Adolf Nossberger Hütte 2.488 m
Keeskopf 3.081 m
PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Kristina, Jan, Jana, Marjan, Bogdan, Stojan, Brane, Mihela, Andreja, Nevenka, Urška, Klavdija, Sandi, Tomaž, Igor, Nataša, Ivan
trajanje: 11h 20 min
višinska razlika: cca 1.850 m
dolžina: 22,9 km
V dokaj nestanovitnih vremenskih razmerah se je vodniška skupina odločila, da dvodnevno turo v Schladminške Ture nadomestimo z enodnevno na 3.081 m visoki Keeskopf, ki spada v skupino Schober v Visokih Turah.
Kar devetnajst se nas je odpeljalo proti Karavanškemu predoru, z obveznim postankom za jutranjo kavo, proti Lienzu. Pri Dolsachu smo se odcepili severno proti Heiligenblutu, do odcepa za dolino Gradental.
Po dokaj ozki gorski cesti smo se vzpenjali do cestne zapore na višini 1280 m, kjer smo parkirali. Po programu in tudi uradno po karti je parkiranje na 1660 m, vendar je zaradi spravila lesa po letošnjem vetrolomu zaprto.
Teh nenačrtovanih 400 višinskih metrov smo morali prepešačiti, kar je trajalo debelo uro. Med potjo smo lahko videli posledice naravne ujme, saj so bili deli dreves do golega odpihnjeni. Ker je bila nedelja, so ogromni kamioni, opremljeni z vitli, mirovali.
Zato bi se bilo možno pripeljati do višjega parkirišča, kar pa smo ugotovili šele na povratku. Po zložni poti smo hodili ob bučanju reke Graden, ki se po brzicah in umetnih pregradah spušča v dolino.
Dva večja vzpona sta nas pripeljala do višine 1900 m v ravno krnico z več pritoki, ki se združijo prav na tej ravnici. Od tod dalje je teren zelo strm. V ključih smo prišli na 2000 m, ko je pot spet manj strma.
Večkrat je speljana po naravnih stopnicah, pa tudi po položenih kamnitih ploščah. To je območje, kjer je veliko tri tisočakov. Zaradi taljenja snega je veliko vode in tudi veliko jezer. 2300 m visoko smo hodili mimo prvega od treh jezer Gradensee, ki se imenuje Predjezero.
Naslednje je Srednje jezero in zadnje Veliko jezero. Nad njim je koča Nossbergerhutte 2488 m. Tu smo se ustavili za malo daljši počitek. Očitno se nekateri planinci odločijo za nekajdnevno bivanje, na jezeru pod kočo sta bila namreč celo dva čolna.
Odpravili smo se naprej in najprej obhodili Veliko jezero, nato smo se spustili skoraj 100 m in takoj nato zelo strmo proti vrhu, ki je ena sama skalnata granitna gmota. Pot je markirana, a potrebna je bila pazljivost, ker ni vidne steze in smer do naslednje markacije je lahko različna.
Prehodi so ponekod zelo strmi, vendar so skale hrapave, zato ni drselo. V vrhnjem delu so skale manj kompaktne, sledi so bolj vidne, zato pa korak ni bil več povsem stabilen. Kolona se je malo raztegnila, tako da smo vrh dosegli v petih urah in 50 minutah.
Vidljivost je bila dobra in dočakali smo lep razgled na vršace skupine Schober. Kar nekaj od njih je že bilo v programu našega društva, kot je Hochschober 3242 m, Gloedis 3206 m, Petzeck 3262 m, Kruckrlkopf 3181 m, pa morda še kateri.
Po krajšem počitku in skupinskem slikanju smo se vračali po isti poti, kot smo prišli. Kot ponavadi je povratek zahtevnejši, potrebna je večja pazljivost. Tudi tokrat je bilo tako, vse do koče Nossbergerhutte, kjer pa smo si privoščili malo daljši počitek.
Naprej smo hodili brez postankov in prišli do avtomobilov v 4 urah in 20 minutah. Z vožnjo vred smo bili na poti skoraj 11 ur. Zaradi pozne ure smo tokrat izpustili analizo ture, kar bo potrebno napraviti ob drugi priliki.
Spisal: Janez
Naprej smo hodili brez postankov in prišli do avtomobilov v 4 urah in 20 minutah. Z vožnjo vred smo bili na poti skoraj 11 ur. Zaradi pozne ure smo tokrat izpustili analizo ture, kar bo potrebno napraviti ob drugi priliki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar