Bivak Cividale 1415 m,
Strma peč / Monte Cimone del Montasio 2379 m
udeleženci: Marjan, Nevenka, Slavko, Polde, Tomaž
trajanje: 11 h 30 min
višinska razlika: cca 2050 m
Dolgo je že bila planirana tale Via Norina. In končno smo se jo lotili. Pa še zdaj bi skoraj odpadla, ker nas je bilo še v četrtek premalo kandidatov, da bi se splačalo vzeti dva avta. V petek se je to spremenilo in v soboto zgodaj zjutraj smo se odpravili.
Čez sedlo Na Žlebeh oziroma Sella Neveo smo se spustili v dolino Reklanico. Nihče od nas ni pomislil, da bi avto morda pustili na planini Pecol, pa bi bilo precej pametnejše. Zapeljali smo se do vasice Chiout Cali in tam parkirali prvi avto.
Z drugim avtom pa smo nadaljevali do doline Dunje in ob cesti na začetku 610 parkirali.
Na začetku ture nas je čakalo skoraj 100 višincev sestopa do potoka Dunja. Tu je bil nekoč železen most, ki ga je verjetno odnesla Dunja med kakšnim nalivom.
Sedaj je tu čez potok le deblo oblečeno v mrežico da ne drsi ko prečiš potok po njemu. Pri tem manevru so bolj problem palice s katerimi loviš ravnotežje in ti jih tok potoka kar lepo spodnaša.
Vsi smo uspešno prečili potok in zagrizli v strmino po poti 640. Strmina ne popušča vse do bivaka Cividale, ki smo ga dosegli v dveh urah in pol od avta. Pri bivaku smo pomalicali in nadaljevali po najbolj divjem delu ture, dolgim prečenjem nad prepadi.
Po mestoma zoprnem grušču in izpostavljenem terenu smo rabili uro in pol do "male" ferate, detajla kjer jeklenica pomaga čez skalni skok in potem čez zoprni gruščnati kamin.
Po strmih travah smo rabili še slabo uro do vstopa v ferato Norina. Vse skupaj 5 ur od avta do vstopa v ferato, kar kaže na kondicijsko zahtevnost ture.
Ferata ni prav tehnično zahtevna, varovala v večini v dobrem stanju. Uro in pol nam je vzela in potem še ura do vrha. Na Strmi peči smo stali po 7 urah in pol.
Med razgledovanjem po okolici smo opazili tudi posledice požara v Reklanici leta 2013. Malo nas je zaskrbelo a bo vse ok ob sestopu. Skrbi so se še povečale, ko smo sestopili do pogorišča.
Markacije na skalah so bile, na ožganih drevesih pač ne.Mulatjera pa nekako sledljiva med rožami, ki rastejo po poti. Sledljivost je bila mestoma zelo slaba in pomagali smo si s Tabaccovo karto na telefonu, ki mam je točno kazala kje smo in kam bo zavila pot.
Ko se od poti 621 odcepi pot 641 v Chiout Cali se je sledljivost še poslabšala in brez GPS-ja tu ne vem, kako bi zvozili. Najti je bilo namreč treba prehod med strmimi pečinami, sestop na gliho ni prišel v poštev.
Ko smo prehod našli so tudi markacije postale pogostejše in tako smo po 11 urah in pol zaključili turo ob pivu, ki smo ga v hladilni torbi hranili v sestopnem avtu.
Še po drugi avto smo skočili in se odpeljali domov. Tura je res divja in odmaknjena, kondicijsko zelo zahtevna. Če se ne sestopa nazaj po Via Norini pa je vsekakor smiselno sestopiti na Pecol in ne v Reklanico.
Spisal Tomaž
Ko smo prehod našli so tudi markacije postale pogostejše in tako smo po 11 urah in pol zaključili turo ob pivu, ki smo ga v hladilni torbi hranili v sestopnem avtu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar