Mala Poljana, Velika Poljana, 29.08.2010

Mala Poljana 1325 m,
Velika Polajana 1410 m

udeleženci: Tomaž, Paz, Robert
trajanje: 3h 40min
višinska razlika: cca 810 m


Današnji sprehod v hribe je bil prvi malce resnejši test  Tomaževe nove pridobitve, štirinožnega kosmatinca z imenom Paz. Prvotno mišljeni naskok na Špik je zamenjal precej lažji izlet po krožni poti iz Zaloga preko Male Poljane na Veliko Poljano in nazaj v Zalog.

Ob osmih poberem vodnika in novega štirinožnega pripravnika za planinca in skupaj se odpeljemo v današnji prvi “bazni tabor” Biljardnico Kaval na jutranjo kavo. Na hitro preletimo današnji plan, midva z Tomažem goltneva vsak svojo kavo, Paz pa mali krožnik smetane, darilo prijaznega osebja Biljardnice in že se peljemo v smeri Golnika, natančneje v manjšo gorensko vasico Zalog.

Avtomobil smo parkirali na parkirišču ob cesti, se preoblekli in zagrizli v hrib. Novopečeni pripravnik se je odlično odrezal na sicer lepi, vendar precej strmi poti.

V uri smo prehodili 700 m višinske razlike in iz gozda prispeli na travnati del, na tako imenovani spodnji del Male Poljane.

Od tu se je odprl krasen razgled na travnato pobočje Male Poljane, na dve planinki pred nama, jasno nebo in na lovsko kočo, naš “drugi bazni tabor”.

Prijazna oskrbnica nam je postregla s toplim čajem domačimi obogatenimi korenincami in domačim pecivom.

Po zasluženem okrepčilu smo se podali naprej in po cca 20 minutah hoje prišli do koče na Veliki Poljani, našem tretjem postanku. Midva s Tomažem sva mirno konzumirala vsak svoj čaj obogaten s šnopčkom, do sedaj mirni Paz pa se je bogsigavedi zakaj glasno razburjal nad kravami spuščenimi v ogradi zraven koče.

Nebi vedel če se je Paz do konca izkašljal, vendar ko sva s Tomažem pokonzumirala pijačo smo jo mahnili v dolino do avtomobila in naprej domov.

Novopečeni pripravnik za planinca je svojo nalogo opravil z odliko in po Tomaževih besedah nam bo večkrat delal družbo pri naših potepanjih.




Spisal Robi


Hochfeiler, 21. - 22.8.2010

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Brane, Janez, Lučka, Maks, Marjan, Matic, Mitja, Primož, Radoš, Robert, Tadej, Tomaž

1. dan
Hochfeiler Hütte (Rifugio Gran Pilastro), 2710 m
trajanje: 3h
višinska razlika: cca 1020 m vzpona, cca 40 m spusta


V jutranjih urah smo se, večinoma stari znanci, spet zbrali pred Ljudskim domom v Šentvidu, da se podamo na najvišji vrh Zillertallskih Alp. Prav prijetno je srečati stare znance, s katerimi vsak mesec odkrivamo nebesa na zemlji, tokrat se jim bomo približali z vzponom na Hochfeiler, ki mu v italijanščini pravijo Gran Pilastro.

Ko Mitja pohodi stopalko za plin, sem vse poti zravnajo in kot puščica smo z mercedesovim kombijem poleteli skozi karavanški tunel in po avtocesti naprej do Lienza. Počitniške kolone so zaustavile naše popotovanje, vendar smo bili kljub temu v šestih urah v vasi Stein/Sasso, ki zaključuje dolino Pfitscher Tall.


Komaj je skupinica zagledala strmo pot se je zapodila in razkropila kot ovce na paši. Mitja in Janez sta se zakadila v breg in nič ju ni moglo ustaviti niti lepote okolice, postanek sta privoščila le pri studencih, da ohladita razgrete motorje.

