Schoberriegel, Gruft, 21.4.2014

Schoberriegel 2208 m,
Gruft 2232 m

udeleženci: Marjan G., Sašo., Jani, Mateja, Nevenka, Tomaž Š., Marjan Š., Nataša, Slavko, Tomaž T.
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 700 m


Po treh tednih službene gužve sem končno spet imel čas za konkretnejšo turo. Več dni je potekalo iskanje vremenske luknje, tura je bila prestavljena za en dan, a kaj dosti ni pomagalo. Pravega vremena ni bilo nikjer.

Na koncu je padla odločitev da se zapeljemo na prelaz Turracher Höhe in od tam na vzhodni greben čez vrhove Schoberriegel, Gruft, Kaser Höhe do Brett Höhe in potem nazaj. Zbrala se je ekipa za Gran Paradiso, manjkala sta le Janez in Robert. Omenjalo se je, da je Robert obupal nad Avstrijo, saj sem mu na Katscbergom ni uspelo znebiti telefona, čeprav je zdraven priložil še denarnico.

Peko Ljubelja, Celovca in Feldkirchna smo se priperjali na Turracher Höhe, kjer je rahlo snežilo. Snežiti je nehalo že na začetku ture, ko smo še hodili ob smučišču. Kmalu smo s smučišča zavili v cel sneg, bilo je 15 cm svežega južnega snega.

Z višino je bila megla vse gostejša in na grebenu smo komaj še kaj videli. Če že vidljivosti ni bilo je pa vsaj zoprno pihalo. V dobri uri smo prišli na Schoberriegel. Po kratkem postanku smo nadaljevali po grebenu in v pol ure prišli na Gruft. V popolni megli smo nekako uspeli slediti markacijam, a po napačni poti, proti jugu, namesto prosti severo-vzhodu.

A to smo po karti in s kompasom ugotovili šele ko smo se spustili za 180 višinskih metrov. Zagrizli smo nazaj na Gruft in iskali nadaljevanje grebena. Ko smo mislili da ga že in našli markacijo, se je pot spet začela spuščati, kar se po karti ne bi smela. Nič nam ni bilo več jasno. Še malo smo iskali, potem pa obupali in Kaser Höhe do Brett Höhe pustili za kdaj drugič. Po poti pristopa smo vrnili čez Schoberriegel.

Spustimo se do smučišča ki je že bilo pod oblaki in se ob informacijski tabli razgledamo po okolici. Kaj dosti nismo videli, ker so bili vrhovi v oblakih, lepo se je videlo le nadaljevanje grebena od  sedla pod Brett Höhe do Wintertaler Nocka in Eisenhuta.

Po smučišču, kjer večina naprav deluje, smučarjev pa je zelo malo, se spustimo v dolino in v lokalu ob jezeru zaključimo turo.

Spisal Tomaž




Kareck, Tschaneck, 11.4.2014

Kareck 2481 m,
Tschaneck 2024 m

udeleženci: Nataša, Marjan Š., Marjan G., Robert
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: cca 1200 m

Na pokopališču se je pričel današnji izlet, tam smo “pobrali” Marjana G. Pa, da bo jasno, “poba” ne stanuje tam, tudi zaradi nepremičninskega zakona ni “handlal” stalnega prebivališča, le tam smo se dobili in se zapeljali naprej do smučišča Katscberg, našega današnjega izhodišča.

Trije peš, jaz pa na smučeh smo prvih sto višinskih metrov naredili ob smučišču, nato pa zavili na severovzhod, na gozdno cesto okoli vrha Tschanock. Na žalost je bila cesta dobro splužena, kar je pomenilo približno 30 minut pešačenja, tudi za mene.

Kmalu smo prišli do koče Pritzhüte, kjer si nadenem smuči in vsi skupaj zagrizemo v breg. Sneg je bil rahlo pomrznjen, idealen za hojo, saj je “držal” pešce in napredovali smo hitro in brez težav.




Sem ter tja je rahlo snežilo, skozi oblake se je občasno dalo slutiti sonce, le veter in megla sta proti vrhu postala stalnica. Po treh urah smo dosegli naš današnji prvi cilj, Kareck imenovan.

