Voluharski potopisi: Dolomiti, 22.

PD Rašica
udeleženci: Marja, Meta C., Alenka D., Anja E., Leja, Matej, Jana, Marjan G., Maja, Nika, Matic, Stojan, Vasja, Meta M., Alenka N., Anja P., Dunja, Ivan, Teja, Marjan P., Mihela, Klavdija, Karmen, Tomaž, Deja, Jasna, Eva, Tadeja, Ana, Igor, Urša
povprečna starost udeležencev: 46 let, 11 mesecev, 27 dni

1. dan
Compatsch / Compaccio 1.860 m,
Tierser Alpl Schutzhaus / Rifugio Alpe Di Tires 2.440 m,
Großen Rosszah 2.653 m,
Roterdspitze / Cima di Terrarossa 2.655 m,
Schlernhaus / Rifugio Bolzano 2.457 m

trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: 1.130 m vzpona, 550 m sestopa
dolžina: 14,7 km

Ob 4. uri zjutraj se nas je kar 31 zbralo na Prušnikovi od koder se s 3 kombiji in enim osebnim avtomobilom odpravimo proti Dolomitom.

Jutranjo kavo opravimo na bencinskem servisu v Radovljici, od tam pa v deževnem jutru krenemo naprej proti Karavankam in pod njimi prečimo državno mejo z Avstrijo.

Pot nas potem vodi mimo Spittala proti Lienzu, kjer naredimo kratek »coffe break«. Kmalu zapustimo Avstrijo in že smo v Italiji kjer se držimo poti mimo Brixna in naprej proti našemu cilju, vasici Seis am Schlern / Siusi allo Sciliar.

Parkiramo ob spodnji postaji gondolske žičnice in se pripravimo na naš prvi dan, torej, s seboj je potrebno vzeti vso varovalno opremo in nekaj za eno nočitev. Nahrbtniki so kar polni in vsi se sprašujemo kaj vse vlačimo s seboj in, če bi lahko bilo kaj takega, kar bi se dalo pustiti v kombiju.

Vkrcamo se na gondolo, ki nam prihrani precejšen del poti in nas po nekaj minutni vožnji pripelje do zgornje postaje kjer je turistično naselje Compatsch / Compaccio (1.860 m). Prej omenjeno naselje leži na izjemno lepi planini Seiser Alm / Alpe di Siusi (2.009 m), ki je največja visokogorska pašna planina v Evropi in temu je res tako.

Povsod sami zeleni travniki in pastirske koče, krave, ki cingljajo z zvonci pa nas spremljajo na vsakem koraku, no ja, prav tako pa tudi kravjeki in moraš kar paziti, da ne pohodiš kakšnega tistega, »tafrišnega«.

Pot po tej čudoviti planini nas vodi preko grebena do koče Tierser Alpl Schutzhaus / Rifugio Alpe Di Tires (2.440 m), kjer sledi postanek namenjen malici in namestitvi varovalne opreme. Malce nad kočo je vstop v našo prvo ferato Maximilian.

Ferata gre po grebenu čez dva dvatisočaka, Große Rosszahn (2.653 m) in Roterdspitze / Cima di Terrarossa (2.655 m). Ker smo številčna skupina, se kmalu raztegnemo v dolgo kačo, ki se vije navzgor ob jeklenici, zato se odločimo, da se ne bomo čakali, temveč naj gre del skupine kar naprej.

Ferata ima težavnostno stopnjo B, pa vendar je bil sestop z Große Rosszahna v par detajlih kar malce zoprn, a smo ga vsi premagali brez posebnih problemov.

Sledi še vzpon na Roterdspitze, ki ga opravimo kot za šalo. Na vrhu si slede čestitke in objemi, krajši postanek za malico in seveda obvezno skupinsko slikanje.

Tu, z Roterdspitze, se odpira čudovit pogled na okoliške vršace, predvsem pa na naš cilj, mizasto goro Schlern, ki je eden od simbolov Južne Tirolske. Za svoj logotip jo uporablja tudi znana tovarna napolitank Loacker.

Pogled na Schlern je res poseben, saj gora deluje kakor nekakšna gorska miza. Ker je bila pot čez vse vrhove kar dolga, nam pogled uhaja predvsem proti koči, kjer bomo prvič prenočili, zato se po vseh »ceremonijah« odpravimo še na ta, danes zadnji del poti.

Vreme se počasi začne kisati, zato pospešimo korak, da bi še suhi dosegli varno zavetje. Po slabi uri hoda pred nami stoji koča Schlernhaus / Rifugio Bolzano (2.457 m), ki bi ji lahko mirne duše rekli tudi gorski dvorec, saj je izjemno velika in prostorna in razpolaga s kar 136 ležišči.

