Prikaz objav z oznako Maja K.. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Maja K.. Pokaži vse objave

Pot kamnitih stopnic, 28. 3. 2026

Klamaruša 578 m, 
Kuk Baba 571 m, 
Vidikovac Pridva 573 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Edita, Maja, Jan, Martin, Ksenija, Niko, Gal, Dušan, Tomaž, Martina, Ema
trajanje: 5 ur 25 min
višinska razlika: 580 m
dolžina: 9,5 km


Odpravili smo se v Vinodolsko dolino na »Pot kamnitih stopnic«. Pot proti izhodišču se je začela z zmedo na postanku za kavo. Nekaj kavic smo uspešno iztržili iz avtomata, preden so nam prepovedali nadaljnjo uporabo. 

Menda je bila težava z elektriko. Brezkofeinsko smo se odpeljali dalje. Ob poti, v Driveniku smo na hitro ogledali frankopanski grad, ter nato parkirali v centru Grižane-Belgrad. 

Tam je izhodišče za »oživljeno« staro stezo skozi hrib Klamaruša. V preteklosti je bila pot ena od povezav, po kateri so prebivalci vinodolskih vasi nosili grozdje, fige, češnje in sol v območje Gorskega kotarja, tam pa so pridelke zamenjali za žito, krompir in fižol.

Pohod smo začeli z vzponom do ostankov gradu Grižane. Sledil je bolj prijeten naklon poti do cerkve Marije Snežne, ter nato do začetka vzpona po kamnitih stopnicah. V opisih navajajo 1300 stopnic. 

Pot se po bolj ali manj očitnih stopnicah vzpne na zarezo hriba Klamaruša. Ob vzponu sta dve jami; zgornja in spodnja Karlova peć. Pot se zaključi na neizrazit vrh Klamaruše. 

Na planoti, po kateri smo nadaljevali pohod, nas je pozdravil sneg. Nekaj zaplat smo pohodili, da se lahko pohvalimo s pravo zimsko turo. 

S poti proti razgledišču smo skrenili na zanimivo skalno špico Kuk Baba, ki poskrbi za kanček adrenalina na kratkem, vendar zahtevnem vzponu ob verigi. 

Vrnili smo se na našo pot ter se v družbi divjih konj sprehodili do enega od šestih vinodolskih razgledišč, Pridva. Sledil je še spust po kamnitih stopnicah na drugi strani do ceste, ter povratek po cesti do izhodišča.

Analiza je bila opravljena na pol poti proti domu, v Knežaku.

Maja Kajzer

 

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Čez Mežaklo, 25. 10. 2025

Poljanska baba 830 m, 
Obranca 1035 m, 
Planski vrh 1299 m, 
Škrbina (Mežakla) 1210 m

PD Rašica
udeleženci: Maj, Beno, Mojca, Simona, Aleksander, Ivanka, Maja, Bogdan, Vesna, Janja, Mitja, Martin, Lidija, Vida, Gal, Silvo, Robert, Sašo, Jana, Mirko, Maja, Tomaž, Vladimir, Milči, Milica
trajanje: 2 uri 15 min
višinska razlika: 800 m
dolžina: 10,9 km



Skupina planincev in študentov smo se pod vodstvom Maje in Tomaža po obvezni jutranji kavi odpravili na izhodišče pohoda v naselje Kočna. 

Naša pot na Mežaklo se je zložno vzpenjala ob zelo velikih možicih. Pot je nedolgo tudi zelo dobro označena. Ob prečnem vzponu odcepi steza na atraktiven skalni osamelec Poljanska baba, ki smo ga šli pobliže ogledati. 

Sledil je vzpon na planino Obranca ter mimo spomenika še na istoimenski razgleden vrh. Naužili smo se sončka, nato pa nadaljevali proti gozdnemu kolovozu do snežne jame. 

Globoka udornica, ki je vhod v 70 m dolgo jamo, ne zgleda ravno mamljiva za spust. Pred nami je bilo še nekaj vzpona do najvišjega današnjega vrha, kjer so našli padli meteorit. 

Tik pod vrhom Planskega vrha so v spomin najdbi postavili informativno tablo. Pohod smo nadaljevali po razglednem robu Mežakle, s pogledom v dolino na Jesenice in razgledom na obsijane, pobeljene Karavanke. 

Kmalu se je na ogled postavil naravni most v obliki slončka, razgledišče Škrbina pa nam je odprlo pogled res daleč naokrog. V nadaljevanju smo pogledali še nekdanjo partizansko bolnico. 

Kurirčkova torbica je menda še dejavna. Bomo kmalu videli, če res. Kar nekaj več višincev, kot smo pridobili z vzponom, nas je čakalo pri spustu. 

Na stezi pod nogami so se nam motali »The rolling stones« in listje je skrilo prenekatero drsečo korenino. Tako smo sestopili vse do Jesenic, kjer nas je čakal avto. 

Vozniki smo se prepeljali na izhodišče po motorno konjenico, ter se vrnili po pohodnike. Analizo smo naredili pri Gorencu, kjer gre pohvaliti zares hitro postrežbo. V poznih popoldanskih urah smo se vrnili domov.

Maja Kajzer


 
 

Pohod po južnem delu Rokovnjaške poti, 8. 6. 2025

Reber 878 m,
Golčaj 690 m,
Limbarska gora    773 m

PD Rašica
udeleženci: Ema, Martina, Mojca, Katja, Simona, Maja, Katarina, Robi, Sašo, Žiga, Maja, Damjana, Tomaž, Deja
trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: 648 m
dolžina: 16,9 km


Rokovnjaška planinska pot je 58 km dolga planinska krožna pot, speljana po mejah občine Lukovica. Pot je dobila ime po Rokovnjačih, ki so nekoč živeli po hribih v teh krajih.

Pohod je potekal po južnem delu poti, glede na avtocesto, ki preseka obhodnico. Začetek od Trojan, ki poteka po asfaltu smo izpustili in se na izhodišče zapeljali v Zavrh pri Trojanah. 

Skupina štirinajstih pohodnikov smo, še spočiti, najprej opravili z najstrmejšim delom in dodobra ogreti osvojili prvi vrh, Reber. Na vrhu je postavljen kovinski razgledni stolp. 

V nadaljevanju se steza bolj spušča, kot vzpenja. Še največ dela smo imeli s sprotnim odstranjevanjem lačnih klopov. 

Steza se priključi asfaltni cesti in se kasneje zopet odcepi na stezo do našega drugega vrha, Golčaja, kjer pod vrhom stoji cerkev, na vrhu pa je partizanski spomenik. 

Sledila je še ena pogovorna ura proti Limbarski gori. Po teh poteh je speljanih več markiranih poti. Poleg Rokovnjaške tudi Domžalska pot spominov, Moravška pot, Vranov let v svobodo, evropska E6 in morda še kaj. 

Na našem tretjem vrhu, Limbarski gori, nam je pripadal daljši počitek in čas za kulinariko, hidracijo,... Poleg osvežilne pijače nas je osvežilo 25 dežnih kapljic, kaj več pa oblaki niso zmogli. Pred seboj smo imeli še zadnjo tretjino poti.

Čez znani palčkov klanec smo sestopili vse do Gradiškega jezera. Voznike nas je nato predhodno puščen avto pri jezeru zapeljal po avtomobile na izhodišče. 

Zaradi cestnih del in posledične gužve, je premikanje avtomobilov trajalo kar nekaj časa, nato pa smo se odpeljali domov.

Maja Kajzer

 

Fotografije

Sled poti