Ovčji vrh, Celovška koča, 29.9.2012

Ovčji vrh / Geissberg 2024 m,
Celovška koča / Klagenfurter Hütte 1664 m

PD Rašica
udeleženci: Branko, Ida, Jan, Jana, Jože, Milena, Mirjana, Robert, Tomaž, Vasja, Vida
dolžina: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1150 m

Ta vikend se je vodniški odsek PD Rašica pod Tomaževo taktirko odpravil v Avstrijski del Karavank, obiskat 2024 m visoki Ovčji vrh.

Ob 6.30. uri smo izpred društva štartali na Gorenjsko. Nekje pri Kranju nas je pozdravil dež, v temne oblake zaviti vrhovi Karavank pa so napovedovali z dežjem začinjen izlet. Razpoloženje se nam je popravilo ob prečkanju meje pri Ljubelju, saj je prenehalo deževati, temne, težke oblake pa je zamenjala visoka oblačnost. Precej boljše volje smo zavili proti Bodentalu, se peljali mimo smučišča kjer smo malce pred kmetijo Podnar 1050 m visoko parkirali avtomobila.

Malo čez osmo uro smo se peš odpravili proti današnjemu cilju. V začetku smo hodili po položni makadamski poti, ob kateri smo občudovali cele šope gob. Kmalu smo zavili na strmejšo gorsko pot, kar je precej utišalo sicer živahno debato zgovornih udeleženk in udeležencev izleta.

Strmina je popustila in pot nas je počasi pripeljala iz gozda med ruševje do skalnatega dela kjer smo ob pomoči jeklenic prisopihali na sedlo Vrata. Od tu je sledil kratek spust do jase kjer smo pri smerokazu zavili desno.

Zadnjih 400 višinskih metrov poti nam je družbo delal precej močan veter in z njim v laseh (razen mene) smo ob 11.20. uri dosegli vrh. Po hitrem postopku smo se prepihani z Ovčjega vrha spustili 350 višinskih metrov nižje do Celovške koče kjer smo imeli postanek za malico.

Tu smo si nekateri napolnili želodce, nekateri pa so navezovali stike z napol udomačenimi kavkami. Po polurnem počitku smo se počasi odpravili proti sedlu Vrata z katerega smo se mimo ruševla spustili v dolino in ob 14.00 h prišli do parkiranih avtomobilov.

Na poti domov smo se ustavili še na kosilu v pizzeriji Gorenc, kjer smo strnili utise z izleta in si obljubili, da se ponovno vidimo na izletu na Ivanščico.

Spisal Robi




Brdo, 22.9.2012

Brdo 1525 m

udeleženci: Nevenka, Slavko, Robert, Tomaž
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika: cca 1400 m

Po dolgem času je padla tura v Posočju, že dolgo planirani Veliki Lemež. Zamislil sem si lepo krožno turo, gor čez planino Zagreben in dol mimo Krnskega jezera nazaj v Lepeno. Zjutraj se nas je zbralo le za en avto in mahnili smo jo proti izhodišču.Na Vršiču se je pokazalo da je vreme na primorski strani slabše od napovedi, ampak saj je napovedano izboljšanje med 11. in 3. uro popoldan smo si mislili.

Nismo pa si mislili, da je Vršič najvišje kar bomo danes dosegli.

V Lepeni smo parkirali pred mostom in začeli s turo. Pri Hosnerju in Pretnerju smo se že malo zmedli saj na hribi.net Igor omenja vikend Lepena 20a, Bojan pa kolovoz s kamnito ograjo. Mislim da gre tu za dve varianti ki se pri zgornji stavbi združita. Mi smo šli po poti miru, kjer je tudi oznaka za Zagreben.

Mimo zanimivih tolmunov s slapovi smo čez dobro uro prišli do spomenika iz prve svetovne vojne. V nadaljevanju smo se predolgo držali poti miru. Ko smo to opazili, smo se obrnili, mimogrede sem vklopil še GPS, ki ga na izhodišču pozabil vžgati. Ker ima v gozdu in v bregu težave da prvič najde satelite, je kar nekaj časa trajalo da se je povezal.