Pred kočo so klopi in mize, ki kar vabijo po krajšem počitku in osvežilni pijači, a nas dežne kaplje kaj hitro preselijo v notranjost in ne mine dolgo, ko se ulije kakor iz škafa. Sledi okusna večerja po kateri ob mizah malce pokramljamo in analiziramo prehojeno pot.

Vsem, razen »študentskemu« delu ekipe se pozna rana ura današnjega vstajanja, vožnja in prehojena pot, zato se dokaj hitro spravimo k počitku na skupna ležišča.

Kaj kmalu se pridruži še vedno razigrana in nasmejana študentska ekipa. Nočni počitek zmoti le še obisk pajka, ki se je odločil, da nekomu polepša večer.

Fotografije Tomaž, 1.dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Anja P., 1. dan

Relive

2. dan
Schlern - Petz 2.563 m
Burgstall / Monte Castello 2.515 m
Schlernbödelehütte 1.693 m
Utia de Ncisles / Regensburgerhütte / Rifugio Firenze 2.037 m

trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: 770 m vzpona, 1.660 m sestopa
dolžina: 19,9 km

Drugi dan našega potepanja po Dolomitih se zbudimo v oblačno in megleno jutro.

Po zajtrku si oprtamo nahrbtnike in pot nas vodi na bližnji Petz (2.563 m), ki je najvišja točka gore Schlern in nato naprej po mehki travnati preprogi še na Burgstall / Monte Castello (2.515 m).

Po isti poti se vrnemo nazaj in se mimo koče odpravimo še do ozkega sedla, ki povezuje oba platoja Schlerna, ki sta ločena z ogromnima grapama.

Prav tu srečamo kar nekaj svizcev, ki se oglašajo s svojim značilnim žvižganjem. Kljub temu, da jih je veliko, ni videti nobenega, ki bi zavijal čokolado.

Spet se vrnemo do koče kjer smo prenočili in se po krajšem odmoru odpravimo v dolino. Tokrat ne bomo uporabili gondole, temveč se podamo kar peš po turistični poti (Turistensteig / Sentiero dei Turisti), ki se vije iz doline vse do Schlernhaus / Rifugio Bolzano.

Ker smo se prejšnji dan peljali z gondolo, ki nam je prihranila kar precejšen del hoje, se s tokratnim spustom kar zamudimo, a pot je vseeno prijetna. Nekje, po že dobri polovici poti, pridemo do koče Schlernbödelehütte (1.693 m).

Ker je soparno, pa tudi koča tako prijetno vabi, se odločimo za polurni postanek. Ker nas je toliko, je naš obisk pomenil kar manjši zalogaj za osebje koče, predvsem je trpela točajka pri točenem pivu.

Ob odhodu nas poškropi manjša ploha, ki pa jo je ravno toliko, da iz nahrbtnikov vsi potegnemo palerine in dežnike. Tako opremljeni se podamo še na zadnji del sestopa do naše včerajšnje izhodiščne točke.

Na parkirišču, pri spodnji postaji gondole, se spokamo v naša vozila in sledi krajša vožnja do naslednje točke, Val Gardene ali točneje, do Selve Val Gardena in nato do parkirišča ob postaji gondole za Col Raiser.

Tukaj se pregvantamo in si v nahrbtnike pripravimo tisto, kar naj bi rabili za naslednja dva dneva. Za ta dan je naš končni cilj koča Rifugio Firenze (2.040 m). Od parkirišča do nje je speljana cesta in za to pot se odloči večina naše skupine, 10 pa se jih odloči za vožnjo z gondolo.

Med potjo do koče, kjer bomo prespali se ulije in tisti del, ki se je odloči, da bo šel peš je kar pošteno moker. Drugi del, ki si je omislil lažji dostop je nevihto prevedril v koči nad zgornjo postajo gondole in bil moker predvsem od znotraj.

Prijetno zavetje te koče je tolikšno, da do koče kjer spimo, prispe celo kasneje kakor tisti del ekipe, ki je šel do vrha peš.

Koča Firenze ni tako prostorna kakor koča Bolzano, vseeno pa zelo prijetna. Ker nas je večina spregledala tuš v prejšnji koči je zato naval nanj toliko večji, a se nam do večerje uspe vsem ofrišati.

Ker je noč še mlada, se vrže še nekaj partij enke, študentski del ekipe prijetno zapoje in, ko pri sosednji mizi prinesejo rojstnodnevno torto, cela naša skupina zapoje Vse najboljše in to seveda po slovensko. Slavljenka, ki je italijanka je ob tem povsem ganjena in nam odstopi delček njene tortice.

