Jezerska Kočna, 8.8.2010

Češka koča, 1542 m
Jezerska Kočna, 2540 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Vasja, Primož
trajanje: 8h 3min
višinska razlika: cca 1600 m

Kot vedno dosedaj, je tudi za danes imel Tomaž asa v rokavu, izbral je namreč obisk Jezerske in Kokrške Kočne. Obiskali smo zaradi nestabilnega vremena le Jezersko Kočno.

Odhod od doma je bil zaradi možnosti neviht v gorah prestavljen na za marsikoga nečloveško 4. uro zjutraj. Odpeljali smo se torej po Gorenjki izzivom naproti. Ker pa brez jutranje kave seveda ne gre, smo se ustavili še na Petrolu.

Po kavi smo jo mahnili direktno na naše izhodišče, Zgornje Jezersko, kjer smo pustili avto ter se odpravili proti Češki Koči. Pri omenjeni koči smo se za nekaj minut ustavili, si privoščili čaj brez dodanih poživil, zatem pa v zmernem tempu napadli melišče pod Grintovškim masivom.

Ob zdravem športnem humorju in opravljanju skrajno usmerjenih politikov sosednjih držav je pot po melišču hitro minila, začel se je zanimivejši del ture, ki je večinoma potekal ob zajlah in klinih ter se dokaj strmo vzpenjal proti vrhu. Nekateri deli so bili nekoliko zračni, vendar je bila pot dobro varovana.

Zelo zanimiv je bil del poti, kjer smo se morali plaziti po tleh pod trebušasto steno in valjati svoje trebuhe po mokrem in blatnem kamenju kot nekakšni merjasci. Sorazmerno hitro smo dosegli cilj, vrh Jezerske Kočne, ker pa so se kmalu po našem prihodu začeli na vrhu nabirati sumljivi oblaki, smo načrt za nadaljevanje ture na Kokrško Kočno opustili.

Po malici in kratki debati smo v rahlo pospešenem tempu vrh zapustili. Z Vasjo sva imela čast s koleni okrušiti skalnato pot nekoliko nižje, meni se je to zgodilo že naprej grede, njemu pri sestopu. Robijeva čelada pa je pod vrhom okusila za oreh velik kos apnenca. Robi si je čelado snel, si jo nejevoljno ogledoval, ter dejal, da bo povzročitelja sprožitve projektila v dolini premikastil kot psa.

Večjih žrtev na srečo ni bilo. Češka Koča je bila ob našem ponovnem obisku nazaj grede nabito polna, zato smo si uredili svoj štab kar na travniku pred objektom, kot tudi nekateri drugi turisti. Tokrat smo si privoščili poleg čaja tudi vitaminske dodatke. Za sestop od koče proti dolini smo se odločili, da gremo po serpentinasti poti v smeri tovorne žičnice, ki pa se je izkazala za nekoliko nevarno, saj je bila spolzka zaradi vlažnih tal.

Počasi smo prispeli do avta, se preobuli in odpeljali proti jezeru, kjer je bila nekakšna prireditev s  štanti, komaj smo se uspeli prebiti skozi množico ljudi in pločevine. Da pa bi turo zaključili kot se spodobi, smo se ustavili na poti proti domu še v lokalu na Logo-vi črpalki na Jezerskem, kjer smo ob pivcu predebatirali dobršen del kinologije in živalskih vedenjskih vzorcev v naravi.

Nato smo odšli proti Ljubljani, naše druženje pa se je tu zaključilo.

Spisal Primož

Fotografije