Med tem smo se nazaj grede prehitro odcepili s poti prijateljstva in še bolj zabredli, preveč v desno, gledano z Lepene proti Zagrebenu. Ko se je aparat le blagovolil povezati je bilo hitro jasno, da je na grebenčku pred nami vrh Glava, kar na karti pomeni da gremo stran od Zagrebena.

Med vračanjem nazaj smo poskusili še eno stransko varianto, ki je imela celo neke modre pike, a seveda ni bila prava. Po določitvi na aparatu kje mora biti lovska koča, smo se usmerili na pravo smer in res, koča je bila nekoliko nižje, vendar nas je do nje ločil prepad. Vrnili smo se do poti miru in po njej nazaj iskali kateri odcep je pravi. Seveda smo bili neučakani in spet ubrali neko čudno varianto. Ker pa je bilo jasno da je prava pot blizu smo kar jo ubrali počes in kmalu našli potko z možici.

Po njej smo kmalu prišli do propadajoče bajte na planini Zagreben in višje do lovske koče. Izgubili smo ogromno časa, vendar je med malico padla odločitev da vsaj še malo nadaljujemo. Verjetno spet nismo šli čisto prav, prav narobe pa tudi ne in prišli smo ob vrh Brdo. Vzpeli smo se nanj in se razgledali po okolici.

Sedlo Čez Potoče je bilo še daleč, pravzaprav ga sploh videli nismo, ker je bilo v oblaku, kot vse drugo nad 1800 m. Videli smo tudi potko proti sedlu, ki je malo bila, malo pa se je izgubljala. Odločili smo se da nadaljevanje ob ne več zgodnji uri in ob tem vremenu ni več prav smiselno in se obrnili.

Sestopili smo hitro in sedaj videli, kje smo zgrešili odcep s poti miru. V dobri uri in pol smo bili z Brda pri avtu, o tem koliko smo rabili do Brda pa raje ne bi. Vseeno nismo bili nezadovoljni s turo, bila je take bolj raziskovalne sorte. Vsekakor bo Lemež spet prišel na vrsto, saj na Zagreben in na Brdo zdaj menda znamo

Vrnili smo se spet preko Vršiča in pivo spili na povsem enaki višini kot smo jo dosegli na turi.

Spisal Tomaž




Hochalmspitze, 8.9.2012

Hochalmspitze 3360 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Janez, Nevenka, Robert, Slavko, Tomaž
trajanje: 13 h 50 min
višinska razlika: cca 1850 m

Šest gornikov se nas je s kombijem odpravilo na septembrsko turo gorniške skupine PD Rašica na Hochalmspitze, 3360 m visoko goro, najvišjo v južnem delu Visokih Tur. Po avtocesti smo se peljali do mesta Gmünd na avstrijski Koroški in dalje po dolini Maltatal. Pri zaselku Pflüglhof zavijemo levo v dolino Gössgraben. Po ozki asfaltirani cesti smo prispeli do parkirišča, ki je v bližini umetnega jezera na višini 1660 m.

Ravno se je začelo svitati. Obetal se nam je lep dan z dobro vidljivostjo, ko smo, primerno opremljeni za ledeniško turo, začeli pohod. Od tod je speljana za gorske razmere kar lepa cesta do koče Giessener Hütte, kamor smo bili namenjeni. Opazili smo  tudi nekaj gorskih kolesarjev, ki so imeli isti cilj. Steza kmalu zavije v gozd, cesto smo  nekajkrat prečkali in po uri in 15 minut prišli do koče, ki je na višini 2215 m.

Pri koči postanek le za požirek in  okrepčilo. Nadaljujemo po poti 536 proti ledeniku Trippkees, ki leži pod širokim ostenjem gore. Teren je sprva še travnat, kasneje pa je na vedno več skal, razmetanih kot odkruški visokih sten v ozadju.

V začetku so kamnite plošče položili na stezo, tudi stopničke so napravili iz njih, kasneje pa so skale vse bolj neravne, majave in kotaleče se. Hoja po takem terenu ni prijetna. Korak ni stabilen, kljub markacijam je treba iskati najboljše prehode med to kamnito gmoto. Po dveh urah, od koče, smo prišli do ledenika.

