Spirzinger, Spazeck, 19.2.2017

Südwiener Hütte 1802 m,
Spirzinger 2066 m,
Spazeck 2065 m

udeleženci: Primož, Alenka, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Franci H., Božo, Miriam, Marko L., Stojan, Marko M., Roman, Peter, Drago, Mateja, Martina, Franci S., Tomaž, Andreja
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 12 km

Šli smo tja kjer je več snega. Zato smo morali čez tunel Katschberg, skozi Obertauren do planine Gnadenalm (1250 m) med smučiščema Obertauren in Zauchensee.





Pričakala nas je snežna idila s 15 cm pršiča na dobrem metru podlage. V senci pri -6 °C smo pešaki nataknili krplje, turni smučarji pa smučke in smo krenili.

Najprej do zgornje planine Gnadealm, kjer se je na soncu že prijetno ogrelo, nato pa cik-cak po dovozni cesti do koče Südwiener (1802 m).

V ne prav prijazni koči se gredo sankaški in turno-smučarski turizem, toliko krplarjev kot nas je bilo danes pa najbrž ne vidijo prav pogosto.





Po postanku smo nadaljevali na prvi vrh, 2066 m visoki Spirzinger. Vreme povsem brez oblačka, le veter je malo kvaril idilo.

Kar na nekaj vrhovih ki smo jih gledali z vrha, smo že bili, še posebej lepa je bila silvesterska tura 2013 na Seekarspitze.






Po fototerminu z ducatom fotoaparatov smo po grebenu nadaljevli na meter nižji Spazeck.

Od tu so se turni smučarji vrnili po poti pristopa, pešci pa smo krplje zamenjali z derezami, palice pa s cepinom in po spihanem grebenu sestopili na Hafeichtscharte.





Spet smo menjali dereze za krplje in sestopili po zimski varianti, kjer Grapa Finder (kot smo poimenovali GPS na telefonu, ki vendno najde grapo) tudi tokrat ni razočaral.

Po sestopu ob strmi grapi smo se vrnili na zgornjo planino Gnadealm in tako zašpilili klobaso. Le še povratek po poti pristopa na izhodišče na spodnji planini.

Ker je bila tura malenkost krajša, dan pa je že precej daljši, smo lahko na pivo spili na popoldanskem soncu. Spet krasna tura in družba.

Spisal Tomaž






Königstuhl, 11.2.2017

Königstuhl 2336 m, 
Friesenhalshöhe 2246 m, 
Seenock 2260 m, 
Vogelsangberg 2207 m, 
Sauereggnock 2240 m, 
Stubennock 2092 m, 
Dr. Josef-Mehrl-Hütte 1730 m 

Gorniška skupina PD Rašica 
udelženci: Boštjan, Janez, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Franci H., Matija, Ivo, Stojan, Radovan, Peter P., Nevenka, Franci S., Marta, Tomaž, Peter T. 
trajanje: 6 h 
višinska razlika: cca 800 m
 dolžina 11,4 km

Kot običajno v tem času je zaradi vremenskih in snežnih razmer potrebno kar nekaj napora za izvedbo izleta gorniške skupine. Velikokrat je potrebno najti drugo turo glede na predpisano in tudi tokrat je bilo tako.

Glede na vremensko in snežno napoved smo se odločili za vzpon na Koenigstuhl, ki leži na tromeji med Koroško, Solnograško in Štajersko. Tokrat se nam je pridružila še skupina iz Celja, s katero smo popotovanje pričeli s skupnim srebanjem kavice na radovljiški OMVjki.

Ko smo se prešteli, smo družno smuknili skozi karavanški predor do Gmuenda, kjer smo se odpeljali z avtoceste v ozko dolino do smučišča Innerkrems. Še malo naprej se dolina zaključi s sedlom in simpatično kočo Dr. Josef Mehrl Huette.

Vreme je bilo obetavno, nadeli smo si krplje in ostalo zimsko-smučarsko opremo ter po urejeni tekaški poti napredovali vzdolž doline. Proga je postajala vedno ožja, vendar nas to ni oviralo, saj je naša smučarska predhodnica dobro opravila svoje delo.

Dobro smo se ogreli in uhodili ter ob tem pogledovali v nebo. Izmenjevala sta se sonce in oblaki, ki pa so bili vedno bolj v prednosti.

S pridobljeno višino je tudi veter pokazal svoje zobe, zato je vodnik še pravočasno naredil postanek, da smo se podkrepili in oblekli za to, kar nas je v nadaljevanju čakalo.

Nadaljevali smo po sledi, ki nam je olajšala navigacijo, saj se je veter še stopnjeval, pridružila pa se mu je še sestra megla. V pravem viharju smo cik-cakali po strmem pobočju navzgor in zgolj približno slutili, kje smo.

Videli smo namreč do nosa, kaj več naprej pa ne. Po prečenju bodeče žice smo zaslutili, da smo prišli na sedlo, od koder je bilo še dobrih sto višinskih metrov do vrha. Ko se ni dalo več naprej, smo bili na vrhu, kar je dokazoval tudi zasneženi križ.

Časa je bilo dovolj le za oblačenje zamudnikov in nepogrešljivo gasilsko sliko. Razgleda ni bilo nobenega, lahko bi bili kjerkoli. Pogumno smo se spustil navzdol in hitro zgubili pristopno pot. Da bi "poenostavili" smo se kljub viharju odločili, da ne gremo po pristopni poti v dolino.

S sedla smo nadaljevali po grebenu proti Freisenhalshoehe, ki smo ga obhodili po zahodni strani. Naslednji v seriji je bil Seenock, na katerem smo za nekaj minut zgrešili pravo smer. Nadaljevanje grebena se ni ujemalo s podatki na Garminu.

Nazaj, malce iskanja, odkritje pravega grebena in gremo naprej. V nadaljevanju proti Vogelsangbergu se je prvič malo razkadila megla, da smo vsaj videli kje smo in kam sploh gremo. Smer je bila prava, vodnik si je malo oddahnil in kljub silovitemu vetru mirneje nadaljeval proti Sauereggnocku.

Greben ni bil več tako ozek, prehodi so bili lepši in ko smo prišli na Sauereggnock je vse skupaj postalo bolj uživaško. Na vrhu Stubennocka je veter pojenjal, pokazalo se je sonce in v dolini smo že zagledali našo Dr. Josef Mehrl Huette.



Končni spust je bil na trenutke kar naporen zaradi strmine in pršiča, v katerem se krplje niso ravno najbolje izkazale. To pa nas ni oviralo da ne bi kmalu prišli do izhodišča in si ogledali kočo tudi od znotraj.

Po druženju ob kapljici smo se poslovili od celjskih prijateljev in se odpravili do Gorenca, kjer smo ob dobri hrani z zadovoljstvom pokramljali o dobro opravljeni turi v pravih zimskih razmerah.

Boštjan