Vodniški odsek PD Rašica
Udeleženci:Tomaž, Marjan G., Matjaž, Anka, Damjana, Marjan P., Marko, Alenka, Vasja, Sabina, Ana, Nataša, Janez
Tradicija obiskovanja Dolomitov z vodniškim odsekom Planinskega društva Rašica vsake dve leti se nadaljuje. Tokrat smo v treh dneh med 17. in 19. avgustom obiskali dve naj severo-zahodnejši skupini Dolomitov, skupino Sassolungo in Odle-Puez.
1. dan; četrtek, 17.8.2023
Forcela Sassolungo, rifugio Toni Demetz 2.625 m,
Sassopiatto / Plattkofel 2.969 m,
Rifugio Sasso Piatto/ Plattkofelhütte 2.300 m
Rifugio Vicenza / Langkofel Hütte 2.256 m
Vožnje, 360 km, 5 ur s postanki,
Hoje s počitki 9 ur,
Višinska razlika 1.400 m vzpona, 1.000 m sestopa
Dolžina; 13 km
Iz Ljubljane smo krenili zgodaj, ob 3:00 smo se zbrali pred sedežem društva. Običajno, poleg prve jutranje kavice na nekdanjem OMW, sedaj Mol postajališču v Radovljici, kupimo tudi vinjeto za avstrijske avtoceste.
Kljub vrhuncu turistične sezone so v teh nočnih urah avtoceste še prazne in hitro smo brzeli skozi karavanški tunel, preko Špitala do Lienza (druga kava). Preveč hitri pravzaprav ne smemo biti, po Dravski dolini nas kaj radi pozdravljajo za hitenje nerazumevajoči digitalizirani merilci hitrosti.
Seveda njihovi pozdravi pridejo »več kasno« po pošti. Za Lienzem zavijemo v Pustriško dolino. Njeno ime (it. Val Pusteria, nem. Pustertal) naj bi imelo staroslovenski koren besede, ki opisuje njene "puste" značilnosti.
Ne da bi zaznali prestopimo Avstrijsko Italijansko mejo in nadaljujemo mimo Innichena in Toblacha (it. San Candido in Dobbiaco). Smo v sedaj Italijanski deželi Južna Tirolska /
Südtirol, italijani pa vztrajajo, da bi se ta dežela imenovala
Alto Adige.
To ozemlje je dobila kot nagrado za aktivno sodelovanje na strani "boljših ponudnikov" po prvi svetovni vojni. Od tu (Innichen in okolica...) izhaja določen del naših gorenjskih prednikov, ki so jih grofje zaradi preveč svobodoljubnega vedenja preselili predvsem v okolico Sorice.
Koren imena Toblaško polje, pa naj bi tudi izhajalo iz slovenskega imena - Topliško polje, saj naj bi bili tu do potresov v srednjem veku nekaj izvirov tople vode. V neposredni okolici Innichena leži izvir Drave, kateremu že mnogo let obljubljamo Voluharski obisk.
Nekoč pa le, v ta namen sta dva člana že opravila predogledno turo, da se na preveč ravnem svetu, kjer se ne znajdemo najbolje, morebiti ne bi izgubili. Vedno dremajoči v obeh smereh vožnje tudi težko zaznamo "neizrazito sedelce", ki pa predstavlja razvodje.
Drava, ki nas je spremljala lep kos poti, se izlije v Donavo, le-ta pa v Črno morje. Na zahod pa teče tu še rečica Rienza, ki mimogrede izvira pod najznamenitejšimi Dolomitskimi damami - Tremi Cimami in se preko Isarca (Eisack) in Adiže izliva v Jadransko morje.
Pot nas v nadaljevanju vodi mimo Brunecka ter levo skozi nekaj tunelov v Val Badio. Do sedla Sella (2.218 m) smo po malček bolj zaviti cesti čez sedlo Gardena (2136 m) tudi dospeli pred pravim navalom turistov, ki običajno svoj dan začenjajo malček kasneje.
Brez težav smo parkirali na plačljivem parkirišču med skupinama Sella in Sassolungo (Langkofel), kamor smo bili namenjeni. Morda bi na tem mestu omenila, da so toponimi na tem področju zapisani tudi v treh jezikih.
Južna Tirolska je danes uradno dvojezična (italijanščina, nemščina), na nekaterih območjih (v 35 od 116 občin) pa tudi trojezična (še ladinščina). Ta pokrajina ima posebno avtonomijo.
