Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Brane, Janez, Lučka, Maks, Marjan, Matic, Mitja, Primož, Radoš, Robert, Tadej, Tomaž
1. dan
Hochfeiler Hütte (Rifugio Gran Pilastro), 2710 m
trajanje: 3h
višinska razlika: cca 1020 m vzpona, cca 40 m spusta
V jutranjih urah smo se, večinoma stari znanci, spet zbrali pred Ljudskim domom v Šentvidu, da se podamo na najvišji vrh Zillertallskih Alp. Prav prijetno je srečati stare znance, s katerimi vsak mesec odkrivamo nebesa na zemlji, tokrat se jim bomo približali z vzponom na Hochfeiler, ki mu v italijanščini pravijo Gran Pilastro.
Ko Mitja pohodi stopalko za plin, sem vse poti zravnajo in kot puščica smo z mercedesovim kombijem poleteli skozi karavanški tunel in po avtocesti naprej do Lienza. Počitniške kolone so zaustavile naše popotovanje, vendar smo bili kljub temu v šestih urah v vasi Stein/Sasso, ki zaključuje dolino Pfitscher Tall.
Komaj je skupinica zagledala strmo pot se je zapodila in razkropila kot ovce na paši. Mitja in Janez sta se zakadila v breg in nič ju ni moglo ustaviti niti lepote okolice, postanek sta privoščila le pri studencih, da ohladita razgrete motorje.
Ostali smo se za njima prikapljali do koče Hochfeiler Hütte, ki leži na 2710 metrih in nudi prelep pogled na okoliške vršace in ledenike. Zares se šele na teh višinah začenjajo gore v pravem pomenu besede, gore, ki jih spremljajo sneg in led tudi sredi poletja.
Družba je postajala vedno večja in vedno glasnejša, čemur je botrovalo tudi rdeče vino, ki nam je pognalo kri po žilah in le malo je manjkalo, da nismo zapeli in celi Tirolski povedali, da so prišli Slovenčki.
Ob šesti uri smo se iz prelepe terase premaknili v okusno opremljeno jedilnico, ki se je ne bi sramovala nobena ljubljanska gostilna. Pol penzion je zadostil vsako lahkoto, saj so nas nasitili z odličnimi špageti, golažem in kompotom.
Ob deseti uri smo že vsi spali v sobici in sanjali o cilju jutrišnjega dne.
Spisal Boštjan
2. dan
Hochfeiler (Gran Pilastro), 3510 m
trajanje: 6h 22min
višinska razlika: cca 840 m vzpona, cca 1820 m spusta
Po vstajanju in dobrem zajtrku smo pohod na vrh začeli ob 6.30. Na smerokazu je pisalo 2 uri in 30 minut.Nebo je bilo kristalno jasno. Dobro razpoloženi smo že takoj, ko smo zapustili kočo, vstopili v steno, opremljeno z jeklenicami, ki pa so bile tudi edine na naši poti.
V tem delu smo opazili kar nekaj lepih cvetočih planik. Markacije nas nato vodijo po granitnih skalah in ploščah, zdaj bolj zdaj manj navkreber. Primož vodi kolono v zelo zmernem tempu, ki je primeren za višino tri tisoč metrov in čez.
Kmalu nas pozdravi vzhajajoče sonce, da lahko slečemo prvi kos oblačil in napravimo požirek osvežilne pijače. Celo pogorje sestavljajo granitne plošče in očitno je tu običaj, da jih, različnih oblik in velikosti, postavljajo pokonci ob poti po gori.
Med hojo imamo imeniten razgled na okoliške vršace, obsijane z jutranjim soncem in na globoke doline, ki bodo še dolgo ostale v senci. Po dveh urah pridemo do vznožja zelo mogočnega vrha. Pogled navzgor je res veličasten.
Pred nami je približno 100 višinskih metrov zasneženega, izjemno strmega in zelo ozkega grebena, ki vzbuja spoštovanje in previdnost hkrati. Nadenemo si dereze, palice zamenjamo za cepin, odložimo nahrbtnike, se razdelimo v skupine po štiri ali pet in se začnemo vzpenjati.
Zdaj ni več prilike za razgledovanje, pazljivo stopamo v izbrane stopinje. V 2 urah in 20 minutah dosežemo vrh HOCHFEILER 3510 m. V jasnem vremenu in izjemni vidljivosti je bil razgled fantastičen.
Nekateri udeleženci so bili tokrat prvič na višini nad 3000 metrov. Ker nismo imeli s seboj pravih rekvizitov za krst, smo se dogovorili, da bo ta drugič, ko bodo dosegli višino 4000 metrov.
Nismo se smeli preveč zadrževati in smo kar pohiteli sestopati. Bližali so se že drugi obiskovalci in srečevanje na tem grebenu ni prav nič primerno. Ko smo prišli do svojih nahrbtnikov, smo pospravili dereze, se okrepčali in napotili do koče.
Privoščili smo si pol ure počitka, potem pa se spustili do izhodišča. V bližini je bilo veliko večjih in manjših potočkov, kjer smo se lahko osvežili, nato pa smo se vkrcali v vozilo in hitro na »analizo ture« k Dežmanu na Kokrico.
Spisal Janez
Komaj je skupinica zagledala strmo pot se je zapodila in razkropila kot ovce na paši. Mitja in Janez sta se zakadila v breg in nič ju ni moglo ustaviti niti lepote okolice, postanek sta privoščila le pri studencih, da ohladita razgrete motorje.
Ob deseti uri smo že vsi spali v sobici in sanjali o cilju jutrišnjega dne.
Po vstajanju in dobrem zajtrku smo pohod na vrh začeli ob 6.30. Na smerokazu je pisalo 2 uri in 30 minut.Nebo je bilo kristalno jasno. Dobro razpoloženi smo že takoj, ko smo zapustili kočo, vstopili v steno, opremljeno z jeklenicami, ki pa so bile tudi edine na naši poti.
Privoščili smo si pol ure počitka, potem pa se spustili do izhodišča. V bližini je bilo veliko večjih in manjših potočkov, kjer smo se lahko osvežili, nato pa smo se vkrcali v vozilo in hitro na »analizo ture« k Dežmanu na Kokrico. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar