Mali vrh, Črni vrh, Kurji vrh, 17.5.2009

Mali vrh 1327m, Črni vrh 1475 m, Kurji vrh 1762 m

Udeleženca: Robi, Šaro
Trajanje: 4h 19 min
Višinska razlika: cca 1060 m

Dogovor je bil, dopoldanska turca na Kurji vrh med Gozdom Martuljkom in Kranjsko goro. Start ob 8h.

Pa se je zapletlo že pri startu. Ker sem včeraj spremljal Evrovizijo pri Andreju ob pivu, je bilo vstati nekoliko težje in start je bil premaknjen za pol ure.

Ob pol devetih sem pobral Robija in se med vožnjo po avtocesti spomnil da sem zemljevid in vodniček, ki sem ga imel namen prebrati pred štartom, pozabil na mizi, podatek ki je obetal pestro turo.

Ko sva parkirala v Gozdu Martuljku sva malce oprezala za morebitnimi oznakami za Kurji vrh, potem pa se zapodila po markirani poti proti Martuljškim slapovom in Bivaku pod Špikom z mislijo, bova že našla pot..

Kmalu sva testirala prvi odcep desno, ki se je izkazal za varianto sestopa.
Višje se je odcepila slaba potka, ki je bila preslaba, da bi ji sledila.

Končno sva se odcepila desno na kolovoz, ki je vodil strmo v desno. Optimistično sva mu sledila dokler se ni razcepil. Ti šment, kam pa zdaj?

Desni odcep se je zdel pravšnji in sledila sva temu. Kolovoz je postajal vse bolj čuden, dokler se ni v precej strmem svetu končal.

Odločila sva se za nadaljevanje po brezpotju in po nekoliko sitni strmini prilezla na Mali vrh, prvi neplanirani cilj. Od tam sva jo mahnila po kao potki na drugi neplanirani cilj, Črni vrh.

Prave poti še kar ni bilo od nikjer, zato sva se kar po šrek spustila na sedelce med Črnim in Kurjim vrhom, od tam pa naprej na pamet navkreber.

Malo nad sedelcem je Robi, ki je hodil spredaj, le našel potko in veselo sva jo mahnila naprej po njej do razcepa, kjer sva ugotovila da ena pot vodi v dolino in jo bova uporabila za sestop, druga pa na vrh in mahnila sva jo po njej.

A tudi ta se je takoj razcepila na dve potki in ne vem zakaj, a šla sva vsak po svoji. Počasi sem napredoval po strmem snežišču navkreber in premišljeval, da me bo Robi najbrž čakal na vrhu, ker mi je spremljanje Evrovizije pobralo precej moči in ravno nimam tempa.

A glej ga zlomka, ko sem prišel na vrh, tam ni bilo nikogar. Poleg tega je bil pristop samo z moje smeri in iz Velike Pišnice in hitro se mi je posvetilo, da je morala biti njegova pot malce za lase privlečena.
Poklical sem ga po telefonu in zatrdil mi je da je tik po vrhom. Kje pod vrhom, hudiča, če ne vidim nikogar. No ja, se bo že pojavil, sem si mislil in naju zabeležil v vpisno knjigo. Obiska ni prav dosti, zadnji vpis je bil 4 dni nazaj.

Kratkočasil sem se s fotografiranjem in občudovanjem razgleda na Martuljško skupino in sploh grebena od Rigljice do Frdamanih polic, ki smo ga preplezali septembra.

Po dvajsetih minutah Robija še vedno od nikoder in postal sem malce nemiren. Spet sem ga poklical po telefonu in ker se ni javil, sem ga klical še glasovno.

Ni bilo odziva in odločil sem se da grem nižje po svoji poti pogledat kaj se dogaja, ko se je primajal iz rušja.

Povedal je, da je njegove poti na lepem zmanjkalo in da je moral lomastiti in se valjati čez rušje. Morda je snemal reklamo za Mobitel, »A si spet v rušju? Jaaaaaaaaa!«

Kmalu sva si nataknila dereze in se odpravila navzdol. Nižje sva izbrala varianto poti navzdol, ki sva jo odkrila gor grede in računala da je najinih orientacijskih težav konec.

A ko sva prišla do melišč pod severnim ostenjem Rigljice, so bila ta prekrita s snegom in brez vsakih sledi, gazi ali vidnih možicev.

Kje gre sedaj pot? Nekaj časa sva prečila po snegu in ko se je odprla pot med rušjem pod nama, pičila naravnost navzdol.

Kmalu sva bila v gozdu in kmalu tudi na kolovozu ki je vodil navzdol. Kmalu sva prišla do razcepa pod Malim vrhom, kjer sva gor grede izbrala desno varianto, zdaj pa sva se vrnila po levi in od tam naprej po poti pristopa navzdol do avta.

Lepa brezpotna dogodivščina je to bila.

Spisal Šaro

Ni komentarjev:

Objava komentarja