Mali Obir / Kleinobir 1948 m
udeleženci: Sabina, Aleš, Kristina, Jana, Marjan, Sašo, Stojan, Meta, Nevenka, Antonija, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1500 m
doližina: 19,3 km
Po celotedenski borbi z vremenskimi napovedmi je še najbolje kazalo v nedeljo, pa še to le do dveh popoldan.
Omislili smo si krožno turo na Mali Obir in tudi krožno vožnjo. Tja grede smo šli čez Preddvor in dolino Kokre na mejni prehod Jezersko.
Na avstrijski strani ni bilo nikogar, ki bi kontroliral dokumente. Kar kaže, da gre pri avstrijskem varovanju meja le za farso pred domačo javnostjo.
Skozi Železno Kaplo smo nadaljevali do Miklavčevega / Miklauzhof in nato zavili na zahod do vasice Podkanja vas / Wildenstein. Tu smo sledili odcepu za slap in parkirali na velikem parkirišču.
Obuli smo se, nekateri nove letne čevlje, drugi stare zimske šlape in začeli s turo. Po dobrih 10 minutah smo prišli do 54 m visokega Podkanjskega slapa / Wildensteiner Wasserfall.
Po ogledu slapu smo po poti 608 nad slap in po dolini potoka Wildensteiner Bach hitro pridobivali višino. Na uravnavi Hoffmannsalpe na višini 1270.
Tu smo se odcepili od poti 608 in nadaljevali proti zahodu. Drevje je bilo počasi redkejše in na travnikih je vse polno cvetja. Sneg se je tu umaknil kakšna dva tedna nazaj.
Po treh urah smo prišli na sedlo Pri križu / Jagoutz sattel, 1680 m. Sedlo in Jagovčeva planina / Jagoutzalm pod sedlom sta nam znana že s
ture na Obir po SZ grebenu. Takrat smo sem prišli od Borovniškega pregradnega jezera / Freibacher Stausee.
Pri križu smo pomalicali, do sedaj jasno vreme pa je nekoliko skazil črni oblak, ki se je montiral točno nad nas. Po potki označeni z modrimi pikami smo nadaljevali na vrh Malega Obirja.
Ravno, ko smo prišli na vrh nas je pozdravilo nekaj kapelj dežja, a je hitro nehalo kapljati. Bolj je motil tisti črni oblak, zato ni bilo ravno prave svetlobe za fotografiranje.
Toliko bolj, ker je bilo le kilometer severneje čisto jasno. Kot bi nekdo hrib postavil preveč južno. Malo je trajalo, da smo se na vrhu zbrali vsi, saj je sicer najbolj glasno udeleženko Mali Obir precej utišal in upočasnil.
Kaj je narobe z njo ni znala pojasniti. Imeli smo svoje teorije, ki niso bile ne potrjene, ne ovržene. Po izmenjavi dobrot iz nahrbtnikov in poziranju za gasilsko sliko smo sestopili.
Hitro smo našli rumene pike, ki so nas pripeljale na severno sleme. Sestopali smo skozi požagano ruševje in tu na severni strani naleteli na nekaj krpic snega.
Na trenutke je rosilo, nekoliko resneje pa je deževalo le 5 minut in to ravno, ko smo vedrili na verandi lovske koče Schellander.
Dež je kmalu izginil tako kot rumene pike in sestopali smo na gliho po gozdu in vsake toliko prečkali gozdno cesto.
Pa smo se počasi naveličali lomastenja po gozdu in jo mahnili po cesti. Med tem je izginil tudi tisti črni oblak in nekateri so dežnike uporabljali proti pretiranemu sončenju.
V labirintu gozdnih cest je prav prišla elektronska karta na telefonu in brez problemov smo sestopili do markirane poti od zjutraj. Še sestop mimo slapu in po dobrih sedmih urah smo bili nazaj pri avtih.
Ker je bila krožna tudi vožnja, smo se zapeljali do Borovelj in od tam čez Ljubelj v Slovenijo. Analizo ture smo opravili v Tržiču. Spet smo prelisičili dež.
Spisal Tomaž
Omislili smo si krožno turo na Mali Obir in tudi krožno vožnjo. Tja grede smo šli čez Preddvor in dolino Kokre na mejni prehod Jezersko.
Skozi Železno Kaplo smo nadaljevali do Miklavčevega / Miklauzhof in nato zavili na zahod do vasice Podkanja vas / Wildenstein. Tu smo sledili odcepu za slap in parkirali na velikem parkirišču.
Tu smo se odcepili od poti 608 in nadaljevali proti zahodu. Drevje je bilo počasi redkejše in na travnikih je vse polno cvetja. Sneg se je tu umaknil kakšna dva tedna nazaj.
Kaj je narobe z njo ni znala pojasniti. Imeli smo svoje teorije, ki niso bile ne potrjene, ne ovržene. Po izmenjavi dobrot iz nahrbtnikov in poziranju za gasilsko sliko smo sestopili.
Hitro smo našli rumene pike, ki so nas pripeljale na severno sleme. Sestopali smo skozi požagano ruševje in tu na severni strani naleteli na nekaj krpic snega.
Na trenutke je rosilo, nekoliko resneje pa je deževalo le 5 minut in to ravno, ko smo vedrili na verandi lovske koče Schellander.
V labirintu gozdnih cest je prav prišla elektronska karta na telefonu in brez problemov smo sestopili do markirane poti od zjutraj. Še sestop mimo slapu in po dobrih sedmih urah smo bili nazaj pri avtih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar