Lugauer 27.5.2017

"Kleine Lugauer" 2206 m,
Lugauer 2217 m



Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Tomaž, Jana, Nevenka, Marjan, Stojan, Maks, Niko, Antonija, Andreja Janez
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina: 13,8 km


Cilj junijske ture gorniške skupine PD Rašica je bil zelo oddaljeni 2217 m visoki Lugauer v pogorju Aniških Alp / Ennstaler Alpen.

Zaradi dolge vožnje se nas je enajst gornikov že ob štirih zjutraj odpeljalo preko Ljubelja, mimo Celovca, Zeltwega do St. Michaela, od tod pa proti Trabochu in Eisenerzu.

Po nekaj kilometrih se je cesta odcepila za Radmer an der Stube, kjer smo parkirali. Odločili smo se za krožno turo, zato smo en avto odpeljali do Radmer an der Hasel, kjer nas je čakal do povratka.

Že med vožnjo smo videli, da je v teh gorah kar precej snega, vendar nas to ni motilo, saj so bili cepini in dereze v obvezni opremi. Na smerokazu je pisalo 5 ur hoje.

Pot se je začela z lažjim vzponom, kmalu pa je prešla v zelo strmo gozdno stezo, dokler nismo prišli na veliko jaso. Ta je nastala zaradi goloseka, njihovega načina spravila lesa.

Ostali so številni štori. V nadaljevanju smo spet hodili po gozdu do nove jase, ki pa je bila že poraščena z na novo posajenimi smrečicami.

Strmina ni bila nič manjša tudi potem, ko smo prišli na bolj skalnat teren.

Naenkrat je bilo pred nami navpično ostenje mogočne gore. Nadeli smo si čelade in nadaljevali pot po neugodnem kamnitem in tudi zasneženem plazu proti sedlu.

Pot je bila še bolj strma, po plazu je drselo debelo kamenje, tako da smo le počasi napredovali. Na koncu se je izkazalo, da je bil to najbolj neugoden del poti na celi turi.

Ko smo prišli na sedlo, smo se malo odpočili in okrepčali, potem pa položno prečili na severno stran gore. Ostankov snega je bilo vedno več, bil pa je ravno prav zmehčan, da še nismo potrebovali derez.

Ko je bilo prečenja konec, smo se usmerili naravnost proti vrhu po zelo strmi in dobro markirani stezi.  Kljub zasneženim predelom dobro napredujemo.

Taki pogoji so bili vse do 200 m pod vrhom, ko ni bilo več snega. Tu in tam je bilo treba tudi malo poplezati. Prišli smo do odcepa, ki vodi na glavni vrh, mi pa smo se najprej povzpeli na sosednji, neimenovan, vrh.





Krstili smo ga za Kleine Lugauer, 2206 m. Morda se tudi uradno tako imenuje. Do tod smo hodili 3 ure in pol.

Tu smo napravili glavni počitek za okrepčilo in razgled. Bilo je malo vetrovno, videlo pa se je zelo dobro in daleč.

Na glavni vrh smo hodili še 20 minut. Morali smo se spustiti do odcepa in še malo nižje, potem pa ob edini plastificirani jeklenici na 2217 m visoki Lugauer.

Ustavili smo se le za skupinsko fotografijo.

Vračali smo se proti jugozahodu po poti 668, prečili ves greben tega pogorja, se zelo strmo spustili na široki travnato planjavo Lugauerplan.

Nato je bilo na vrsti dolgo prečenje z majhno izgubo višine vse do Gspitzer Stein na višini 1556 m. Do zaključka poti naj bi bilo še uro in pol, kolikor je pisalo na smerokazu.

Po stezi smo se spuščali zelo direktno navzdol, le kratke serpentine so ublažile velik naklon. Globoko pod seboj smo videli vas Radmer an der Hasel, kjer je bilo naše drugo vozilo.

Višinska razlika pa je bila tolikšna, da naj bi bili še kar nekaj časa na poti. Pred nami je bila mogočna navpična stena, katero smo prečili po stezi z varnim prehodom opremljenim z jeklenicami, ki pa so v tem letnem času bolj v okras kot v pomoč.

Od tod smo se še zadnjič spustili po zelo strmi gozdni stezi in  po treh urah stopili na asfaltirano pot, ki je vodila do našega avtomobila.

Potem še prevoz do drugega avtomobila in odhod. Vračali smo se istih cestah, kot smo zjutraj prihajali.






