Kavranova stena, 30. 3. 2019

Kavranova stena 301 m,
Sopalj 321 m,
Debelo brdo 302 m

udeleženci: Marja, Ruža, Tjaša, Silana, Matjaž, Mojca D., Peter, Leonida F., Nadja, Boris G., Ana, Ines, Brina, Aleksander, Mirko, Miriam, Leonida K., Lea, Joža K., Bogdan, Boža, Ksenija, Maja, Mirjam, Kaja, Jože P., Andreja, Rok, Tina, Roza, Marjeta, Marija, Mateja, Teja, Robi, Marjan, Nives, Katarina, Mojca P., Mihela, Andreja, Sašo, Kinč, Irena, Hana, Tomaž, Miran, Ema, Stanko, Ivan, Deja, Primož, Boris Ž.
trajanje: 6 h 55 min
višinska razlika: cca 600 m
dolžina: 13,3 km

Odpravili smo se na planinski izlet v zaledje Crikvenice. S čisto novim avtobusom Mercedes-Benz Tourismo smo se mimo Ilirske Bistrice, Reke in odcepa za Krški most pripeljali v Crikvenico.

Po odmoru za jutranjo kavo in nakupe v trgovinah smo se kar iz mesta odpravili na pohod. S hojo smo začeli na Ljubavni cestici.

Ljubavna cestica je 8 km dolga mreža poti med Crikvenico in Kavranovo steno.

Zasnovana je bila v 30. letih prejšnjega stoletja in dobila ime, ker so se po njej radi sprehajali zaljubljenci. Po drugi svetovni vojni je bila zapuščena, obnovljena pa v 90. letih.

Na poti se kmalu odpre pogled na Vinodolsko dolino, zaledno dolino med krajem Križišče in Novim Vinodolskim.

Po tri četrt ure hoje smo prišli do poznoantične utrdbe Badanj. Utrdba je svojo funkcijo opravljala od 4. stoletja do velikega potresa leta 1348, po katerem je bila zapuščena.

Nadaljevali smo do razgledne točke po Vinodolski dolini. Od tam ni več daleč do Kavranove stene. Od tu je lep razgled po Kvarnerju.

Po daljši pavzi smo nadaljevali po grebenu v smeri Reke. Po dobri uri smo se spustili na sedelce. Od tu je del ekipe skočil še na vrh Sopalj, vsi skupaj pa smo nadaljevali na Debelo brdo.

Nadaljevali smo spet gor in dol po škrapljah. Krški most nam je bil vse bližje, dokler se nismo spustili v Vinodolsko dolino, do vasice Ceroviči.

Od tu smo šli spet gor, do gradu Drivenik. Tu nas je čakal avtobus in naš pohod se je končal. Zapeljali smo se do vasi Križišče in od tam na kvarnersko avtocesto.

Preživeli smo zelo lep dan in se za zaključek ustavili v gostilni Potok v Jelšanah.

Spisal Tomaž

Fotografije

Relive

Preber, 28. 3. 2019

Preber 2.740 m

udeleženci: Janez, Srečo, Marjan, Miriam, Marko L., Marko M., Franci, Tomaž, Drago
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 1.218 m
dolžina: 10 km

Lepo in stabilno vreme je navdušene gornike nagovorilo za akcijo kar sredi tedna. V zimskem času so zaradi varnosti pred plazovi bolj primerni kopasti vrhovi, ki jih obiskujejo tudi turni smučarji.

Pri tej turi smo se združili člani PD Matica iz Celja in PD Rašica. Izbrali smo 2740 m visoki Preber v skupini Schladminger Tauern. Zaradi velike oddaljenosti smo krenili že ob štirih zjutraj. Želeli smo prehoditi večino poti pred otoplitvijo.

Devetčlansko ekipo smo dopolnili še v Vodicah in Šenčurju. Na OMV v Radovljici smo popili kavo in kupili avstrijsko vinjeto. Karavanški predor so ravno ob našem prihodu odprli za dvosmerni promet.