Ostali smo se za njima prikapljali do koče Hochfeiler Hütte, ki leži na 2710 metrih in nudi prelep pogled na okoliške vršace in ledenike. Zares se šele na teh višinah začenjajo gore v pravem pomenu besede, gore, ki jih spremljajo sneg in led tudi sredi poletja.

Družba je postajala vedno večja in vedno glasnejša, čemur je botrovalo tudi rdeče vino, ki nam je pognalo kri po žilah in le malo je manjkalo, da nismo zapeli in celi Tirolski povedali, da so prišli Slovenčki.

Ob šesti uri smo se iz prelepe terase premaknili v okusno opremljeno jedilnico, ki se je ne bi sramovala nobena ljubljanska gostilna. Pol penzion je zadostil vsako lahkoto, saj so nas nasitili z odličnimi špageti, golažem in kompotom.




Ob deseti uri smo že vsi spali v sobici in sanjali o cilju jutrišnjega dne.

Spisal Boštjan







2. dan
Hochfeiler (Gran Pilastro), 3510 m
trajanje: 6h 22min
višinska razlika: cca 840 m vzpona, cca 1820 m spusta

Po vstajanju in dobrem zajtrku smo pohod na vrh  začeli ob 6.30. Na smerokazu je pisalo 2 uri in 30 minut.Nebo je bilo kristalno jasno. Dobro razpoloženi smo že takoj, ko smo zapustili kočo, vstopili v steno, opremljeno z jeklenicami, ki pa so bile tudi edine na naši poti.

V tem delu smo opazili kar nekaj lepih cvetočih planik. Markacije nas nato vodijo po granitnih skalah in ploščah, zdaj bolj zdaj manj navkreber. Primož vodi kolono v zelo zmernem tempu, ki je primeren za višino tri tisoč metrov in čez.

Kmalu nas pozdravi vzhajajoče sonce, da lahko slečemo prvi kos oblačil in napravimo požirek osvežilne pijače. Celo pogorje sestavljajo granitne plošče in očitno je tu običaj, da jih, različnih oblik in velikosti, postavljajo pokonci ob poti po gori.

Med hojo imamo imeniten razgled na okoliške vršace, obsijane z jutranjim soncem in na globoke doline, ki bodo še dolgo ostale v senci. Po dveh urah  pridemo do vznožja zelo mogočnega vrha. Pogled navzgor je res veličasten.

Pred nami je približno 100 višinskih metrov zasneženega, izjemno strmega in zelo ozkega grebena, ki vzbuja spoštovanje in previdnost hkrati. Nadenemo si dereze, palice zamenjamo za cepin, odložimo nahrbtnike, se razdelimo v skupine po štiri ali pet in se začnemo vzpenjati.

Zdaj ni več prilike za razgledovanje, pazljivo stopamo v izbrane stopinje. V 2 urah in 20 minutah dosežemo vrh HOCHFEILER 3510 m. V jasnem vremenu in izjemni vidljivosti je bil razgled fantastičen.

Nekateri udeleženci so bili tokrat prvič na višini nad 3000 metrov. Ker nismo imeli s seboj pravih rekvizitov za krst,  smo se dogovorili, da bo ta drugič, ko bodo dosegli višino 4000 metrov.

Nismo se smeli preveč zadrževati in smo kar pohiteli sestopati. Bližali so se že drugi obiskovalci in srečevanje na tem grebenu ni prav nič primerno. Ko smo prišli do svojih nahrbtnikov, smo pospravili dereze, se okrepčali in napotili do koče.



Privoščili smo si pol ure počitka, potem pa se spustili do izhodišča. V bližini je bilo veliko večjih in manjših potočkov, kjer smo se lahko osvežili, nato pa smo se vkrcali v vozilo in hitro na »analizo ture« k Dežmanu na Kokrico.   