© Bwag/CC-BY-SA-4.0
Omeniti moram znamenito vas Eisenerz, kjer je največji rudnik železove rude z dnevnim kopom s številnimi terasami.

© Gerald Senarclens de Grancy
Obstoja že vse od 12. Stoletja in ima tudi topilnice za predelavo rude. Med drugo svetovno vojno so v rudniku in topilnicah delali tudi zaporniki iz taborišč. Sem je speljana tudi železniška proga.

Analizo ture smo opravili na domačih tleh, v gostilni Gorenc v Kranju.        

Spisal Janez





Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik, 21.5.2017

Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik 1727 m

PD Rašica
udeleženci:  Silva, Ada, Jan, Ksenija, Vasja, Urban, Meta, Tomaž, Ema, Ivan
trajanje: 7 h 35 min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: cca 20,4 km

Spet muhasta vremenska napoved in turo vodniškega odseka smo morali prestaviti na nedeljo in odhod uro kasneje. Deseterica se nas je zbrala ob 7h zjutraj in odpeljali smo se v Tržič na jutranjo kavo.

Pred in po kavi je še ralo deževalo, tudi ko smo se čez Ljubelj zapeljali v Avstrijo do naselja Srednji kot - Zell Mittelwinkel. Ob dogovorjeni uri pa je nehalo deževati in v suhem smo krenili po Hajnževem grabnu, po poti 650.




Mimo brzic in slapov smo čez mostičke v dobri uri prišli do edinega ohranjenega in obnovljenega mlina v Hajnževem grabnu.






Nadaljevali smo proti steni Košute, oziroma Kladiva in Malrga Kladiva.

Pred steno smo se obrnili proti zahodu, proti Košutici oziroma Ljubeljski Babi. Lepo se je videlo Hajnževo sedlo, južno od Košutice, mi pa smo se na razcepu usmerili proti Dovjakovem sedlu.

Malo pred opuščeno Dovjakovo planino smo izgubili markacije in se po travah povzpeli na sedlo Majerca, kjer smo spet srečali markirano pot. Poiskali smo potko na greben Hajnževega Praprotnika in ji sledili, dokler nismo zabredli v ruševje.

Bilo je vse polno odcepov potk in zelo starih požaganih prehodov skozi ruševje, ki so se vedno izkazali za slepo ulico. Tako smo bili vedno nižje na zahodni strani grebena, kar je bilo po karti sicer prav, a prehoda ni in ni bilo.

Ko sem takole lomastil po eni od teh variant sem naletel na 20 meterski skalni skok po mano, a uzrl tudi lepo potko v travah. Šli smo kakšnih sto metrov nazaj, našli prehod do spodnje potke in po njej udobno, po travah prišli na vrh Hajnževega Praprotnika.

Kar namučili smo se, od izhodišča do vrha smo rabili dobre štiri ure in pol, a pritoževali se nismo. Pretepi z ruševjem in sestopi po strmih travah so dodatno popestrili turo. Vreme nam je služilo, čeprav sonce ni in ni hotelo posijati.

Sestopili smo nazaj po potki, ki nas je pripeljala na vrh in ji sledili pod sedlo Majerca, kjer smo zavili proti Majerjevi planini. Tu ni bilo nikakršnih potk več, le travniki in precej tekoče vode.

Po zemljevidu smo zavili proti vzhodu, čeprav na terenu ni bilo prepričljive potke, le kupi balvanov. Ko smo se prebili mimo njih, smo potko le našli in ji sledili pod vznožje Tomaškega vrha / Tomaschberg 1505 m.

Za vzpon na vrh ni bilo ne volje, ne potrebe, saj vrh ni razgleden, poleg tega pa bi lomastili po precej strmem brezpotju. Zavili smo na vzhodno stran in spet malo iskali potko proti gozdni cesti.

Ravno, ko smo jo spet našli, nam je nasproti prišel domačin, koroški Slovenec, ki je bil z vnukinjo na poti na Majerjevo planino pogledat ali je trava že dovolj visoka, da bi živino prignali iz doline na planino.




Malo se je čudil, kaj počnemo tu, saj po njegovih besedah tod ne hodi nihče od planincev. Po prijetnem klepetu smo se poslovili in se spustili do kolovoza oziroma gozdne ceste. Naših orientacijskih težav je bilo s tem konec, čakalo pa nas je 4 kilometre oziroma 50 minut vijuganja po gozdni cesti.

Vmes se je razvil prav lep dan, zjasnilo se je in posijalo je sonce. Naše pešačenje po makadamu pa se je končalo pri kmetiji Mlečnik.