Zaradi relativno visoke temperature in taljenja ledenika, je po tem vzhodnem delu, ki je zelo strm, padalo kamenje in se kotalilo po ledeniku navzdol. Že po prvem poizkusu smo ugotovili, da je nadaljevanje nevarno. Odločili smo se, da opustimo pristop po vzhodnem grebenu ter se usmerimo na zahodno stran. Zato pa smo se morali spustiti dobrih sto  metrov ter prečiti zahodni del ledenika, ki je manj strm, zato nas kamenje ni ogrožalo.

Navezali smo se v dve trojki in krenili. Čakalo pa nas je drugo presenečenje. Ta del ledenika je bil pravi labirint ledeniških razpok.  Iskali smo prehode. Sneg, ki je padal pred enim tednom, je še otežil orientacijo. Napredovali smo počasi in previdno. Pa vendar je na enem od prehodov prvi v navezi zdrsnil v razpoko. Preostala dva sta se hipoma vrgla na tla ter z vso močjo držala zategnjeno vrv.

Vsi trije iz druge naveze smo bili pripravljeni na reševanje. K sreči pa se je padec končal na neki polici v razpoki, tako da se je ponesrečenec sam izkopal  iz nje in nepoškodovan stopil na površje. Olajšanje je bilo nepopisno. Od tod smo imeli še kar nekaj poti po ledeniku in vsak korak smo naredili pod vtisom zadnjega dogodka. Vsa sumljiva mesta smo preverjali s cepinom.

Končno smo uspešno prišli do ostenja in na sedlo, in krenili naprej po označeni poti. Tu smo pospravili cepin in dereze ter se po jugozahodnem grebenu vzpenjali proti vrhu. V začetku so bile namesto jeklenih tudi na zelo izpostavljenih mestih le ohlapne vrvi. Nismo se počutili najbolj varne. Na povratku smo ugotovili, da nekaj metrov više z jeklenicami opremljajo novo traso. V steni smo naleteli tudi na generator, gorivo in jeklenice, kar pomeni, da dela še niso zaključili.

Na poti je veliko skalnih skokov, ki jih je potrebno preplezati, pa tudi takšnih mest, ko ob vrvi ali jeklenici noge nimajo oprijema. Samo z rokami smo se morali povleči čez oviro. Končno smo po osmih urah prišli na vrh, čeprav je po časovnici pet ur in pol. Razgled je bil enkraten in spomnil sem se, da je Brane Gregorčič dan prej napovedal, da bo tudi v visokogorju zelo dobra vidljivost.

Kot na dlani je bila zahodna skupina  Visokih Tur z Grossglocknerjem, pa Karnijske Alpe, v ozadju Dolomiti, naše Karavanke in Julijske Alpe. Čudovito! Na vrhu se nam je pridružil še en Slovenec, Gregor. Bil je sam, kar na tako zahtevni poti ni modro. Pa tudi opreme za samovarovanje ni imel. Gotovo bo prebral naš potopis in v bodoče upošteval našo pripombo.


Bilo je že sredi popoldneva, zato smo pohiteli s povratkom. Vračali smo se po isti poti, le po novi trasi, ki sem jo že omenil. Ko smo pustili za seboj vrvi in jeklenice, so ostale skale, balvani in plošče, katere smo spretno obvladovali. Ko smo končno spet prišli do travnatega terena, smo si pošteno oddahnili.

Prvotno smo zaradi pozne ure mislili iti mimo koče, vendar je vodnik Tomaž odločil, da si zaslužimo kozarec hladnega piva. Kratek postanek pred kočo in še dobro uro do avtomobila. Noč nas je ujela proti koncu poti, tako da smo si pomagali s svetilkami. K avtu smo se vrnili ob 20.25.


Kljub pozni uri in utrujenosti smo bili na koncu zelo zadovoljni, da smo turo uspešno opravili, naredili tudi praktični preizkus padca v ledeniško razpoko in si tako pridobili dragocene izkušnje za gibanje v visokogorju in na ledenikih.




Napisal Janez