Križ, Stenar, Razor, Prisank, 28. in 29.8.2015

Koča v Krnici, 1113 m,
Bovška vratca, 2375 m,
Križ, 2410 m,
Stenarska vratca, 2295 m,
Stenar, 2501 m,
Dovška vrata, 2180 m,
Pogačnikov dom, 2050 m,
Sedlo Planja, 2349 m
Razor, 2601 m
Škrbina, 1995 m
Prisojnik, 2547 m

udeleženci:  Nevenka, Slavko, Blaž, Sašo
trajanje: prvi dan cca  8:30 h in drugi dan cca. 11:30 h
višinska razlika: cca. 3000 m


Rana ura, zlata ura, zato smo se na pot odpravili ob petih zjutraj z zbirnega mesta v Šmartnem pod Šmarno goro. Vožnja do Vršiča, natančneje do tretje serpentine, je trajala samo dobro uro, kljub množici turistov, ki so se vračali s počitnic.

S parkirišča smo se v prekrasnem, danečem se jutru, odpravili po nezahtevni poti proti Koči v Krnici, ki se najprej rahlo spusti in nadaljuje po gozdu do struge Suhe Pišnice in travnatih pobočij planine V Klinu.

Pot nas vodi mimo bivšega hotela Erika do mostu čez Veliko Pišnico in do Koče v Krnici. Pot od koče proti Kriški steni postaja vedno bolj strma in kmalu preide iz gozda na gruščnate nanose in uhojena melišča ter končno v zatrep doline Pišnice oziroma krnico v Kotlu - mogočen amfiteater, kjer nas strma ostenja obdajajo s treh strani.

Pred vstopom v Kriško steno smo si nadeli čelade. Pot je kljub mogočnim ostenjem za izkušenega gornika relativno nezahtevna, saj nas vodi po naravnih prehodih, v pomoč pa so nam tudi varovala, zaradi grušča pa je potreben zanesljiv in previden korak, da ne prožimo kamenja.

Na vrhu stene se usmerimo proti Bovškim vratcem, od koder se lepo vidi Zgornje Kriško jezero, še lepši razgledi na bližnja in daljna gorovja pa so se nam odprli z vrha Križa.

Na Križu so se naše poti ločile. Blaž se je odpravil proti Pogačnikovem domu, mi trije pa smo skočili še na Stenar. S Križa smo nadaljevali po širšem grebenu in se kmalu pričeli spuščati po izpostavljenem in krušljivem pobočju do poti, ki iz Vrat obide vrh Križa in vodi do razpotja pod Stenarskimi vratci.

Na razpotju smo nadaljevali po levi poti proti Stenarju, ki nas kmalu pripelje na vršno pobočje in vrh Stenarja. Naužili smo se čudovitih razgledov, predvsem Stene (Triglavska severna stena), potem pa smo se po poti pristopa vrnili do Stenarskih vratc, od koder smo se mimo odcepov poti za Bovški Gamsovec in Pihavec pričeli spuščati do pobočij nad Spodnjim Kriškim jezerom, ki smo
ga obšli po desni strani.

Do Pogačnikovega doma na razgledni vzpetinici, kjer smo prenočili, nas  je ločilo le še nekaj minut. Budnica ob petih in zajtrk s hladno kavo, pripravljen zvečer, nam je poleg vrhov, obsijanih z luninim svitom, dalo elan za drugi, težji del ture.

Od Pogačnikovega doma smo sledili poti do razpotja in se čez melišče usmerili proti Razorju. Preplezali smo skalni skok in nadaljevali po polički in melišču do razpotja na Sedlu Planja.

S sedla smo nadaljevali proti Razorju, sprva po naravnih prehodih in poličkah, mimo votline proti škrbini, kjer pot postane strma in krušljiva.

Staro pot zapira napis »STOP« na večji skali (zaradi podora v letu 2013), zato smo se usmerili na novo pot, ki jo tik pod vrhom popestri strm, deloma rahlo previsen, z jeklenicami in skobami zavarovan kamin.

Od izstopa iz kamina do vrha Razorja nas je ločil le še krajši vzpon po grebenu. Posloviti smo se morali od razgledov v jutranjem soncu in se po poti pristopa odpraviti nazaj na Sedlo Planja. S sedla smo krenili proti Vršiču po poti, ki se pretežno spušča po zahodnem pobočju Razorja.



Na poti je bilo tudi nekaj strmejših spustov, ki jih je bilo potrebno previdno preplezati. Nadaljevali smo po poti proti Škrbini, ki se prične strmo vzpenjati, v pomoč so nameščene jeklenice in skobe. Nadaljevanje je lažje, vendar samo do zavarovanega navpičnega pobočja, kjer pot zavije levo proti Zadnjemu oknu Prisanka.

Igra svetlobe v oknu, sveže odlomljene skale s stropa in prijeten hlad so nas kar nekaj minut zadržali, potem pa smo vzpon nadaljevali po izpostavljenih zahodnih pobočjih Prisanka, kjer so se odprli enkratni pogledi v Krnico, ki smo jo prečili prejšnji dan.

Pot se izmenoma nadaljuje po grebenu ter po severnih in južnih pobočjih, kjer se priključita Grebenska in Slovenska pot, od koder smo hitro dosegli vrh. Prisankov vrh je bil »polno« zaseden, v knjigi je bilo tega dne do našega prihoda že 75 vpisov planincev. Razgledov ne bi posebej našteval, najbolj impozanten je bil pogled na Razor in prehojeno pot do Prisanka.


Sestopili smo po Grebenski poti, ki sprva poteka po južnih pobočjih Prisanka mimo priključka Južne oziroma Slovenske poti preko strmih, gladkih in zavarovanih plošč. Pot kmalu preide na dokaj izpostavljen in prepaden greben, kjer so mestoma v pomoč varovala, nekajkrat pa je potrebno poprijeti tudi za skalo in prosto preplezati del poti.

Skala je na celotni poti precej zlizana, zato je potrebna velika previdnost. Grebenska pot vodi mimo Prednjega okna (skozi gre Kopiščarjeva pot) na zelo strma južna pobočja do priključka Južne poti, kjer smo se usmerili desno proti Vršiču.

Prečili smo melišča po zahodnih pobočjih Prisanka, Sovno glavo pa smo obšli levo po z rušjem zaraščeni poti, ki jo nekajkrat presekajo podrte grape z zelo strmimi in sitnimi prehodi. Na razpotju nas je zvabila bližina zasluženega piva v Poštarskem domu, kjer smo turo formalno zaključili.

Po okrepčilu smo se odpravili do vršiške ceste, kjer smo počakali avtobus, ki nas je odpeljal do našega avta, parkiranega na tretji serpentini.

Spotoma smo se ustavili še pri Martinu na obvezni analizi ture. Enkratna tura, polna naravnih znamenitisti, rastlin in živali, drznih prehodiv in prečenj, krasnih razgledov v čudovitem, malce prevročem vremenu.

spisal Sašo







 

Ni komentarjev:

Objava komentarja