožnjo po avtocesti spomnil da sem zemljevid in vodniček, ki sem ga imel namen prebrati pred štartom, pozabil na mizi, podatek ki je obetal pestro turo.

Ko sva parkirala v Gozdu Martuljku sva malce oprezala za morebitnimi oznakami za Kurji vrh, potem pa se zapodila po markirani poti proti Martuljškim slapovom in Bivaku pod Špikom z mislijo, bova že našla pot..

Kmalu sva testirala prvi odcep desno, ki se je izkazal za varianto sestopa.
Višje se je odcepila slaba potka, ki je bila preslaba, da bi ji sledila.

Končno sva se odcepila desno na kolovoz, ki je vodil strmo v desno. Optimistično sva mu sledila dokler se ni razcepil. Ti šment, kam pa zdaj?

Desni odcep se je zdel pravšnji in sledila sva temu. Kolovoz je postajal vse bolj čuden, dokler se ni v precej strmem svetu končal.

Odločila sva se za nadaljevanje po brezpotju in po nekoliko sitni strmini prilezla na Mali vrh, prvi neplanirani cilj. Od tam sva jo mahnila po kao potki na drugi neplanirani cilj, Črni vrh.

Prave poti še kar ni bilo od nikjer, zato sva se kar po šrek spustila na sedelce med Črnim in Kurjim vrhom, od tam pa naprej na pamet navkreber.

Malo nad sedelcem je Robi, ki je hodil spredaj, le našel potko in veselo sva jo mahnila naprej po njej do razcepa, kjer sva ugotovila da ena pot vodi v dolino in jo bova uporabila za sestop, druga pa na vrh in mahnila sva jo po njej.

A tudi ta se je takoj razcepila na dve potki in ne vem zakaj, a šla sva vsak po svoji. Počasi sem napredoval po strmem snežišču navkreber in premišljeval, da me bo Robi najbrž čakal na vrhu, ker mi je spremljanje Evrovizije pobralo precej moči in ravno nimam tempa.

A glej ga zlomka, ko sem prišel na vrh, tam ni bilo nikogar. Poleg tega je bil pristop samo z moje smeri in iz Velike Pišnice in hitro se mi je posvetilo, da je morala biti njegova pot malce za lase privlečena.
Poklical sem ga po telefonu in zatrdil mi je da je tik po vrhom. Kje pod vrhom, hudiča, če ne vidim nikogar. No ja, se bo že pojavil, sem si mislil in naju zabeležil v vpisno knjigo. Obiska ni prav dosti, zadnji vpis je bil 4 dni nazaj.

Kratkočasil sem se s fotografiranjem in občudovanjem razgleda na Martuljško skupino in sploh grebena od Rigljice do Frdamanih polic, ki smo ga preplezali septembra.

Po dvajsetih minutah Robija še vedno od nikoder in postal sem malce nemiren. Spet sem ga poklical po telefonu in ker se ni javil, sem ga klical še glasovno.

Ni bilo odziva in odločil sem se da grem nižje po svoji poti pogledat kaj se dogaja, ko se je primajal iz rušja.

Povedal je, da je njegove poti na lepem zmanjkalo in da je moral lomastiti in se valjati čez rušje. Morda je snemal reklamo za Mobitel, »A si spet v rušju? Jaaaaaaaaa!«

Kmalu sva si nataknila dereze in se odpravila navzdol. Nižje sva izbrala varianto poti navzdol, ki sva jo odkrila gor grede in računala da je najinih orientacijskih težav konec.

A ko sva prišla do melišč pod severnim ostenjem Rigljice, so bila ta prekrita s snegom in brez vsakih sledi, gazi ali vidnih možicev.

Kje gre sedaj pot? Nekaj časa sva prečila po snegu in ko se je odprla pot med rušjem pod nama, pičila naravnost navzdol.

Kmalu sva bila v gozdu in kmalu tudi na kolovozu ki je vodil navzdol. Kmalu sva prišla do razcepa pod Malim vrhom, kjer sva gor grede izbrala desno varianto, zdaj pa sva se vrnila po levi in od tam naprej po poti pristopa navzdol do avta.

Lepa brezpotna dogodivščina je to bila.

Spisal Šaro

Komen, Krnes, Smrekovec, Dom na Smrekovcu, 1.5.2009

Komen 1684, Krnes 1613, Smrekovec 1577, Dom na Smrekovcu 1377 m

Udeleženci: Šaro, Dule, Robert

Trajanje: 7h 49min

Višinska razlika: cca 1360 m


Tokratni sončni praznični dan smo se odločili preživeti na Koroškem koncu Slovenije. Šaro je “stenstal” krožni pohod po hribih nad Ljubnim.

Na poti do izhodiščne točke smo se ustavili v lokalu na vrhu Černivca na jutranji kavi. Ob srebanju kave smo opazovali katastrofalne posledice poti lanskoletnega orkanskega vetra. Okoliška sedaj večinoma gola hribovita narava si še dolgo ne bo opomogla od divjanjanja vetra.

Po dobri uri in pol vožnje smo avto parkirali v kraju z precej nenavadnim imenom Ljubenske Rastke. Vsi zagreti smo se zapodili proti hribu in silni vnemi zgrešili sicer dokaj slabo viden pričetek markirane poti.

Na srečo smo se kmalu vrnili do ovinka pri vaški cerkvici, se podali čez dvorišče hiše nasproti cerkve do markacij. Pot na Komen je slabo obiskana in vodi delno po cesti, na gozdnem in travniškem delu pa se je potrebno orientirati po markacijah, saj poti praktično ni.

Dve uri in pol smo rabili, da smo se ob malici razkomotili pri kočici na Komnu. Pot nas je vodila naprej po grebenu, večinoma po dobro “uležanemu” snegu preko Krnes-a do Smrekovec-a.

Spust do Doma na Smrekovcu nama je z Duletom popestril Šarotov ”virtuozni baletni dodatek” in pristanek v blatu, na srečo brez popškodb.

V koči smo si privoščili zaslužen divjačinski golaž, ter ob analiziranju dosedanje poti opazovali hitro se bližajoče temne, dežne oblake.

Siti in spočiti smo se počasi odpravili v dolino. Po slabe pol ure hoje, so oblaki uresničili naše bojazni.

Dež nas je ujel pri prečkanju hudournika, kjer smo zaradi naglice prečkanja in oblačenja pelerin zgrešili markacije, kar smo ugotovili po cca 20 min hoje, ter se vrnili nazaj do hudournika na markirano pot.

Zaradi dežja spolska gozdna pot nas je kmalu pripeljaja na asfaltirano cesto le ta pa na izhodišče do avta.

Spisal Robert