Tofane, 28. - 29.7.2018

Rifugio Dibona 2.037 m,
Rifugio Pomedes 2.203 m,
Punta Anna 2.731 m,
Tofana di Mezzo 3,244 m,
Rifugio Ra Valles 2.470 m,
Tofana di Rozes 3.325 m,
Rifugio Camillo Giussani 2.561 m

RD Rašica
udeleženci: Niko, Andreja K., Vesna, Nevenka, Antonija, Klavdija, Sandi, Andreja Z.
skupaj trajanje: 20 h 20 min
skupna višinska razlika: 2.700 m
skupna dolžina: 25 km

Tofane, lepotice nad Cortino. Že vsaj 10 let nekje v planu in sedaj je končno prišlo do realizacije z ambicioznim planom, vse tri Tofane v dveh dneh.





V soboto ob 2h zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane. Ubrali smo varianto čez Tolmezzo in prelaz Mauria. Ob spustu s prelaza se nam je skoraj zalomilo, saj so delavci sanirali cestni udor.


Ker so imeli stroj čez celo cesto smo morali počakati slabe pol ure preden smo lahko nadaljevali. Med vožnjo se je zdanilo in ob približevanju Cortini smo jih zagledali, Tofane, ožarjene z jutranjim soncem.



Še malo je trajalo, da smo udeli pravi odcep za kočo Dibona in nekaj čez sedmo smo začeli naskok na Tofano di Mezzo. Po južnem grebenu sta nanjo speljani zelo zahtevni in dolgi ferati, ki tvorita nedeljivo celoto.

Gre za kraljevski ferati, ki sodita med najodličnejši v celotnih Dolomitih. Prva ferata je Giuseppe Olivierije oziroma Punta Anna, nadaljuje se s ferato Gianni Aglio.




Po sprehodu do koče Pomedes je sledil vstop v ferato. Po sprva lahkem poplezavanju gre kmalu zares. Po strmem oziroma navpičnem razu v spektakularni izpostavljenosti smo potrebovali dobri dve uri do vrha Punta Anna.

Tu smo videli ves nadaljni potek poti in vrh je bil še zelo daleč. Po zajedi smo nadaljeali do razgledne police in nato po lahkem grebenu čez prvo lestev do škrbine pod stolpom Torre Aglio (2.972 m).

Splezati je bilo potrebno strmo navzgor po drsečih skalah. Takoj zatem pa znamenita žmulasta polica. Ta povsem izpostavljeno prečka vzhodno steno stolpa.

Zahtevnost nekoliko popusti, do vzpona proti oknu Bus di Tofana, pred katerim je ponovno zelo izpostavljena prečka.

Nato zatevnost začne popuščati in po skrotastem pobočju smo v sedmih ura in pol prišli na vrh Tofane di Mezzo. Zaradi dolžine ture nas je medtem volja do Tofana di Dentro že minila.



Itak bi porabili preveč časa in bi zamudili večerjo v koči. Tako pa smo izkoristili gondolo in se spustili do postaje Ra Valles in sestopili po zavarovani poti Sentiero Olivieri do koče Pomedes in od tam do naše koče Dibona.

Za kraljevsko turo smo porabili 11 ur. Zvečer smo uživali v izvrstni hrani koče in naredili plan za naslednji dan. Trije so se odločili da na Tofano di Rozes ne gredo in si omislili lažjo turo do jezera Sorapiss.


Šesterica preostalih pa smo zjutraj krenili na najlepšo od Tofan, Tofano di Rozes.






Sprva ob njeni mogočni, 1000 m visoki južni steni. Steno krasi 8 navičnihh stebrov, ki ustvarjajo videz orjaške gotske katedrale.

Po prečenju južne stene smo ob pomoči varoval in lestve splezali do začetka rova.. Gre za znametite Gallerie del Castelletio, pol kilometra dolg rov iz 1. svetovne vojne.




Ko smo na zahodni strani gore prišli ponovno na dnevno svetlobo se je kmalu začela ferata Giovanni Lipella. Čeprav nekoliko lažja od včerajšnji ferat, ima vseeno kar nekaj težavnih navpičnih mest.



Vmes so odseki gor in dol po policah in tako vse do razcepa poti med zahodno in severno stranjo gore. Mi smo ostali na zahodni strani in nadaljevali v mogočen skalni amfiteater.



Amfiteater zapira mogočna, skoraj navpična stena in tu gor je izpostavljeno speljana ferata. Po predahu na polici sledi še en navpičen skok in nato težavnost popusti do izstopa iz ferate.


Čakalo nas je še 200 višinski metrov oziroma kakšne pol ure po zagruščenem pobočju do vrha še drugega tritisočaka v dveh dneh.

Vreme, čeprav slabše kot prejšnji dan, je zdržalo. Le razgledov ni bilo, saj je bila hkrati z nami na vrhu tudi megla.





Sestopili smo do izstopa ferate Lipella in nato zavili desno na melišča. Na Forceli Fontananegro smo se ustavili v koči Camillo Giussani in se okrepčali pred sestopom do koče Dibona.



Po devetih ura in pol smo zaokrožili celotno Tofano di Rozes in se v koči Diboma srečali s trojico, ki je šla do jezera Sorapiss. Tudi oni so si naredili krasen dan.




Po dve kraljevskih turah nas je čakala le še vožnja domov, tokrat čez Lienz, Šmohor / Hermagor in Korensko sedlo.

Spisal Tomaž





Großglockner (Veliki Klek), 13.7.2018

Lucknerhaus, 1920 m,
Lucknerhutte, 2241 m,
Stüdlhütte, 2801 m,
Erzherzog Johann Hutte, 3454 m
Kleinglockner, 3770 m
Großglockner (Veliki Klek), 3789 m

udeleženci:  Nevenka, Maks, Marjan, Niko, Tomaž, Stojan, Sašo
trajanje: 13 h 25 min
višinska razlika po poti: 1970 m¸
dolžina poti: 20 km.


Veliki Klek, po nemško Großglocker, je bil cilj tokratne enodnevne ture. V Ljubljani se nas je večina zbrala sredi noči, ob drugi uri zjutraj, prebujanje pa je terjalo svoj davek in slabo uro kasneje smo v Vodicah pobrali še sedmega potnika.

Na poti proti mejnemu prehodu Karavanke smo se spotoma ustavili na bencinskem servisu, kupili vinjeto in ob jutranji kavici modrovali o tekočih temah. Promet je bil zgodnji uri primerno redek, na avtocesti do odcepa proti Lienzu nas je zmotilo samo nekaj ploh.

V Lienzu smo zavili proti Kalsu do parkirišča pri hotelu Lucknerhaus. Obuli smo gojzarje in opratli nahrbtnike ter ob šesti uri zjutraj krenili proti Lucknerhute. Pot od Lucknerhaus do Lucknerhute poteka po makadamski cesti skozi dolino Kodniztal.



Cesta, ki je zaprta z zapornico in namenjena lokalnemu prometu, je sprva položna, kmalu pa se prične strmeje vzpenjati. Občudovali smo mogočno vršno piramido Großglocknerja, ki se nam je ožarjena z žarki vzhajajočega sonca  kazala v daljavi v zatrepu doline.

Od izhodišča do koče Lucknerhutte smo za dobrih 300 m vzpona potrebovali 45 minut zmerne hoje. Od koče Lucknerhutte smo pot nadaljevali po široki, dobro uhojeni poti proti slabih 600 m višje ležeči koči Stüdlhütte, za kar smo potrebovali slabo uro in pol zmerne hoje.

Uživali smo v razgledih na Großglockner, divje potoke in ostanke snežišč, na katerih smo opazili gorskega kolesarja. Od Lucknerhutte do Studelhutte oziroma do še višje ležeče koče Erzherzog Johann Hutte poteka tovorna žičnica, s katero je možno prepeljati tudi nahrbtnike oziroma osebno prtljago.

Kljub tovorni žičnici pa je nad nami potekal intenziven helikopterski promet. Kasneje smo ugotovili, da so s helikopterjem iz doline do koče Erzherzog Johann vozili panele s sončnimi celicami in jih montirali na streho koče.





Koča Stüdlhütte, kjer smo si privoščili premor za malico in občudovanje okolice, je odlično izhodišče za dva najbolj oblegana pristopa na vrh gore.

Levo se odcepi alpinistična smer preko grebena Stüdlgrat in ledenika Teischnitzkees, desno pa se odcepi običajni pristop prek ledenika Kodnitzkees, mimo koče Erzherzog Johann in po zgornjih delih ledenikov Hofmanskees in Kleinglocknerkees.

Mi smo izbrali običajni pristop. Pred nami smo opazili veliko navez, ki so prespale v koči Stüdlhütte in se po normalki odpravile proti vrhu.

Pot od koče sprva preči pobočja pod vrhom, imenovanim Schere (3037 m, podaljšek grebena Stüdlgrat), preči nekaj snežišč in kmalu pripelje do začetka ledenika, kjer smo si nadeli opremo in se razporedili v dve ledeniški navezi.

Celotno pot od začetka ledenika Kodnitzkees do koče Erzherzog Johann smo občudovali čudovit pogled na Großglocknerjevo mogočno piramido in greben Stüdlgrat, malo nas je motil le hrup prej omenjenih helikopterskih aktivnosti.

Ledenik je sprva položen, kmalu pa prične strmina ledenika naraščati proti vstopu na jugovzhodni greben Großglocknerja. Snežne razmere so bile odlične, ledeniških razpok ni bilo, zato smo prvi del poti po grebenu proti koči Erzherzog Johann, ki je zavarovana z jeklenico, obšli in nanjo vstopili slabih 100 m višje.

Pri koči Erzherzog Johann, do koder smo iz doline skupaj s postanki potrebovali pet ur in pol, smo si privoščili dobre pol ure za malico in občudovanje okolice, ki pa so je žal začele občasno zagrinjati meglice.





Od koče Erzherzog Johann smo pot v ledeniški navezi nadaljevali do vstopa v širok snežni žleb in pobočja pod vrhom Kleineglocnerja, od koder pa pot poteka po ozkem in izpostavljenem grebenu proti škrbini Großglockner Scharte.

Na celotni poti je veliko možnosti varovanja (svedrovci, meter visoke jeklene palice), sestop v škrbino pa je zavarovan z jeklenico. S škrbine do vrha Großglocknerja je pot nekoliko zahtevnejša (I-II), najtežje mesto je skalni skok (II).

Gneča pa znatna, še dobro, da je bil petek, sicer bi bilo čakanje številnih navez, ki so se varovale, precej zamudno. Mi se pri vzponu nismo varovali, ker je bila skala odlična, zato smo večino navez obšli in vrh dosegli po dobrih dveh urah od koče oziroma slabih osmih urah in pol iz doline.

Plezanje v trdih kamninah (gnajs, granit) je nekoliko drugačno, bolj zanesljivo, saj ni sledu o krušljivosti apnenca, oprimkov in stopov je pa manj.





Razglede na vrhu so žal zmotile prej omenjene meglice, vendar smo kljub temu postali za nekaj minut za fototermin. Vreme je bilo za to višino izredno toplo, okoli ledišča, z le rahlim vetrom.

Sestopili smo po poti vzpona, pri koči Erzherzog Johann smo preizkusili kakovost piva na višini skoraj 3500 m, potem pa smo sestop nadaljevali do izhodišča v dolini. Na parkirišču sta nas čakali dve presenečenji, prijetno in neprijetno.

Prijetno presenečenje je pripravila Nevenka, saj je vsakega udeleženca ture pogostila s prigrizki, sokom, pivom in drugimi dobrotami.

Neprijetno presenečenje pa nam je pripravil voznik, ki nam je poškodoval avto, vendar je pustil kontaktne podatke, vzelo pa nam je slabe pol ure časa za formalnosti s policijo v Matreju.

Analizo ture smo tokrat zaradi pozne ure opravili kar v avtu, saj prej omenjenih dobrot še ni zmanjkalo, kot tudi dobre volje ob lepi turi in osvojenem vrhu.

Spisal Sašo






Kitzlochklamm, 7.7.2018

Kitzlochklamm
Maria Elend Embach (1.125 m)

Športno-kulturno društvo Modrin
trajanje: 4 h 15 min
višinska razlika: cca 430 m
dolžina: 10,6 km


Po dveh poskusih, ko nam jo je zagodlo vreme, nam je soteska Kitzlochklamm le uspela. Ob šesti zjutraj smo se odpeljali izpred Tivolija.





Preko karavanškega tunela smo se po turski avtocesti zapeljali do Bischofshofna. Tu smo zavili na lokalno cesto s katere se lepo vidi skakalnica Bischofshofen.

Nadaljevali smo naprej v okrožje Pinzgau. V kraju Taxenbach, kjer smo bili letos tudi z gorniško skupino, smo zavili na levo in kmalu parkirali na parkirišču soteske.

Soteska je dolga 1,5 km, pot pa poteka po mostovih in skozi vklesane tunelčke. Vmes je tudi odcep za športno ferato težavnosti D, ki se atraktivno pne nad sotesko.

Po kilometru in pol je odcep s potjo za povratek ali pa nadaljevanje po zgornjem delu soteske. Mi smo nadaljevali po soteski vse do odcepa za Embach.

Tu smo zavili levo v breg. Kakšnih 200 višinski metrov malo bolj strme poti v gozdu nas je čakalo. Nato smo prišli na planoto, kjer se je teren poravnal, gozd pa končal.

Tu je razpotegnjena vas Embach, menda največja vas na Salzburškem. Naša najvišja točka danes je bila romarska cerkvica Maria-Elend na višini 1.125 m

Bolj kot cerkvica nas je zanimala vaška gostilna "Waldcafe", tik pod cerkvico. Tu smo naredili glavni postanek pred sestopom.

Nato smo se spustili do nekakšnega centra vasi in od tam v dolino do našega avtobusa. V štirih urah in četrt smo zaokrožili lepo turo, pa še vreme nam je služilo.

Na poti nazaj brez nogometa ni šlo, bilo je četrtfinale med Švedsko in Anglijo. Analizo ture smo tokrat naredili v lokalčku na BS Jesenice in tako zaključili uspešen izlet.

Spisal Tomaž