Spisal Janez




Okrešelj, Logarska dolina, 18.8.2010

Grintovci 2010, 3. dan

Frischaufov dom na Okrešlju, 1396 m
Dom planincev v Logarski dolini, 837 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 4h 41min
višinska razlika: cca 110 m vzpona, cca 1140 m spusta


Jutro na Kamniškem sedlu je prineslo neprijetno presenečenje, megla, veter in rahel dež. Pri zajtrku smo se z ostalimi planinci posvetovali kaj zdaj. Izkazalo se je da so ti planinci udeleženci izleta v Švico, ki bo v začetku septembra in kjer bom pomočnik vodnika Primoža.

Oskrbnik nam je postregel z informacijo, da je tako na kamniški kot na logarski strani tudi v dolini megla in odločitev je padla. Tursko goro in Rinke sva skenslala in se spustila direktno na Okrešelj. Med spustom je bilo vreme čedalje slabše in prav nič nisva obžalovala odločitve.

V rahlem dežju sva prišla do koče na Okrešlju, kjer sva se namenila privočiti Tee mit Inhalt, kot bi rekli na Kapelski koči. Med nekaj minutnim čakanjem pri praznem šanku sva si že mislila pa kaj za boga, ko se za šank primaje Đoni, kolega z Broda in naš kelner ko smo še veliko viseli v Ortu.

»Kva pa vidva kle?« je presenečeno vprašal. »Nč, naročila bi kej.« Potem nama je razkazal celotno infrastrukturo koče, postajo tovorne žičnice, vodni zbiralnik… Ostali planicnci so med tem v koči kolebali ali nadaljevti proti zastavljenim ciljem ali ne. Tisti ki so se odločili za nadaljevanje so se večinoma hitro vrnili.

Midva pa sva tudi nadaljevala s spustom mimo izvira Savinje in vrha slapa Rinke, do Orlovega gnezda pod slapom. Od tam pa do najinega izhodišča, Doma planincev, kjer sva tridnevni izlet zaključila s kosilom.


Spisal Tomaž

Ojstrica, Planjava, 17.8.2010

Grintovci 2010, 2. dan

Ojstrica, 2350 m
Mala Ojstrica, 2017 m
Kocbekov dom na Korošici, 1808 m
Najvišji rob Zeleniških špic, 2127 m
Planjava, 2392 m
Kamniška koča na Kamniškem sedlu, 1864 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 7h 38min
višinska razlika: cca 1880 m vzpona, cca 1220 m spusta


Na najino srečo nama je prijazni oskrbnik posodil manjkajoče črke napisa za nagradno igro Laškega, tako da je bujenje in vstajanje ob 5:30 potekalo po ustaljenem redu, brez glavobola. Zunaj se je delal krasen sončen dan, v kuhinji pa pečena jajca s šunko, oboje, vreme in zajtrk, za prste obliznit.

Ob 6:40 sva se poslovila od prijaznih gostiteljev in se odpravila proti Ojstrici, najinemu današnemu prvemu cilju. Vrh sva nameravala osvojiti po malce bolj zračni Kopinškovi poti. Na Škrbini (1792 m) sva pospravila palice, si nadela rokavice in čelade ter se zapodila v s soncem obsijane skale. Po dobri uri plezanja sva ob 9:20 prisopihala na vrh.

Zaradi precej močnega vetra in nič kaj prijaznih bližajočih se oblakov sva se kmalu odpravila na Malo Ojstrico, kjer sva pomalicala in se spustila do Kocbekovega doma na Korošici na čaj in posvet kako naprej. Ob pitju čaja in pogledovanju v oblačno nebo je padla odločitev, da jo mahneva v smeri Srebrnega sedla, Planjave in do koče na Kamniškem sedlu.

Pot do Srebrnega sedla je potekala sicer v sončnem vendar vetrovnem vremenu. Mimogrede sva obiskala Najvišji rob Zeleniških špic in se zapodila proti megleni Planjavi. Ob 14:20 sva končala današnjo turo v Kamniški koči na Kamniškem sedlu.