Vsak prebivalec ima pravico uporabljati svoj materni jezik, tako v šolanju kot na sodišču in vdnevnem življenju. Ladinščino (spada med romanščino in velja za enega ogroženih) govori le okoli 25 tisoč ljudi. To je posledica tisočletne izoliranosti Trentinskega goratega območja.
Se pa tu z vami veliko raje, razumljivo, pogovarjajo v nemščini. Italijanski jezik govori le okrog četrtine prebivalstva. Skupina Sassolungo je najmanjša Dolomitska skupina, njeni vrhovi skupaj tvorijo lok, ki je odprt le proti severozahodu.
Najvišji vrh je Langkofel z višino 3.181 m in dosegljiv le plezalcem. Naš cilj pa je bil vrh Sassopiatto / Plattkofel (2.969 m) po zahtevnejši poti, ferati Oskar-Schuster. Ferata ni preveč težka, ima težavnost B/C.
Opremili smo se z nahrbtniki za dva dni in kar s prelaza pričeli s hojo po poti 525 proti škrbini Sassolungo 2.625 m), kjer stoji planinska koča Toni Demetz, kamor pripelje tudi smešna gondola s prelaza Sella.
V gondoli potnik stoji in je namenjena le eni osebi, za dva pa le v primeru, da sta na frišno zaljubljena. S poti imamo ves čas zelo lep razgled na prepadne stene bližnjih vrhov v skupini Sassolungo, zelo lep pa je tudi pogled proti skupini Sella ter Marmoladi.
Pot ves čas poteka v bližini žičnice in se v ključih vzpenja po strmem melišču do koče. S škrbine smo se spustili proti severu po široki krnici v podkev skupine. Naš cilj je bila koča Vicenza / Langkofel Hütte (2.256 m).
Tu smo odložili odvečno opremo ter nadaljevali po melišču krnice Conca del Sassopiatto proti vstopu v ferato. V začetnem delu plezalne poti se vzpenjamo po in ob razmeroma strmi grapi navzgor.
Na tem delu pot, z izjemo kratke jeklenice čisto na začetku, ni zavarovana in je zato potrebna precejšna previdnost. Na nezavarovanem delu je potrebno plezanje 1-2 stopnje.
Višje je pot dobro zavarovana, vse bolj razgledna nas pripelje do škrbine kjer zavije v desno in se nato navpično vzpne s pomočjo številnih skob in lestve.
Tudi izstopni del ob razmeroma strmi grapi navzgor ni zavarovana. Stopimo na greben kjer se nam odpre pogled proti zahodu.
Priključimo se lažji poti, ki poteka po zahodnih pobočjih gore do vrha in je za razliko od te, ki smo jo prehodili mi, zelo obljudena. Na precej obiskanemu vrhu so nas pričakali z oblački malo okrnjeni razgledi.
Že prej naštetim se je pridružil še pogled na bližnjo skupino Rosengarten ter na obsežno planino Alpe di Siusi / Saiser Alm pod nogami, ki jo zaključuje že obiskani in vsem znan (iz reklam za napolitanke Loacker) – markantni zob
Schlern in čas za malico.
Ker so se oblaki gostili in postajali temnejši, smo pričeli s sestopom po lažji poti po zahodnih pobočjih do koče Rifugio Sasso Piatto/ Plattkofelhütte (2.300 m), kjer zavijemo desno na pot Alta via dei Ladinter. Po njej obkrožimo skupino po severni strani do koče Vicenza.
Dosežemo jo minutko pred dežjem. Tam sta nas čakala večerja in prenočevanje.
Fotografije Anka, 1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan; petek, 18.8.2023
Rifugio Emilio Comici 2.153 m
Rifugio Plose 2.446 m
Monte Fana Grande / Pfanspitz 2.546 m
Monte Forca Grande / Großer Gabler 2.575 m
Mont Forca Picola 2.561 m
Monte Telegrafo / Telegraph 2.491 m.
Vožnje, 60 km, cca 1 ura 30 min.,
Hoje s počitki 8 ur,
Višinska razlika 1100 m vzpona, 600 m sestopa
Kilometrov; 18 km
Po zajtrku smo se spustila nazaj do poti Alta via dei Ladinter in se po njej malček v spustu in malček v vzponu vrnili na sedlo Sella. Vmes smo se ustavili v koči Emilia Comicija (2.153 m) na najboljši jutranji kavi.
Najboljša je bila po okusu in tudi po krasnem prostoru, kjer se nahaja in seveda razgledu na okoliške hribe. Emilio Comici (1901 Trst, 1940 Val Gardena) je znan Tržaški alpinist, ki je vseskozi prijateljeval s Slovenci.