Ker nas jutri čaka nov podvig, se počasi spravimo k počitku. V sobi, kjer biva »študentski« del ekipe pa počitek, baje, še ni prišel tako hitro in prav je tako.

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Anja P., 2. dan

Relive Schlern

Relive Firenze

3. dan
Sass Rigais 3.025 m

trajanje 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1.000 m
dolžina: 10,3 km

Po včerajšnjem dežju se prebudimo v jutro, ki obeta lepše vreme, čeprav so za popoldne ponovno napovedane plohe in nevihte. Ta dan jih še posebej ne potrebujemo, saj je naš današnji cilj Sass Rigais (3.025 m).

Pri zajtrku pohitimo, da bomo ja čimprej krenili na pot. Ker v koči prespimo še eno noč, v nahrbtnike spokamo le tiste najbolj nujne stvari. Od koče se po poti 13 (joj, kakšna neprimerna številka za lazenje po ferati) odpravimo naprej.

Pot vodi po idilični stezici, ki se vije med travniki poraslimi s planinskim cvetjem, planik je toliko, da bi jih lahko nakosil. Pot se naprej nadaljuje v grapo in se po meliščih vzpenja do sedla Forcella Salière kjer je vstop v ferato in s katerega se odpira razgled v dolino Val Di Funes.

Ferata ima oceno B/C in na samem začetku nima varoval. Kmalu zatem se začne jeklenica, ki nudi odličen oprijem in še kako pripomore k lažjemu premagovanju stene.

Ker nas je veliko, se skupina razpotegne v dolgo vrsto, ki jo je slišati po celi gori. Kljub včrajšnjemu dežju je skala dokaj suha in nudi dober oprijem. Jeklenica se konča okoli 50 višincev pod vrhom in tam nekje se je vrh zavil gosto meglo, ki nam je odnesla tako željene razglede.

Ker vrh ni ravno prostoren, tokrat ne izvedemo tradicionalne skupinske fotke. Kaj kmalu se ob megli pojavijo še dežne kaplje, ki napovedo zoprn sestop.

V rahlem pršcu se odpravimo v dolino po drugi strani gore. Najprej pot vodi po rahlo izpostavljenem grebenu, kmalu zatem pa se v pomoč pojavijo jeklenice. Dež kar noče in noče ponehati in kaj kmalu postanejo skale spolzke zato poteka sestop še počasneje kakor sicer.

Pršenje dežja končno poneha, mi pa smo že izven varoval in pot se ob markacijah po stezi, polni drobirja vije v dolino.

Kmalu dosežemo še zadnji del poti, kjer je napeta jeklenica, opravimo še ta del ferate in nadaljujemo po skoraj turistično speljani poti do točke, ko se ponovno priključimo poti 13. Nebo se je znova stemnilo in že padejo prve kaplje dežja.

Koča ni tako zelo blizu zato pospešimo korak in uspemo v zadnjem trenutku priti še suhi do koče, no, ne prav vsi, nekaj jih je vseeno ujela ploha. Dež nam je praktično »polepšal« prav vsako popoldne in imeli smo res srečo, da nas s tako nevihto ni ujel kje v steni.

Ker je bil za nami uspešen dan in smo vsi varno sestopili s Sass Rigaisa, veselju in zadovoljstvu ni bilo ne konca, ne kraja. Ob osvežilni pijači smo skupaj analizirali pot in bili sklepčni, da je bilo lepo, pa čeprav na trenutke tudi nekoliko tečno.

Študentski del ekipe je ponovno ubrano zapel, ostali pa smo se razgovorili v tolikšnji meri, da nas je oskrbnica morala malce utišati, da je lahko pobrala naročila pri sosednjih mizah.

Še preden so nam postregli z večerjo, so se na naših mizah pomerili v polganju rok in, pazi, to je počel izključno ženski del ekipe in prešerno razpoloženje se nadaljuje tudi po večerji. Ponovno smo vrgli karte (enko) in bili v tem eni bolj, drugi manj uspešni.

Ker nam nekako še ni bilo do spanca, smo mize primaknili skupaj in več ali manj skupaj ubrano zapeli vse do te mere, da so nas opozorili, da je ura že preko 22. za kar hišni red veleva mir.

Ni nam preostalo drugega kakor, da se spravimo k počitku, kar pa ni veljalo prav za vse, saj so košček prijetnega večera želeli nadaljevati še zunaj koče, ampak, red je red in tudi to se je moralo končati. No, ampak se ni, vsaj v eni izmed naših spalnic ne in smeh je zamrl šele pozno v avgustovsko noč.