Na meji nismo imeli kontrole, kar nekaj časa pa je pred nami vozil kamion z naloženo hišo, ki je zasedal tolikšno širino ceste, da ga nismo mogli prehiteti. Ko se je vendarle umaknil, smo napredovali mimo Gmunda in zapustili avtocesto na odcepu za prelaz Katschberg in tako prihranili denar za vožnjo skozi predor.

Po lokalni cesti smo nadaljevali pod goro Aineck, 2210 m, ki smo jo pred leti že osvojili, do mesta Tamsweg in nato po gorski cesti do jezera Prebersee. Parkirali smo na višini 1522 m, pred velikim gostiščem, ki je bilo ob tej uri še zaprto.

Točno ob sedmih smo se podali na pot. Samo nekaj metrov je bilo kopno, potem pa lepa, z ratrakom zglajena trasa. Med nami sta bila tudi dva turna smučarja, ki se jima je kar smejalo ob takšnem začetku.

Takoj naj povem, da tako lepo urejena trasa vodi vse do koče Prebershalter Hutte na višini 1862 m. Tako smučarji v povratku prismučajo vse od vrha gore do parkirišča.




Tudi za pohodnike so bili pogoji zelo ugodni. Pomrznjena podlaga in centimeter ali dva svežega pršiča sta omogočala prožen korak. Po stezi, ki se zmerno vzpenja, smo ubirali bližnjice. V 50 minutah smo prišli do Preberhutte, kjer sta se nam pridružila tudi smučarja.

Zapustili smo gozdno mejo, pred nami je se odpre celoten masiv naše gore. Markacije so ostale pod snegom, tudi nobenih drugih sledi ni bilo. Samo bleščeča belina in v daljavi  vrh, ki je naš cilj.

Kmalu smo prišli do smerokaza, kjer piše: Preber 2 uri in 30 minut. Na tej višini je nekaj več novega snega, ki ga je veter izpihal in nanesel na druga mesta. Na tej obširni čistini z vidnim vrhom si višino strmine določamo sami. Zaradi zmrznjene podlage je novi sneg bolj v nadlego zaradi spodrsavanja.

Taki pogoji so ostali vse do vrha. V primerjavi s letno traso je naša smer precej direktna, okljuke si postavljamo sami. Čeprav je v priročniku pot opisana kot lažja, je v zimskih razmerah fizično kar naporna.

Proti vrhu je začelo močno pihati, posebno še na grebenu, po katerem smo prišli do vrha na 2740 m. Hodili smo tri ure in pol, kolikor je sicer časovnica za letne pogoje. Vidljivost je bila izredna, toda zaradi močnega vetra smo se hitro obrnili in se malo nižje pripravili za sestop.

Nadeli smo si dereze, napravili skupno fotografijo in se spustili navzdol. Povratek je bil povsem drugačen, ker smo ubrali direktno smer vse do koče na višini 1862 m. Toda lepo sončno vreme je otoplilo sneg, na derezah so se nabirale „cokle“ in treba je bilo spet bolj paziti.



Srečevali smo veliko turnih smučarjev, ki so se vzpenjali po serpentinah. Tak sestop je malo raztegnil našo skupino, združili smo se spet pri koči, kjer smo si vzeli malo več časa za okrepčilo in  počitek.

Od tod dalje smo sestopili po isti poti, kot smo se vzpenjali. Skupno smo hodili pet ur. Na prijetnem soncu pred gostiščem smo si privoščili pijačo in napravili analizo ture.
 
Sestavil: Janez

Fotografije Drago

Fotografije Franci

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Srečko

Crete dal Cronz, 16. 3. 2019

 Crete dal Cronz 1.664 m

udeleženci: Tjaša, Anja, Leja, Kristina, Jana, Marjan, Simona, Juso, Miriam, Lea, Mitja, Vasja, Jože, Vida, Andraž, Tina, Teja, Robi, Mihela, Alja, Mate, Tomaž, Deja Š., Marija, Ivan, Urša, Deja Z.
trajanje: 5 h 45 min
višinska razlika: cca 650 m

Crete dal Cronz je nepomembna in malo obiskana gora, ki jo malo kdo sploh pozna. A kljub tej nepomembnosti se nas je nabralo za tri kombije. Ob 6:30, ko v Šentvidu taksiji na polno odvažajo utrujene obiskovalce nočnega lokala, smo krenili na pot.