Tu smo izvali začudenje domačinov, ki so nas gledali kot da smo pristali z drugega planeta. Zavili smo na markirano pot 650/b in se po njej spustili do izhodišča in po dobri sedmih urah in pol zaključili turo.

Vrnili smo se v Slovenijo in analizo ture opravili v pizzeriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž





Mali Obir / Kleinobir, 14.5.2017

Mali Obir / Kleinobir 1948 m

udeleženci: Sabina, Aleš, Kristina, Jana, Marjan, Sašo, Stojan, Meta, Nevenka, Antonija, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1500 m
doližina: 19,3 km

Po celotedenski borbi z vremenskimi napovedmi je še najbolje kazalo v nedeljo, pa še to le do dveh popoldan.






Omislili smo si krožno turo na Mali Obir in tudi krožno vožnjo. Tja grede smo šli čez Preddvor in dolino Kokre na mejni prehod Jezersko.

Na avstrijski strani ni bilo nikogar, ki bi kontroliral dokumente. Kar kaže, da gre pri avstrijskem varovanju meja le za farso pred domačo javnostjo.






Skozi Železno Kaplo smo nadaljevali do Miklavčevega / Miklauzhof in nato zavili na zahod do vasice Podkanja vas / Wildenstein. Tu smo sledili odcepu za slap in parkirali na velikem parkirišču.

Obuli smo se, nekateri nove letne čevlje, drugi stare zimske šlape in začeli s turo. Po dobrih 10 minutah smo prišli do 54 m visokega Podkanjskega slapa / Wildensteiner Wasserfall.


Po ogledu slapu smo po poti 608 nad slap in po dolini potoka Wildensteiner Bach hitro pridobivali višino. Na uravnavi Hoffmannsalpe na višini 1270.






Tu smo se odcepili od poti 608 in nadaljevali proti zahodu. Drevje je bilo počasi redkejše in na travnikih je vse polno cvetja. Sneg se je tu umaknil kakšna dva tedna nazaj.

Po treh urah smo prišli na sedlo Pri križu / Jagoutz sattel, 1680 m. Sedlo in Jagovčeva planina / Jagoutzalm pod sedlom sta nam znana že s ture na Obir po SZ grebenu. Takrat smo sem prišli od Borovniškega pregradnega jezera / Freibacher Stausee.

Pri križu smo pomalicali, do sedaj jasno vreme pa je nekoliko skazil črni oblak, ki se je montiral točno nad nas. Po potki označeni z modrimi pikami smo nadaljevali na vrh Malega Obirja.

Ravno, ko smo prišli na vrh nas je pozdravilo nekaj kapelj dežja, a je hitro nehalo kapljati. Bolj je motil tisti črni oblak, zato ni bilo ravno prave svetlobe za fotografiranje.

Toliko bolj, ker je bilo le kilometer severneje čisto jasno. Kot bi nekdo hrib postavil preveč južno. Malo je trajalo, da smo se na vrhu zbrali vsi, saj je sicer najbolj glasno udeleženko Mali Obir precej utišal in upočasnil.





Kaj je narobe z njo ni znala pojasniti. Imeli smo svoje teorije, ki niso bile ne potrjene, ne ovržene. Po izmenjavi dobrot iz nahrbtnikov in poziranju za gasilsko sliko smo sestopili.






Hitro smo našli rumene pike, ki so nas pripeljale na severno sleme. Sestopali smo skozi požagano ruševje in tu na severni strani naleteli na nekaj krpic snega.






Na trenutke je rosilo, nekoliko resneje pa je deževalo le 5 minut in to ravno, ko smo vedrili na verandi lovske koče Schellander.

Dež je kmalu izginil tako kot rumene pike in sestopali smo na gliho po gozdu in vsake toliko prečkali gozdno cesto.

Pa smo se počasi naveličali lomastenja po gozdu in jo mahnili po cesti. Med tem je izginil tudi tisti črni oblak in nekateri so dežnike uporabljali proti pretiranemu sončenju.





V labirintu gozdnih cest je prav prišla elektronska karta na telefonu in brez problemov smo sestopili do markirane poti od zjutraj. Še sestop mimo slapu in po dobrih sedmih urah smo bili nazaj pri avtih.

Ker je bila krožna tudi vožnja, smo se zapeljali do Borovelj in od tam čez Ljubelj v Slovenijo. Analizo ture smo opravili v Tržiču. Spet smo prelisičili dež.

Spisal Tomaž