Močan veter na vrhu je Marjanu G. odnesel čelado čez prepadno steno in sprijaznjen z izgubo si je s sendvičem “lizal” rane. Slikanje okoliške megle in “firbcanje” na vrhu Karecka je obrodilo sadove, saj smo malce nižje na polički tik pred prepadom opazili odpihnjeno čelado in si tako prislužili pijačo nižje v koči.

Spust v dolino je na smučeh potekal precej hitreje kot pa peš in dogovorili smo se, da se dobimo v koči Pritzhüte. Tam sem bil precej pred preostalo trojico in pri naročanju pijače doživel “fajno” presenečenje, saj sem ugotovil, da sem brez denarnice in telefona.

Zadnja meni znana lokacija omenjenih dveh stvari je bila na strehi Natašinega avtomobila ob jutranjem preoblačenju. Sprijaznjen z izgubo sem dočakal preostali del današnje ekipe, skupaj smo spili pijačo in uživali v pogledu na Kareck z katerega je veter razpihal oblake.

Ostali so se po gozdni cesti odpravili okoli Tschanocka, sam pa sem si nadel smuči in se čez že omenjeni hrib odpravil na drugo stran do parkiranega avtomobila.





V breg sem po precej južnem snegu na novo “vlekel špuro” in v približno 40 minutah dosegel 2024 m visoki vrh Tschanock. Sledil je še spust po smučišču da parkiranega avtomobila.

Pri avtomobilu so me že čakali preostali trije udeleženci in veselo kazali na streho avtomobila kjer sta se nahajala nedotaknjena denarnica in telefon. Sreča večja kot pamet!

Spisal Robi


P.S.
Navkljub slabemu vremenu lahko današnji izlet štejemo med prijetnejše, za dodatno razburljivost pa smo poskrbeli udeleženci sami. Marjan z čelado, jaz na z “afnguncom” pri koči in zapletom z denarnico in telefonom.






Eiskogel, Taurenkogel, 5.4.2014

Eiskogel 2321 m
Taurenkogel 2247 m

udeleženci: Boštjan, Nataša, Nevenka, Marjan Š., Marjan G., Slavko, Sašo, Peter, Janez

trajanje : 7 h
višinska razlika 1550 m

Aprilska tura gorniške skupine je vodila v pogorje Tennen na Salzburškem. Gora Eiskogel, 2321 m, je po opisu najbolj markantna v tem pogorju.






Zgodaj zjutraj se nas je devet gornikov odpeljalo z dvema avtomobiloma do karavanškega predora, kjer nas je zaustavila cestna zapora. Bili smo komaj drugi v vrsti, zato je bilo čakanje kar dolgo.Potem smo po avtocesti prevozili Koroško,




Bischofshofen in pri izvozu Pfarrwerfen zapeljali skozi mestece Werfennweg, kjer imajo smučarski muzej in izhodišče za kabinsko postajo do manjšega smučišča na 1834 m. Prišli smo do zaselka Ruhdorf, kjer smo parkirali na 961 m višine. Prevozili smo kar dolgo pot, za 230 km pa smo porabili tri ure.

Vzpenjati smo se začeli po poti 201 preko pašne planine, naprej po zelo strmi gozdni poti do naslednje planine, kjer stoji lepa koča imenovana Dr. H. Hackelhutte na 1550 m. Do sem smo prišli v eni uri. Koča je bila odprta, vendar smo se le na hitro okrepčali.

Nadaljevali smo po poti 211. S prostrane planine je bil lep pogled na naše izhodišče in pa smučišče na nasprotni strani, kjer smo na delujočih napravah lahko opazili komaj kakšnega smučarja. Do sem je speljana gorska cesta, tako da je dosti  možnosti tudi za gorsko kolesarjenje v poletnem času.

Na poti opazujemo cele črede gamsov, očitno je tod zanje ugodno področje.Tam nekje na 1800 metrih smo prišli na snežno mejo. Sneg ni bil pomrznjen, zato smo si nadeli gamaše, saj smo pričakovali, da se bo prediral.

