Eiskogel, Taurenkogel, 5.4.2014

Eiskogel 2321 m
Taurenkogel 2247 m

udeleženci: Boštjan, Nataša, Nevenka, Marjan Š., Marjan G., Slavko, Sašo, Peter, Janez

trajanje : 7 h
višinska razlika 1550 m

Aprilska tura gorniške skupine je vodila v pogorje Tennen na Salzburškem. Gora Eiskogel, 2321 m, je po opisu najbolj markantna v tem pogorju.






Zgodaj zjutraj se nas je devet gornikov odpeljalo z dvema avtomobiloma do karavanškega predora, kjer nas je zaustavila cestna zapora. Bili smo komaj drugi v vrsti, zato je bilo čakanje kar dolgo.Potem smo po avtocesti prevozili Koroško,




Bischofshofen in pri izvozu Pfarrwerfen zapeljali skozi mestece Werfennweg, kjer imajo smučarski muzej in izhodišče za kabinsko postajo do manjšega smučišča na 1834 m. Prišli smo do zaselka Ruhdorf, kjer smo parkirali na 961 m višine. Prevozili smo kar dolgo pot, za 230 km pa smo porabili tri ure.

Vzpenjati smo se začeli po poti 201 preko pašne planine, naprej po zelo strmi gozdni poti do naslednje planine, kjer stoji lepa koča imenovana Dr. H. Hackelhutte na 1550 m. Do sem smo prišli v eni uri. Koča je bila odprta, vendar smo se le na hitro okrepčali.

Nadaljevali smo po poti 211. S prostrane planine je bil lep pogled na naše izhodišče in pa smučišče na nasprotni strani, kjer smo na delujočih napravah lahko opazili komaj kakšnega smučarja. Do sem je speljana gorska cesta, tako da je dosti  možnosti tudi za gorsko kolesarjenje v poletnem času.

Na poti opazujemo cele črede gamsov, očitno je tod zanje ugodno področje.Tam nekje na 1800 metrih smo prišli na snežno mejo. Sneg ni bil pomrznjen, zato smo si nadeli gamaše, saj smo pričakovali, da se bo prediral.

Tu in tam smo prehodili še kakšno kopno zaplato, kjer je korak nekoliko lažji. Sicer pa je bilo kar pestro. Nekje je sneg držal našo težo, drugje pa smo se pogrezali, padali v luknje in le počasi napredovali.

Po dveh urah in pol smo prišli na sedlo na 2103 metrih, kjer se je odprl pogled na naš vrh. Zaradi slabih snežnih razmer smo za dobrih 200 višinskih metrov porabili polno uro. Skupno smo hodili tri ure in pol, kar za zimske pogoje sploh ni slabo, saj je po časovnici štiri ure.

Na vrhu stoji križ s križanim, kar sem videl prvič na gorskih vrhovih. Kot ponavadi smo bili sami na gori. Nevenka nas je vpisala v knjigo. Za konec dneva je bilo predvideno, da se bo vreme poslabšalo, vendar so se že okoli poldneva podile megle, tako da razgled ni bil posebno dober.

Sicer pa je bilo suho,  tudi vetra ni bilo, tako da smo se v miru lahko okrepčali. Iz doline smo zaslišali zvonjenje in gasilske sirene, ki jih, tako kot pri nas, sprožijo ob sobotah ob dvanajsti uri.

Po polurnem počitku smo se začeli spuščati po isti poti, po kateri smo prišli. Kar hitro smo dosegli sedlo, 2103 m, in se odločili, da skočimo še na bližnji Tauernkogel, 2247 m, kar nam je vzelo slabe pol ure. Nato pa smo se spustili po najkrajši poti čez zasnežena melišča.

Ko so se ta končala, smo sneli gamaše ter nadaljevali do koče Hackelhutte, kjer se je več kot prileglo okrepčilo in vrček piva. Od tod smo se v 40 minutah spustili do izhodišča. Za celotno turo z višinsko razliko 1550 m smo porabili okroglih sedem ur.

Po zaključku ture je Marjan Š. posredoval še zanimivo informacijo, da je pod goro Eiskogel ledeniška jama. Na fotografijah (povezava 1, povezava 2) so čudoviti kapniki, ledene dvorane, prehodi in zanimivi ledeni slapovi. Zares lepo, žal pa mi tega nismo videli.

Spisal Janez



Ni komentarjev:

Objavite komentar