Njegov mentor je bil Julius Kugy. Zaslovel je zlasti s plezanjem v Dolomitih, v karieri pa je preplezal 25 prvenstvenih vzponov VI. težavnostne stopnje (V takratnem času največja težavnost) po UIAA lestvici, okrog 250 težkih prvenstvenih plezanj in okrog 1500 vzponov sploh.
Med slovenskimi alpinisti je legendarno zlasti njegovo prigovarjanje Joži Čopu, ko si je ogledoval steber v Triglavski severni steni (danes Čopov steber)
Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš al ga ne greš! Smrtno se je ponesrečil na lahkotnem večernem treningu nedaleč od te koče.
S sedla smo se odpeljali do izhodišča naslednje ture tega dne. Spustili smo se v, smučarjem zagotovo zelo znano, dolino Gardena, katerih smučišča so tudi del znane Sella Ronda. Ta prestižna dolina je vsako leto gostitelj tekme v superveleslalomu in smuku za svetovni pokal.
Potovali smo sredi dopoldneva avgustovskega petka, promet je bil gost in nemalokrat so nas skozi naselja prehitevali pešci. Spustili smo se vse do doline Isarca in tam zavili desno proti Brixenu. Reka Isarco je tudi meja med Dolomiti in Sarntalskimi Alpami.
Za krajem Kluže (Chiusa / Klausen) smo zavili levo v dolino Val di Funes in se dvignili pod pogorje Plose ki leži na skrajnem severo-zahodnem koncu Dolomitov, direktno nad Brixnom / Bressanone. Dolina Funes velja za lepšo izmed mnogih dolin Dolomitov. Vasico
Sveta Magdalena pa naslavljajo z najlepšo vasjo v Dolomitih.
Pogorje Plose, ki se nahaja severno nad njo, je vse do vrhov travnato in prepredeno, enako kot dolina spodaj, s smučarskimi napravami. Cesta v nadaljevanju pelje na prelaz Erbe, mi pa smo še prej zavili levo do parkirišča pod Val Croce/ Kreuztal na višini skoraj 2000 metrov.
Kljub pozni uri smo se do koče Plose (2.446m) povzpeli kar peš, spet opremljeni za dvo dnevno turo. Mimo mnogih žičniških naprav, delujočih in čakajočih snega, mimo zabaviščnega parka in še česa, smo se vzpenjali po travnikih nad Brixnom do planinske koče.
V koči smo odložili stvari, ki jih na popoldanski turi ne bomo potrebovali in po hidraciji odpujsali po gorskih travnikih proti vrhovom tega pogorja. Prvi je bil Monte Fana Grande / Pfanspitz (2.546 m), nato Monte Forca Grande / Großer Gabler (2.575 m), ki je najvišji vrh masiva Plose.
V povratku pa smo se povzpeli še na Mont Forca Picola (2.561 m). Izpustili nismo niti zadnjega, z antenami okrašenega, Monte Telegrafo / Telegraph (2.491 m). Celo popoldne smo uživali na res udobnem travnatem grebenu, na udobnih poteh s pogledi na vse strani, severno do visokih Tur,
na smučišče Kronplaz, na bližnji že obiskan vrh
Sas de Pütia (2875 m), proti jugu so bili pred nami našpičeni vrhovi skupine Puez Odle / Puez Geisler, ki so kipeli iznad zelenih travnikov, za njimi skupina Sassolungo in prostranstva največje visokogorske pašne planote v Evropi Alpe di Siusi / Seiser Alm.
Kljub nekaj več zapravljenega časa na cesti smo vso načrtovano pot opravili peš in osvojili vse načrtovane vrhove s še enim dodatkom. Nekateri so se na določen vrh povzpeli celo dvakrat.
Večerja v koči je bila odlična, družabne igre po njej še bolj. Zadovoljni smo se odpravili k počitku, saj nas je naslednji dan čakala še ena lepa tura.
Fotografije Anka, 2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled povratka na Prelaz Sella
Sledi poti Plose
3. dan; sobota, 19.8.2023
Günther Messner Höhenweg ali Günther Messner Steig
Col Madrei
Tullen (2655 m)
Hoje s počitki 8 ur,
Višinska razlika 1,100 vzpona, 1.600 m sestopa,
Dolžina; 16 km
Vožnje do doma 320 km, cca 5 ur.
