Hohe Warte, 11.9.2010

Koča Lambertenghi Romanin, 1955 m
Hohe Warte, 2780 m 
Pic Chiadin, 2302 m
Koča Marinelli, 2122

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tadej, Aleš, Tomaž, Janez, Edo, Matic, Marjan,  Robert
dolžina: 8h 30min
višinska razlika: cca 1500 m

Današnjo sončno soboto sem preživel v družbi Gorniške skupine planinskega društva Rašica. Podali smo se na najvišji vrh Karnijskih Alp Hohe Warte in sicer po ferrati Weg der 26er, najtežji v Karnijskih Alpah z oceno težavnosti D+ (po Avstrijski lestvici).

Zbor je bil ob peti uri zjutraj na običajnem mestu, pred sedežem planinskega društva na Prušnikovi 99 v Šentvidu. Osem udeležencev se je po hitrem postopku skockalo v dva avtomobila in se odpeljalo na Petrolov bencinski servis Hrušica kjer smo spili jutranjo kavo, napolnili avtomobilske rezervarje, sam pa sem po dveh letih srečal bivšega sodelavca Bukija.

Presenečen nad jutranjim srečanjem mi je razložil, da “kolesarska zalega” ta vikend naskakuje kucle okoli Cortine d Ampezzo. Zaradi časovne stiske sva si obljubila bližnje srečanje in se na hitrico poslovila. Pot nas je peljala naprej čez Trbiž in Tolmezzo do Colline in našega izhodišča koče Edorado Tolazzi 1350 m visoko.

Ob osmih smo zaklenili avtomobile in jo mahnili v hrib po poti 144 proti koči Lambertenghi Romanin in sedlu Passo Volaia oziroma Wolayer pass 1955 m visoko. Pri prečenju sedla smo prešli tudi državno mejo in se spustili na avstrijsko stran do jezera Wolayer See 1951 m visoko kjer so si naši certificirani planinski fotografi dali duška in “preškljocali” vsako kaplico jezera.

Tu smo zavili na pot 403 in po njej prišli do s soncem obsijanega pobočja kjer smo se ustavili, pomalicali, mi sendviče, Tadej pa banano in si malce oddahnili. Pot smo nadaljevali in preko prelaza Valentin Torl prišli pod mogočno steno Hohe Warte, do pričetka ferrate Weg der 26er.

Nataknili smo si čelade, plezalne rokavice, in samovarovalne komplete ter se posamično podali v steno. Prvih dvesto metrov ferrate je praktično navpičnih tako da smo se vsi brez izjeme varovali. Polek konkretne globine pod čevlji sta za dodaten adrenalin poskrbeli dve prečenji skoraj povsem gladkih sten z minimalnimi oporami za noge.

V slabi uri smo opravili z prvo težjo polovico poti in si nekje na polovici 500 meterske stene privoščili kratek počitek, Tadej pa banano. Drugo polovico stene smo preplezali bolj sproščeno in hitreje, saj je precej lažja in ob 13.20 h smo dosegli naš današnji cilj vrh Hohe Warte.

Sončno vreme in uspešno preplezana stena sta pripomogla k sproščenemu vzdušju na vrhu. Ob premlevanju planiranih in realiziranih časovnih terminov današnjega izleta je malce izstopalo modrovanje Tomaža (vodniški izpit je opravil lani) in ob moji pomoči sta ga starejša vodnika pomirila, češ, da “takle zelenc nam pa že nau …”. Bobu smo rekli bob, se spočili, najedli v glavnem sendvičev, razen Tadeja ki je mlatil banano in se pripravili za nadaljevanje poti.

Sestopili smo po poti 143 kjer smo naleteli na trop koz očitno vajenih planincev in malo je manjkalo, da nam ob iskanju hrane niso pretaknile ruzakov (lahko bi Tadeju banana pojedle). Pot nas je naprej vodila preko 2302 m visokega Pic Chiadina kjer smo tik pod vrhom naleteli na kravo in bika.

Suvereno sta stala sredi poti in ker vedno popusti pametnejši smo se jima rahlo prestrašeni in pametnejši izognili. Od tu smo se mimo koče Marinelli na višini 2122 m in mimo lokalne sirarne spustili nazaj na izhodišče do avtomobilov parkiranih ob koči Eldorado Tolazzi, kjer je Tadej zopet jedel banane, ostali pa smo poskušali ugotoviti kako je v 35 litrski ruzak natlačil vse te banane.

Izlet smo zaključili na pojedini Pri Martinu v Kranjski Gori, kjer smo premleli dogodke današnjega dne in sočustvovali z lačnim Alešem čakajočim na zapozneli ričet. Ko smo dočakali ričet in ugledali sitega Aleša smo jo mahnili domov.

Spisal Robi

Ni komentarjev:

Objava komentarja