Tu velja omeniti še pripetljaj, ko sva se s Tomažem pred kočo preobuvala in so brhke planinke kazale v najini smeri in glasno komentirale češ kakšna megla se je spustila. Obzirno sem jim pojasnil, da to ni nobena megla temveč moj planinski prijatelj Tomaž. Nasmejane so jo mahnile v dolino, midva pa v kočo na zasluženo kosilo.

Potem pa sva nadaljevala z najino priljubljeno igro, zbiranje zamaškov za nagradno igro Laškega.

Spisal Robi

Krofička, Travnik, 16.8.2010

Grintovci 2010, 1.dan

Koča na Klemenči jami, 1208 m
Krofička, 2083 m
Travnik (Ute?), 2029 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 6h 20min
višinska razlika: cca 1450 m vzpona, cca 1080 m spusta


Vreme nam je pri planiranju letošnjega dopusta toliko ponagajalo, da smo morali Posočje zamenjati z Zgornjo Savinjsko dolino. Nato sta  sodelovanje odpovedala še kolesarja, s katerima je prijetno delati načrte ob pijači, da pa bi to veljalo pa zgleda ne gre resno računati.

Z Robijem sva na hitro sestavila nov plan, prvi dan v Logarsko dolino, potem pa naokoli po Grintovcih in spanje po kočah. V nedeljo popoldan sva se zapeljala proti Logarski dolini.

Mimogrede sva en avto pustila v Kamniški Bistrici, za vsak slučaj, ob tem muhastem vremenu.

V Logarski sva se nastanila v Domu planincev, ki pa je bolj prijazen hotelček, kot pa planinska koča. Večer sva hitro zaključila, čakalo naju je zgodnje vstajanje in zajtrk v lastni režiji, kuhinja v domu začne z obratovanjem šele ob 8h.

Štart ture je bil direktno od doma. Oblaki so bili rdeči, kar zjutraj menda pomeni dež. Zagrizla sva v breg in bila v 40 minutah pri Koči na Klemernči jami na čaju in jutranjem kofetu.

Ker sva imela tu rezervirano spanje, je med srebanjem kofeta prišla oskrbnica Lenka vprašat na katero ime imava rezervacijo »A na Šarh?«, »Ne, na Šarc« sem ji odvrnil, »A tako, sem pa že mislila, da prihaja Pohorski bataljon« je hudomušno odvrnila.

Po kofetu sva nadaljevala proti Krofički, primarnemu cilju tega dne, še prej pa sva se ustavila pri najdebelejšem macesnu (Latinci mu pravijo Larix decidua). Po fotografiranju z debeluhom sva bila nadaljevala s turo in bila po slabih treh urah od Doma planincev na vrhu Krofičke, kjer naju je pozdravil zoprn veter.

Malo sva si ogledovala greben proti Travniku a se v tem vremenu nisva odločila za prečenje. Sva pa v sestopu s Krofičke kmalu zavila z markirane poti na brezpotje proti Travniku. Višje sva naletela na lovsko stezo oziroma našel jo je vodnik s svojim izjemnim smislom za stezosledstvo.


Po tej stezi, ki je vsekana v rušje sva osvojila še drugi dvatisočak danes, Ute, kot sva mislila in kot pravi karta (Grintovci, 1:25:000). Dejansko pa se vrh imenuje Travnik, Ute pa naj bi bil greben.

Vrnila sva se po isti lovski stezici in valda, nekje nižje zašla v rušje. Ker je bilo do konca rušja le cca 20 metrov, sva pičila kar preko. Izkušeni vodnik je seveda naprej poslal Robija, ki se je zapletel in valjal po rušju. Saj bi mu pomagal pa sem imel preveč dela s fotoaparatom.

Ko sva se otresla rušja, sva bila hitro nazaj na markirani poti. Na ravnem hrbtu Puklovec sva zavila proti Strelovcu. Kmalu sva nad Logarsko dolino zagledala dežno zaveso in čez minutko je ploha dosegla tudi naju.

Ker do koče ni bilo dosti sva kar obrnila, ploho pa je tudi hitro odneslo na severovzhod. Malo sva kolebala kaj zdaj, dežurni prognostik je imel stalno zasedeno številko, zato sva se obrnila na Duleta, ki pa je na padavinskem radarju videl da se na severu pojavljajo plohe. Zato sva sklenila, da se spustiva nižje in se napotiva proti Plesnikovi dolini in morda od tam, če bo vreme napadeva Strelovec.

A ni hudič, čim sva zavila proti planini je zagrmelo in sklenila sva, da turo končava. Čaka naju še dva dni hoje in za danes sva tudi že dovolj opravila. Glavna težava te odločitve je bila, da sva bila v koči že pred eno popoldan, v koči pa 30 vrst rožic in znatne zaloge piva.

Od rožic sva poskusila le macesnovo gobo, potem pa začela z zbiranjem zamaškov za nagradno igro Laškega in do večera seveda zbrala vse črke. Vmes pa sva uživala ob dobri hrani v zelo prijazni koči.

Spisal Tomaž


Kalški greben, Kalška gora, 14.8.2010

Kalški Greben, 2224 m
Velika Kalška gora, 2058 m 

udeleženci: Tomaž, Matic, Robert
trajanje: 9h 5min
višinska razlika: cca 1750 m

Končno dopust! Na žalost pa tudi “običajno dopustniško vreme”, nekaj sonca in veliko dežja. Kampiranje v Kobaridu smo tako prestavili za kak dan, toliko da “vreme k seb pride” in današnji izlet je bil neke vrste mašilo dni pred odhodom na daljše hribovsko potepanje.

Muhasto vreme je botrovalo zgodnjemu ustajanju in zboru “zdesetkane jate” planincev ob 5.00 h na običajni štartni točki pred Biljardnico Kaval.

Matic nas je odpeljal do jutranje kavice na Petrolov bencinski servis Voklo, od tam pa v smeri Jezerskega do vasi Podlebelca, naše izhodiščne točke.

Deset minut pred šesto uro smo se zapodili v hrib, zaradi silne vneme pa čez petnajst minut že iskali pravo pot. Vendar “kapo dol”! Naš certificirani vodnik je kiks rutinirano rešil in že smo jo mahali proti rahlo izpostavljenemu delu poti imenovanem Lojtra.

Zaradi od celonočnega dežja mokre trave in ostalega podrastja smo do kolen premočeni prišli na v oblak zavito planino Dolga njiva. Tu smo za trenutek postali in se odžejali. Med “brihtolanjem” o slabem vremenu je veter razgnal oblake in iz turobnega jutra je počasi nastajal krasen sončen dan.

Preko Škrbine in preko dolgega grebena nas je rahlo vzpenjajoča pot med ruševjem pripeljala do travnatih pobočij, naprej do skalnatega dela in ob 9.40 uri na vrh Kalškega Grebena. Tu smo si vzeli čas za malico in za uživanje ob prelepih razgledih na okoliško hribovje (Kočni, Grintovec, Skuto, Štruco, Brano, Planjavo, dolino Kamniške Bistrice …).

Pot nas je naprej, preko zanimivega plezalnega dela peljala na Kalško goro, naš drugi cilj. Tudi tu nas je prijetno martinčkanje na soncu in opazovanje okolice nenavadno dolgo zadržalo na vrhu. Vsega prijetnega je enkrat konec in tik preden bi “tri nepremičnine pognale korenine” nas iz zamaknjenosti predramijo besede “ej, a nebi mi pučas šli do Cojza, da namo pozni”. Avtorja zadnjega stavka ste sigurno uganili. Pa smo šli.

Po polurnem spustu smo že sedeli pred Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu, kjer smo ob pijači modrovali in primerjali plezanje po hribih za časa Jožeta Čopa s plezanjem današnjih dni.

Sledi je še spust v dolino mimo kmetije Suhadolnik in naprej po cesti do avtomobila parkiranega v vasi Podlebelca.