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Anja P., 3. dan

Relive

4. dan

Edelweisshütte 1.832 m,
Sassongher 2.665 m

trajanje: 5 h 40 min

višinska razlika: 930 m vzpona, 1.430 m sestopa

dolžina: 12, 1 km

Zadnji dan našega potepanja smo po zajtrku začeli s sestopom do parkirišča. Zaradi nestanovitnega vremena se na hitro odločimo, da prej zamišljeno turo na Peitlerkofel / Sass de Putia (2.875 m), zamenja krajša, na dosti bližji Sassongher (2.665 m), ki se ponosno dviga nad Colfoscom in Corvaro.

Od koče Firenze se odpravimo ločeno, 10 jih gre v dolino z gondolo, tako kakor so prišli, ostali pa se odpravijo peš in glej ga zlomka, pešaki so bili ponovno hitrejši in sestopili hitreje kakor skupinica, ki se je poslužila gondole.

Slednji so si pred spustom privoščili še odlično jutranjo kavico in se naužili pogledov na smučarske proge nad Val Gardeno, predvsem na tisto kjer poteka tekmovanje v smuku za svetovni pokal.

Po ovinkasti cesti se peljemo skozi slikovito Selva Val Gardeno do Colfosca, kjer parkiramo ob spodnji postaji gondole na Col Pradat. Od tam naprej pa po ozki obcestni stezici do Edelweisshütte (1.832 m).

Tu se skupina razdeli, saj so se nekateri za zadnji dan odločili, da raje malce polenarijo, med drugim tudi dva šoferja, ki sta si pred vožnjo nazaj zaželela malce počitka.

Oprtamo nahrbtnike in tisti, ki se je prejšnji večer hvalil, da bo zmagal pri enki, pa ni zmagal, za kazen vsem študentkam nosi vodo, ki je ni malo, 8 litrov pač ni mačji kašelj. Pot na Sassongher velja zagotovo za najbolj obljuden vzpon celotnega našega izleta.

Pozna se, da je nedelja in zato vse živo leze in lazi nanj. Na razcepu poti si nataknemo čelade, tista, ki je prejšnji večer izgubila pri enki, pa za eno uro še palerino. Do sedla Sassongher gre slikovita pot, visoko nad kočo Edelweisshütte.

Od sedla je še vršno pobočje, čez kratko in lahko ferato, po policah nad navpičnimi stenami in nato položno cik-cak do vrha.

Sassongher je izreden razglednik, a vreme se je že toliko pokvarilo, da so razgledi malce omejeni. Na jug je Sassongher odsekan in Corvara je skoraj direktno pod nami. Direktno nad nami pa deževen oblak, ki nam, z rahlim dežjem, nekoliko pokvari uživanje na vrhu.

Dež hitro poneha, malo bolj previdno gremo čez mastne skale ferate in nato v spet sončnem vremenu sestopimo do Edelweisshütte .

Po kratkem postanku za kosilo sestopimo do kombijev. Del skupine, ki nas je počakal pri koči se je med tem že najedel, vmes so vrgli še partijo ali dve remija, šoferja pa sta tudi malce zadremala.

Sedaj nas čaka samo še pot do doma. Le ta nas vodi najprej čez prelepo Corvaro, potem pa po dokaj ozki in ovinkasti cesti do doline, kjer se ponovno priključimo cesti po kateri smo tudi prispeli. Ker je nedelja je promet precej gost, vse polno je camperjev, ki se le počasi cijazijo in jih je sila težko prehiteti.

Kmalu dosežemo ialijansko-avstrijsko mejo in se po dolini Drave bližamo Lienzu. Postanek naredimo pri tovarni napolitank Loacker, ki ima odprto prodajalno in kavarno. Kljub gneči večina naše skupine opravi nakup, popije kavico ali pa poliže dober sladoled.

Oboroženi z napolitankami nadaljujemo pot proti domovini. Kmalu smo že na avtocesti proti Beljaku, dokaj hitro dosežemo tudi karavanški predor, po katerem je velika gneča.

Še en postanek naredimo na bencinskem servisu v Radovljici, kjer presenitimo vodjo odprave, ki bo kmalu praznoval rojstni dan. Ob tej priložnosti mu zapojemo in ga simbolično obdarimo. Poslovimo se še od dela odprave, ki ne gre do Ljubljane.

Kjer smo se zbrali da odpotujemo na ta izlet, se tudi razidemo. Ob na novo stkanih prijateljstvih, stiskih rok, objemih in željah, da se čimprej ponovno snidemo, zaključimo tokratni potep v vedno čarobno lepe Dolomite.