Malo smo še pobirali po Gorenjski in se ustavili na kavi v Vopi v Kranjski Gori. Nadaljevali smo čez Trbiž, po Kanalski dolini, vse do Tablje (Pontebba). Tu smo zapustili dolino in se zapeljali proti sedlu Cereschiatis.

 

Cesta do tja je razgledna, ko se pelješ skozi Studeno Alto je lep  razgled na Konjski Špik (Monte Cavallo di Pontebba / Rosskofel). Kasneje, nekje pri zaselku Frattis pa še na drugo stran proti Monte Chiavals in Crete di Gleris.

Na sedlu Cereschiatis se cesta začne spuščati v Aupsko dolino (Val Aupa), za nas pa je bilo tu izhodišče. Planirana je bila krožna tura v obratni smeri urinega kazalca. Najprej smo hodili po cesti in prišli skoraj do spodnje planine Glazzat.

Malo pred njo smo s ceste zavili levo in skozi gozd in po travnikih prišli do zasnežene zgornje planine Glazzat.

Po daljšem postanku smo nadaljevali po poti 434 proti sedlu med Cuel des Jerbis in Crete dal Cronz.

Od sedla smo nadaljevali po severnih pobočjih proti vrhu Crete dal Cronz. Da sva udeležencem čim bolj olajšala pristop, sva z Marjanom v snegu delala stope. Kmalu smo bili na vrhu tega imenitnega razglednika.

Dvomim, da je imel vrh Crete dal Cronz že kdaj toliko obiska naenkrat. Po daljšem martinčkanju na vrhu smo sestopili. Kmalu pod vrhom je bil nekoliko zoprn detajl, ko je bilo treba sestopiti ob krušljivem skalovju.

Tu sem za boljši občutek namestil vrvno ograjo in vsi udeleženci so šli brez problemov mimo. Na sedlu smo ubrali drugo pot sestopa. Pot 453 preči zgornji del doline hudournika Rio Glazzat.

Do manjšega sedelca, kjer se pot prevesi proti sedlu Cereschiatis je še bil sneg, nato pa je sledil kopni sestop do kombijev na sedlu Cereschiatis.




 V slabih šestih urah smo zaključili lepo spomladansko-zimsko turo. Turo, ki je bila v zgornjem delu kar zahtevna. Pri taki množici, je analiza ture, ki vključuje tudi kosilo, kar problem.

V naših standardnih gostilnah so zavrnili naše telefonske prošnje in ostala je logična izbira za tako skupino in za ta konec, Gala In v Lescah.

Spisal Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

 

 

Gößeck, 9. 3. 2019

Kahlwandspitze 2049 m,
Klauen 1849 m,
Rammel-Hütte, 1514 m

udeleženci:  Boštjan, Marjan, Janez, Maks, Urška, Stojan, Nevenka, Sašo
trajanje: cca. 8 h
višinska razlika po poti: cca. 1600 m
dolžina poti: cca. 16 km

Gößeck, najvišji vrh Reitinga, je bil cilj tokratne ture, a žal se zaradi težkih snežnih razmer in posledično pomanjkanja časa načrt ni izšel. Zadovoljili smo se s sosednjim vrhom, imenovanim Kahlwandspitze.

Reiting, imenovan tudi Reitingstock, je gorski masiv na južnem robu Eisenerških Alp. Leži med Trofaiachom in Liesingtalom. V masivu so  štirje  vrhovi in sicer Gößeck (2214 m), Grieskogel (2148 m), Kahlwandspitze (2049 m) in Klauen (1849 m).

Eisenerške Alpe so južni del Ennstalskih Alp. Masiv Reiting je zaradi bogate flore znan kot "cvetlična gora". Tu raste več kot 70 vrst orhidej, posebej privlačna je Petergstammwiesen (Auricle - Primula auricula) pod Grieskogelgipfelom.

