Bertahütte 1.567 m
Kepa / Mittagskogel 2.143 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Metod, Nevenka, Tomaž
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 1.300 m
dolžina: 12,1 km
Velika verjetnost popoldanskih neviht ni omogočala daljših tur z večjo nadmorsko višino, zato smo v zadnjem trenutku prvotno predvideno turo na Mölltaler Polinik prestavili na nam bližnjo Kepo.
Ker se nismo mogli izogniti mednarodnemu značaju ture, smo se odločili za pristop na vrh iz avstrijske Bertahütte. Kepa je sorazmerno neopazen vrh v Karavankah, ki pa svojo pravo nrav pokaže iz celovške kotline, kjer so ji dali ime Mitagskogel. Opoldne se namreč sonce ustavi prav nad njo.
Po avtomatski kavici na Torovem smo se odpeljali mimo Tržiča čez Ljubelj na avstrijsko stran Karavank. V Spodnjem Dobjem / Unteraichwald smo skrenili s ceste in zavili proti pristopu.
Cesta je bila dobro označena in področje je očitno pravi raj tudi za kolesarje. Ko se je cesta poslabšala, smo na 900 nadmorskih metrih parkirali, si oprtali nahrbtnike in peš nadaljevali naprej.
S ceste smo ubrali bližnjico in po gozdni stezi dosegli Bertahütte na višini 1.567 m, od koder se je lepo videl naš greben.
Nadaljevali smo po cesti in se odcepili proti grebenu, kjer nas je nekaj tabel opozarjalo na resnost ture.
Najprej smo hodili po gozdni, komaj vidni stez, kasneje pa smo se začeli prebijati skozi ruševje do začetka skalnega grebena.
Kaj hitro smo bili soočeni z ključnim delom grebenskega pristopa na vrh in potrebno je bilo nekaj alpinističnih spretnosti, da smo preplezali lepo dvojkico.
Kasneje se je greben rahlo položil, tako da smo plezaje sledili rdečim pikicam, ki smo nam pomagali, da nismo zaplezali v kakšno brezvezno skrotje. Resnično je bilo treba neprestano slediti grebenu, kjer je bila skala najboljša.
Odpirali so se nam vedno lepši razgledi na Dravo in celotno celovško kotlino. Smer se je še vedno strmo vzpenjala, potem pa malo položila in pred sabo smo zagledali križ, ki je označeval konec grebena.
Ker je del soplezalcev malce zaostajal, smo si kar tukaj privoščili malico in tako počakali na njih. Bil je lep počitek z lepim razgledom, malico in sončkom, ki nas je prijetno grel.
Ker so se že kazali zametki temnejših oblakov, smo hitro pristopili do avstrijskega in slovenskega vrha Kepe, nato pa sestopali po sneženih grapah.
Naklonina in trdota snega je ravno še dopuščala sestop brez derez, čeprav nekateri udeleženci niso bili takšnega mnenja.
Potrebno je bilo nekaj previdnosti, da smo sledili pravi smeri in da se nismo spustili prenizko. Lepo smo ujeli sestop z grape na pot, kjer smo kmalu ugledali mlajšega gada. Bil je čisto črn in je sikal proti vsiljivcem.
V loku smo se ga ognili in nadaljevali proti Bertini koči, kjer so si udeleženci zaželeli pivo. Tomaž je napovedal, da bo imelo pretečen rok trajanja, kar se je tudi uresničilo, vendar je Beljačan (Villacher Bier) kljub temu prav lepo sedel.
Sestop v dolino je bil prijeten in preko Ljubelja smo smuknili na sončno stran, kjer smo pri Gorencu opravili analizo ture.
Spisal Boštjan
S ceste smo ubrali bližnjico in po gozdni stezi dosegli Bertahütte na višini 1.567 m, od koder se je lepo videl naš greben.
Ni komentarjev:
Objavite komentar