Tu in tam smo prehodili še kakšno kopno zaplato, kjer je korak nekoliko lažji. Sicer pa je bilo kar pestro. Nekje je sneg držal našo težo, drugje pa smo se pogrezali, padali v luknje in le počasi napredovali.

Po dveh urah in pol smo prišli na sedlo na 2103 metrih, kjer se je odprl pogled na naš vrh. Zaradi slabih snežnih razmer smo za dobrih 200 višinskih metrov porabili polno uro. Skupno smo hodili tri ure in pol, kar za zimske pogoje sploh ni slabo, saj je po časovnici štiri ure.

Na vrhu stoji križ s križanim, kar sem videl prvič na gorskih vrhovih. Kot ponavadi smo bili sami na gori. Nevenka nas je vpisala v knjigo. Za konec dneva je bilo predvideno, da se bo vreme poslabšalo, vendar so se že okoli poldneva podile megle, tako da razgled ni bil posebno dober.

Sicer pa je bilo suho,  tudi vetra ni bilo, tako da smo se v miru lahko okrepčali. Iz doline smo zaslišali zvonjenje in gasilske sirene, ki jih, tako kot pri nas, sprožijo ob sobotah ob dvanajsti uri.

Po polurnem počitku smo se začeli spuščati po isti poti, po kateri smo prišli. Kar hitro smo dosegli sedlo, 2103 m, in se odločili, da skočimo še na bližnji Tauernkogel, 2247 m, kar nam je vzelo slabe pol ure. Nato pa smo se spustili po najkrajši poti čez zasnežena melišča.

Ko so se ta končala, smo sneli gamaše ter nadaljevali do koče Hackelhutte, kjer se je več kot prileglo okrepčilo in vrček piva. Od tod smo se v 40 minutah spustili do izhodišča. Za celotno turo z višinsko razliko 1550 m smo porabili okroglih sedem ur.

Po zaključku ture je Marjan Š. posredoval še zanimivo informacijo, da je pod goro Eiskogel ledeniška jama. Na fotografijah (povezava 1, povezava 2) so čudoviti kapniki, ledene dvorane, prehodi in zanimivi ledeni slapovi. Zares lepo, žal pa mi tega nismo videli.

Spisal Janez



Prestreljenik, 2.4.2014

Prestreljenik 2499 m

udeleženci: Robert, smuči in malica
trajanje: 4 h 50 min
višinska razlika: cca 1350 m

Današnji vrh je Voluharska “banda” obiskala poleti leta 2003. Davno nazaj, v časih, ko sem še uporabljal glavnik. Približno enajst let po prvem obisku se nameravam na Prestreljenik povzpeti  s smučmi in z vrha odsmučati v dolino. Zaradi obveznosti sem moral biti do 11.30 h doma kar je pomenilo precej zgodnje vstajanje.

Okoli tretje ure se odpeljem po gorenjski avtocesti, skoz Kranjsko Goro, preko mejnega prehoda Rateče na Sella Neveo. Zgodnja ura je pomenila cesto brez avtomobilov, kar pa ni veljalo za živali, zlasti srne sem večkrat presenetil med tem ko so “nabirale asfaltne nočne kilometre”.


Ob 4.40 h na smučeh zakorakam v temo in po 45 minutah hoje pridem do zgornje postaje gondole in koče Gilberti 1850 m visoko. Zunaj je bila še noč, v koči pa še vse tiho. Naredim krajši postanek, zaposlim fotoaparat in se napojim.



Ko pridem na sedlo Prevala se prične počasi daniti, tako da na Sedlo (med Grdim vršičem in Prestreljenikom) pridem v sončnem jutru.






Sneg je bil zaradi zgodnje ure še povsem pomrznjen kar je pomenilo, da smuči romajo na nahrbtnik, na noge pa dereze. Zaradi precejšnje strmine ob osmih pošteno zadihan prilezem na današnji vrh.




Debela ura martinčkanja na vrhu je bila dovolj, da je pomrznjena podlaga malo “odjenjala” in smuka v dolino je bila “en sam vesele”.


Spisal Robi

PS
V dolini pa snega, da se bomo še kakšen mesec dričal.