Prav tako so izjemne številne pojavnosti encijana brez stebla (Clusius encijan), redke tise in številni drugi alpski cvetovi. Masiv Reiting je že stoletja dobro znano cesarsko lovišče, ker je na Reitingu in sosednjih gorah območje gamsa in kozoroga, kjer živijo najboljši primerki v Avstriji.

Zbrali smo se ob pol petih v Šentvidu. S kombijem smo se odpeljali proti Mariboru, pred mejnim prehodom pa smo se ustavili na bencinskem servisu OMV. Kupili smo vinjeto in si privoščili jutranjo kavico.

Vožnjo smo nadaljevali proti Lipnici, Gradcu in Loebnu do kraja Kammern im Liesingtal, kjer smo po skoraj štirih urah vožnje parkirali. Obuli smo gojzarje,  oprtali nahrbtnike s krpljami ter okoli pol devetih krenili na pot.

Prvi smerokaz ob poti nas je umeril na pot 691 proti vrhovoma Klauen in Gößeck. Na planinski tabli naveden čas poti do prvega vrha je dve uri in pol, do drugega pa pet ur. Dokaj strma pot, ki nekajkrat preči gozdno cesto, nas vodi skozi gozd do ograjenega vodnega rezervata.

Prehod čez visoko ograjo je lepo urejen z lestvijo. Pri plezanju po lestvi smo območje v šali poimenovali »medvedovo domovanje«. Na prvi sneg smo naleteli na višini približno 1200 m, vendar smo do Rammel-Hütte lahko hodili brez krpelj.

Rammel-Hütte se nahaja na robu gozdne meje, nad kočo pa se nahajajo obsežni pašniki planine Ruprecht Do koče smo prispeli po slabih dveh urah hoje, kjer smo si privoščili prvo okrepčilo, nadeli pa smo si tudi krplje.

Od koče smo pot nadaljevali sprva po cesti, kasneje pa po grebenu pašnih območij. Debelina snežne odeje je vidno rasla z nadmorsko višino.

Tudi s krpljami je bila pot naporna in nevarna, saj se je zaradi zračnih tokov pod debelo snežno odejo (jame, rušje) nekajkrat globoko udrlo, bičal pa nas je tudi močan veter.

Po dobri uri hoje smo prispeli do prvega križišča s potjo, ki na greben vodi od Gfällturm in Kaiseralm (Jagdhütte), po nekaj minutah pa smo točno opoldan osvojili prvi današnji vrh, Klauen.  Označena pot na zemljevidu se do vrhov Kahlwandspitze, Grieskogel in Gößeck nadaljuje bolj ali manj vzdolž grebena.

Pot je bila precej naporna, saj smo se grebena striktno držali zaradi nevarnosti snežnih plazov, zato smo se večkrat vzpeli in spustili. Razglede je žal motila megla, ki jo je močan veter stalno narival na greben.

Po dobrih petih urah borbe s snegom in vetrom smo osvojili vrh Kahlwandspitze. Razgledov žal ni bilo, v daljavi sta se iz megle občasno prikazala Grieskogel in Gößeck.

Do Gößecka bi potrebovali vsaj še uro in pol, tako je namreč pisalo na bližnji planinski tabli, ura pa je kazala pol dveh, zato smo se odločili za sestop po poti vzpona.

Sestop z vrha Kahlwandspitze je bil še bolj naporen od vzpona, saj sta sonce in topel popoldanski zrak iz doline dodobra razmehčala snežno odejo.

Pri sestopu smo na pobočjih pod grebenom med Kahlwandspitze in Klauen opazili splazeno pobočje, kar nas je ob razmehčanem snegu opomnilo na veliko nevarnost snežnih plazov.

Sneg je bil s padajočo nadmorsko višino vedno bolj mehak, uiralo se nam je celo s krpljami. Pot nas je vodila mimo koče Rammel-Hütte, na gozdni meji pa je večina snela krplje. Lepa, ampak naporna in zahtevna tura. Analizo ture smo opravili v gostilni Grof v Vranskem.

Spisal Sašo

Fotografije Sašo

Fotografije Marjan

Fotografije Urška