Krasen sončen dan, lepa krožna tura in dobra družba je bil tokratni recept za prijetno preživeto avgustovsko soboto.

Spisal Robi


Škrlatica, 11.8.2010

Bivak IV, 1980 m
Škrlatica, 2740 m

udeleženca: Matija, Tomaž
trajanje: 8h 13min
višinska razlika: cca 1850 m 

No pa sem končno prišel na vrsto za napisati potopis, saj so čakalne vrste zelo dolge in kanditati zelo željni pisati potopise.

Doletela me je čast opisati pot na 2. najvišji slovenski vrh Škrlatico. Udeležba ni bila prav velika saj je bil pohod izveden v sredo in v času počitnikovanja ob obalah.

Uraden start je bol ob 3:45 iz Broda, moj start pa ob 4:00 iz Kranja. V dolino Vrat, na parkirišče malce pred Aljaževim domom, sva prišla ob 4:45. Po hitri pripravi in opasanju lučk, saj je bila še trdna tema, sva se odpravila proti prvin smerokazom za Škrlatico.

Tukaj pa se je pojavila težava, na srečo tudi edina na poti. Smerokaz za Škrlatico je kazal v desno zato sva se odpravila po poti približno 45 stopinj desno od smerokaza. Po nekaj 10 metrih se je pot končala in tudi markacij ni bilo nikjer videti.

Nekaj časa sva iskala markacije, potem pa sva se odločila da nadaljujeva pot po gozdu navzgor in medtem poiščeva kakšno bolj prepričljivo potko z markacijami.

To sva tudi našla po 40 minutnem tavanju po gozdu. Kasneje ob vračanju sva ugotovila, da je točka kjer sva našla pot oddaljena cc 10 minut od smerokaza. Pot je v smeri cc 120 stopinj desno od smerokaza. Pač se zgodi v temi, podnevi bi verjetno opazila pot.

Polna veselja in radosti, da sva na pravi poti sva jo ubrala proti Škrlatici. Pot se najprej vije po gozdu a kar hitro preide na nižje podrastje, kjer pa je tudi razgled mnogo lepši, še posebej proti Triglavu in njegovi mogočni severni steni.

Po 2 urah in 40 minutah tehnično nezahtevne poti sva prišla do bivaka IV s "5 zvezdicami", tam sva se malce okrepčala in si ogledovala okoliške vrhove. Vreme je bilo čudovito skoraj brez oblačka nad nama in megleno v dolini.

Po približno 15 minutah postanka vsa se odpravila naprej. Pot je tudi tukaj še vedno zelo lahka, po travnatih pobočjih in nekaj manjših meliščih. Po 30 minutah hoje od bivaka se nama je odprl pogled na Škrlatico in njeno mogočno na videz navpično skalovje.

Tukaj sva prešla na melišče, ki vodi do poti, ki naj bi bila tehnično zelo zahtevna. Po dodatnih 30 minutah lazenja po melišči sva prišla do skalnatega dela poti, kjer sva pospravila palice, nadela čeladi in zagrizla v skale, jeklenice in kline.

Veselja o klinih in jeklenicah je bilo hitro konec, 2 jeklenici in nekaj deset klinov, je pa pot do vrha dokaj strma, tako da kondicijsko ni ravno nedolžna. Po dodatni uri od melišča, skupno 5 ur, sva prisopihala na vrh.

Razgled sva imela čudovit na celotne Julijce, del Karavank in v daljavi Kamniško Savinjskih Alp. Še posebej so izstopali najbližji Špik, Razor, Jalovec, Mangart, Triglav, v daljavi Krn ...

Na vrhu sva se zamudila približno pol ure z ogledovanjem, malico, žigosanjem knjižic in slikanjem ob križu.

Pot navzdol ni bila nič posebnega, še vedno ista kot navzgor, vendar minila je veliko hitreje. Po treh urah sva prišla do Aljaževega doma, kjer sva se še malce odžejala in od koder sva jo mahnila proti domu.

Spisal Matija