Prielschutzhaus 1420 m
Weitgrubenkopf 2259 m po Stodertalersteig
Grosser Priel 2515 m po Bert Rinesch
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Maks, Mateja, Maja, Slavko, Tomaž
skupno trajanje: 18 h 20 min
skupna višinska razlika: cca 3000 m
Spet smo šli v nam novo alpsko skupino. Tokrat v Totes Gebirge, v severnih apeninških Alpah. Plan na dvodnevni turi sta bila Spitzmauer, drugi najvišji vrh skupine, po lažji ferati Stodertalersteig in Grosser Priel, najvišji vrh skupine, po težji ferati Bert Rinesch.
Do izhodišča, znanega smučarskega kraja Hinterstoderja smo izbrali gorenjsko varianto. Čez karavanški tunel po turski avtocesti in potem čez Schladming in Liezen v Hintesrtoder. Tja smo prispeli dvajset čez osmo zjutraj in si vzeli še cca 10 minut za izbiranje najustreznejšega parkirišča.
Že takoj, ko smo stopili iz avta je bilo jasno, da bo vroč dan. Kar dobro smo švicali do koče, sigurno je bila to najbolj vroča tura letos.
Po kratkem postanku v koči, kjer smo pustili nekaj stvari, smo v še večji vročini nadaljevali proti naši ogrevalni ferati.
Vmes nas je neki domači planinec, ki je že sestopal opozoril na možnost neviht po tretji uri. Saj smo tudi mi vedeli, a smo računali na nevihte nekje ob 5h popoldan.
Pa smo se oboji motili. Ob pol dveh ob vstopu v ferato je že grmelo v daljavi. Če bi vstopali v Bert Rinesch bi jo kar hitro pobrisali nazaj proti koči.
Tako pa smo nadaljevali in računali, da bomo do dežja že iz te precej kratke ferate. Tako je tudi bilo, ko smo prišli do sedelca pod Spitzmauerjem se je nevihta sicer zelo približala, a se je peljala za našim ciljem proti jugu.
A kaj, ko je zagrmelo tudi na drugi strani in jasno je bilo, da bomo mokri. Še pred dežjem smo skočili na nadomestni vrh Weitgrubenkopf malo nad sedlom. Hitro smo sestopili po normalki, kjer pa nas je že pralo, na začetku celo s sodro.
Normalka gre precej naokoli in kar kakšno uro nas je pošteno pralo. Le upal sem lahko, da ne bom poslušal očitkov ker nisem razpisal plavutk v obvezni opremi- Ko je dež ponehal se je hitro spet zjasnilo in na enem od razcepov poti smo izkoristili smerne table za sušenje naših premočenih vetrovk in majic.
Do koče je bila še kakšna ura in med potjo smo se že kar posušili. V koči je bilo kar polno in skrbelo nas je kašna gneča bo jutri v ferati. Utrujeni od kondicijsko konkretne ture smo kmalu po zelo okusni večerji legli k počitku.
Taktično smo vstali precej pred zajtrkom, da bomo ja prvi. Presenečeni smo ugotovili, da je zajtrk pol ure prej kot je bilo objavljeno prejšnji večer. Toliko bolje, dvajset čez šesto smo jo že mahnili proti ferati Bert Rinesch ali kot smo jo poslovenili, Kam rineš Bert.
Na dostopu nismo srečali nikogar razen dveh, ki sta tik pred ferato zbolela in sta že sestopala. Šele v vstopu sta bila dva gornika, ki sta tik pred našim prihodom krenila v ferato. Tudi mi smo se opremili in vstopili. Uvodni del gre po severni steni in se g da tudi obiti. Kmalu se preko sedelca prestopi v vzhodno stran. Po previsni lestvi smo se spustili do dolge prečke preko gladkih plošč.
Po prečki takoj sledi najtežji del ferate, menja se težavnost D in C - D. Tega dela je za dobro uro in hitro nam je bilo jasno zakaj ni gneče.
Najbolj atraktiven in najtežji del je vsekakor previsna lestev iz dveh delov, kjer kar precej visiš na rokah in hitro ti lahko zmanjka moči. Vsekakor je dobro počivati na tistih nekaj redkih mestih v ferati kjer je to možno.
Ko smo dosegli vpisno skrinjico sta težavnost in strmina popustili. V sprva uživaškem poplezavanju potem pa odvečnem grebenu, ki ga kar ni konca, smo prišli na vrh. Tu pa je bilo več ljudi, v glavnem se na Grosser Priel hodi po normalki. Po njej smo sestopili tudi mi in to precej ekspresno.
Po zasluženem pivu v koči smo nadaljevali z ekspresnim sestopom v Hinterstoder in malo čez četrto popoldan zaključili s turo.
Osvežili smo se v hladni "Štoderščici", ki teče mimo parkirišča in se odpeljali domov po že prej planirani štajerski varianti, čez Gradec in Maribor.
Da je bila to zelo posrečena izbira smo kmalu izvedeli po radiu, namreč, da je karavanški predor zaprt v obe smeri. Mi pa smo tekoče in brez problemov prišli v Ljubljano in zaključili zelo lep in tehnično ter kondicijsko zelo zahteven izlet. Lep krst za našo novo članico Majo.
Spisal Tomaž
Po kratkem postanku v koči, kjer smo pustili nekaj stvari, smo v še večji vročini nadaljevali proti naši ogrevalni ferati.
Pa smo se oboji motili. Ob pol dveh ob vstopu v ferato je že grmelo v daljavi. Če bi vstopali v Bert Rinesch bi jo kar hitro pobrisali nazaj proti koči.
Do koče je bila še kakšna ura in med potjo smo se že kar posušili. V koči je bilo kar polno in skrbelo nas je kašna gneča bo jutri v ferati. Utrujeni od kondicijsko konkretne ture smo kmalu po zelo okusni večerji legli k počitku.
Na dostopu nismo srečali nikogar razen dveh, ki sta tik pred ferato zbolela in sta že sestopala. Šele v vstopu sta bila dva gornika, ki sta tik pred našim prihodom krenila v ferato. Tudi mi smo se opremili in vstopili. Uvodni del gre po severni steni in se g da tudi obiti. Kmalu se preko sedelca prestopi v vzhodno stran. Po previsni lestvi smo se spustili do dolge prečke preko gladkih plošč.
Po prečki takoj sledi najtežji del ferate, menja se težavnost D in C - D. Tega dela je za dobro uro in hitro nam je bilo jasno zakaj ni gneče.
Ko smo dosegli vpisno skrinjico sta težavnost in strmina popustili. V sprva uživaškem poplezavanju potem pa odvečnem grebenu, ki ga kar ni konca, smo prišli na vrh. Tu pa je bilo več ljudi, v glavnem se na Grosser Priel hodi po normalki. Po njej smo sestopili tudi mi in to precej ekspresno.
Osvežili smo se v hladni "Štoderščici", ki teče mimo parkirišča in se odpeljali domov po že prej planirani štajerski varianti, čez Gradec in Maribor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar