Voluharski potopisi: Tofane, 28.

Rifugio Dibona 2.037 m,
Rifugio Pomedes 2.203 m,
Punta Anna 2.731 m,
Tofana di Mezzo 3,244 m,
Rifugio Ra Valles 2.470 m,
Tofana di Rozes 3.325 m,
Rifugio Camillo Giussani 2.561 m

RD Rašica
udeleženci: Niko, Andreja K., Vesna, Nevenka, Antonija, Klavdija, Sandi, Andreja Z.
skupaj trajanje: 20 h 20 min
skupna višinska razlika: 2.700 m
skupna dolžina: 25 km

Tofane, lepotice nad Cortino. Že vsaj 10 let nekje v planu in sedaj je končno prišlo do realizacije z ambicioznim planom, vse tri Tofane v dveh dneh.

V soboto ob 2h zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane. Ubrali smo varianto čez Tolmezzo in prelaz Mauria. Ob spustu s prelaza se nam je skoraj zalomilo, saj so delavci sanirali cestni udor.

Ker so imeli stroj čez celo cesto smo morali počakati slabe pol ure preden smo lahko nadaljevali. Med vožnjo se je zdanilo in ob približevanju Cortini smo jih zagledali, Tofane, ožarjene z jutranjim soncem.

Še malo je trajalo, da smo udeli pravi odcep za kočo Dibona in nekaj čez sedmo smo začeli naskok na Tofano di Mezzo. Po južnem grebenu sta nanjo speljani zelo zahtevni in dolgi ferati, ki tvorita nedeljivo celoto.

Gre za kraljevski ferati, ki sodita med najodličnejši v celotnih Dolomitih. Prva ferata je Giuseppe Olivierije oziroma Punta Anna, nadaljuje se s ferato Gianni Aglio.

Po sprehodu do koče Pomedes je sledil vstop v ferato. Po sprva lahkem poplezavanju gre kmalu zares. Po strmem oziroma navpičnem razu v spektakularni izpostavljenosti smo potrebovali dobri dve uri do vrha Punta Anna.

Tu smo videli ves nadaljnji potek poti in vrh je bil še zelo daleč. Po zajedi smo nadalje ali do razgledne police in nato po lahkem grebenu čez prvo lestev do škrbine pod stolpom Torre Aglio (2.972 m).

Splezati je bilo potrebno strmo navzgor po drsečih skalah. Takoj zatem pa znamenita žmulasta polica. Ta povsem izpostavljeno prečka vzhodno steno stolpa.

Zahtevnost nekoliko popusti, do vzpona proti oknu Bus di Tofana, pred katerim je ponovno zelo izpostavljena prečka.

Nato zahtevnost začne popuščati in po skrotastem pobočju smo v sedmih ura in pol prišli na vrh Tofane di Mezzo. Zaradi dolžine ture nas je medtem volja do Tofana di Dentro že minila.

Itak bi porabili preveč časa in bi zamudili večerjo v koči. Tako pa smo izkoristili gondolo in se spustili do postaje Ra Valles in sestopili po zavarovani poti Sentiero Olivieri do koče Pomedes in od tam do naše koče Dibona.

Za kraljevsko turo smo porabili 11 ur. Zvečer smo uživali v izvrstni hrani koče in naredili plan za naslednji dan. Trije so se odločili, da na Tofano di Rozes ne gredo in si omislili lažjo turo do jezera Sorapiss.

Šesterica preostalih pa smo zjutraj krenili na najlepšo od Tofan, Tofano di Rozes.

Sprva ob njeni mogočni, 1000 m visoki južni steni. Steno krasi 8 navpičnih stebrov, ki ustvarjajo videz orjaške gotske katedrale.

Po prečenju južne stene smo ob pomoči varoval in lestve splezali do začetka rova.. Gre za znamenite Gallerie del Castelletio, pol kilometra dolg rov iz 1. svetovne vojne.

Ko smo na zahodni strani gore prišli ponovno na dnevno svetlobo se je kmalu začela ferata Giovanni Lipella. Čeprav nekoliko lažja od včerajšnjih ferat, ima vseeno kar nekaj težavnih navpičnih mest.

Vmes so odseki gor in dol po policah in tako vse do razcepa poti med zahodno in severno stranjo gore. Mi smo ostali na zahodni strani in nadaljevali v mogočen skalni amfiteater.

Amfiteater zapira mogočna, skoraj navpična stena in tu gor je izpostavljeno speljana ferata. Po predahu na polici sledi še en navpičen skok in nato težavnost popusti do izstopa iz ferate.

Čakalo nas je še 200 višinski metrov oziroma kakšne pol ure po zagruščenem pobočju do vrha še drugega tritisočaka v dveh dneh.

Vreme, čeprav slabše kot prejšnji dan, je zdržalo. Le razgledov ni bilo, saj je bila hkrati z nami na vrhu tudi megla.

Sestopili smo do izstopa ferate Lipella in nato zavili desno na melišča. Na Forceli Fontananegro smo se ustavili v koči Camillo Giussani in se okrepčali pred sestopom do koče Dibona.

Po devetih ura in pol smo zaokrožili celotno Tofano di Rozes in se v koči Diboma srečali s trojico, ki je šla do jezera Sorapiss. Tudi oni so si naredili krasen dan.