Po zajtrku nas je čakal sestop do naših vozil in kratka vožnja do parkirišča Croce Russis / Russis kreuzu ( ne to ni Ruski križ pod Vršičem), kjer je pričetek poti Alta via Günther Messner. Pot je že v skupini Puez Odle / Puez Geisler, katere najvišji vrh je La Furcheta (3,025 m).
Izredno atraktivna pot je poimenovana po pokojnem bratu bolj znanega Reinholda Messnerja. Güntherju so v bližini doline, od koder brata Messner izhajata - Val di Funnes - posvetili gorniško pot t.i. Günther Messner Höhenweg ali Günther Messner Steig.
Tej domači hribi so jima bili poligon in tu sta mladca nabirala kondicijo in izkušnje za poti v visoka gorstva. Günther se žal ni vrnil s prve odprave v Himalajo leta 1970 na sloviti Nanga Parbat (8126 mnv).
Pot poteka po enem od stranskih grebenov gorske skupine Odle t.i. Odle di Eores nad omenjeno dolino. Sedlo Pütia / Peitlerscharte ločuje greben od impozantnega Sas de Pütia (Peitlerkofel). Kakšno uro in pol smo hodili po senci do začetka grebena na zahodu.
Na tem delu smo imeli nujni čevljarski servis, ki ni zadostoval za celo pot. Čevlji oz. zalepljen podplat je zdržal le del do prvega vršička ob poti, do razglednega križa Col Madrei in seveda nazaj do avtomobila - kakšna smola, česa vse tej čevlji niso videli?
Je pa s tega vrha krasen razgled na najlepšo vasico v dolini Funnes, na Santo Magdaleno. V nadaljevanju smo se po južni strani grebena po gorskih travnikih dvigali proti najvišjemu vrhu, ki smo ga osvojili ta dan - Tullen (2.655 m).
Na sam greben nam je pomagalo par jeklenic, do samega vrha pa hodimo po sitnem in izpostavljenem skrotju, ki zahteva vso našo pazljivost, sploh v sestopu. Na vrhu je bil pravi čas tudi za malico.
V nadaljevanju zavarovana pot ni težka, prečimo greben nekaj časa po južni strani in deloma tudi po severni. Sledijo si feratni odseki tja do težavnosti B, raje A/B. V pomoč nam je bila tudi 15 metrska lestev.
Pot je, razen na nekaterih mestih, solidno vzdrževana, težave vzdrževalcem delata krušljivost in plazovitost terena. Mi smo kakšen vrh v grebenu tudi izpustili, krušljive štirice se nam niso zdele »dovolj lepe«, za ta lep sobotni dan.
Imenitno speljana, z veliko krajšimi vzponi in ravno toliko spusti nas je razvajala s čudovitimi razgledi, Voluharji smo maksimalno uživali v samoti, z nami je bila na poti le peščica drugih pohodnikov. Morda bi pot lahko primerjali s prečenjem Julijskega Lepo Špičja, le da je to veliko, veliko daljše.
Videli smo vse Dolomitske velikana: do Crode Rose D'Ampezzo, Tofane, Antelaa, Pelma in Civette, Marmolade, skupine Sella, predvčerajšnji Sasso Piato … in še dalj. Kar prekmalu smo bili na sedlu Pütia, kjer smo se pridružili četicam pohodnikov, ki so pohajkovali po udobnih poteh od koče do koče, ki se jih tu ne manjka.
In ker smo imeli šoferja, kateremu so gojzarji odrekli poslušnost, smo »naročili« vkrcevanje v naše prevoze kar na sedlu Erbe. V prvem delu spusta smo še sledili Mesnerjevi poti po in ob strugi potoka Schartenbach, nižje pa smo skrenili desno in se po zahodnih in v nadaljevanju severnih pobočjih Pütie in pašnih planinah pod njo, spustili do prelaza Erbe (1987 m).
Tu smo zaključili turo tretjega dne in naše tokratno spoznavanje tega dela Dolomitov. Po hidraciji v bližnjem gostišču smo se odpravili proti domu. S prelaza Erbe smo se spustili v dolino Badije in se pred Brunecom priključili Pustrški dolini. Analiza ture je bila tokrat še v Italiji, v Pustrški dolini, v piceriji Koriander v Perchiji. Domov smo zadovoljni prispeli v poznih večernih urah.
Anka Rudolf, september 2023
Na tem delu pot, z izjemo kratke jeklenice čisto na začetku, ni zavarovana in je zato potrebna precejšna previdnost. Na nezavarovanem delu je potrebno plezanje 1-2 stopnje. 
