PD Rašica
udeleženci: Marja, Alenka, Dejan, Marjan, Tatjana, Marko, Marjan, Marjan, Anka, Tomaž, Matjaž, Srečo, Mateja
1. dan
Rifugio Passo Selle / Bergvagabunden Hütte 2529 m,
Punta dele Selle 2593 m,
Punta Alochet 2584 m,
Spiz de Tariciogn 2647 m,
Spiz de Ricoleta 2500 m,
Cima Malinverno 2630 m,
Rifugio Vallaccia 2275 m,
Rifugio Monzoni Torquato Taramelli 2040 m
trajanje: 9 ur 50 min
višinska razlika: 1830 m vzpona, 1220 m sestopa
dolžina: 16,50 km
Spet smo odšli raziskovat Dolomite. Zgodaj zjutraj smo se odpeljali iz Slovenije in malo pred pol osmo parkirali na prelazu San Pellegrino. 1918 m visok prelaz povezuje Falcade v Benečiji z Moeno na Južnem Tirolskem.
Razvodnica med Adižo in Pijavo je pozimi del smučišča Passo San Pellegrino - Falcade in takrat je tu glavna turistična sezona. Turizem je tu tudi poleti a zjutraj ob našem prihodu ni bilo še nikjer nikogar.
Nas je čakal vzpon do koče Rifugio Passo Selle / Bergvagabunden Hütte. Hodili smo po travnikih pod grebenom jutrišnje ture in po slabih dveh urah dosegli sedlo Passo delle Selle in kočo na njem.
Vzeli smo si nekaj pavze, se namestili za dve noči in pustili odvečne stvari v koči. Nato pa nadaljevanje po Alta Via Bruno Federspiel. Lahka ferata, z dvema mestoma B/C, gre po grebenu Monzoni, visoko nad istoimensko dolino na severu grebena.
Ker je tu južno mejno področje Južne Tirolske je šla tu med prvo svetovno vojno fronta in na grebenu Monzoni so bili avstrijski položaji o čemer pričajo številni ostanki utrdb, strelskih jarkov in kavern.
Greben je tudi že toliko jugozahodno v Dolomitih, da se tu že mešata apnenec in granit, kar greben skupaj z razgibanostjo terena dela zelo slikovitega in atraktivnega.
Tri dvatisočake smo pobrali po poti. Na zadnjem od treh, Spiz de Tariciogn, smo se po postanku razdelili v dve skupini. Slaba polovica je odšla po grebenu nazaj do koče, ostali pa smo nadaljevali z velikopotezno krožno turo.
Spustili smo se do sedla Storc de Ricoleta (2431 m) in se povzpeli še do dveh dvatisočakov v grebenu. Pri zadnjem greben zavije proti severozahodu in kar traja, da prideš gori, doli, naokoli do sedla Forcella la Costella (2510 m).
Tu smo se konkretno spustili v dolino Monzoni in njej obiskali dve majhni a prav simpatični koči, Rifugio Vallaccia in Rifugio Monzoni Torquato Taramelli.
Ti dve koči sta bili pravo odkritje in odlična ideja za prenočevanje na kakšnem naslednjem izletu. Pri zadnji koči nam je nekoliko zapretil dež, a razen nekaj kapelj več ni bilo od njega.
Čakalo pa nas je 500 m vzpona do naše koče. Nič ne de, dosegli smo jo še krepko pred večerjo. Koča je privatna, nekoliko dražja a izkazala se je za odlično izbiro.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan
Picol Laste 2697 m,
Gran Laste 2716 m,
Cima de Campagnacia 2737 m,
Col di Costabella 2762 m,
Cima di Costabella 2765 m,
Castello di Costabella 2730 m
trajanje: 6 ur 20 min
višinska razlika: 780 m
dolžina: 8 km
Poleg prijaznosti in izvrstne hrane nudi koča Passo Selle s svojo lego tudi čudovite razglede po okolici. Skupina Pale di San Martino na jugu, skupina Catinaccio / Rosengarten na severu, na zahodu naš včerajšnji greben in zadaj skupina Latemar.
Na vzhodu pa smo zjutraj opazovali silhueti Pelma in Civette v porajajočem se dnevu. Nas pa je danes čakalo prečenje grebena Costabella in znamenita ferata Bepi Zac.
Ferata ni znamenita zaradi težavnosti temveč zaradi zgodovinskega konteksta. Tudi tu so avstro-ogrski položaji iz 1. svetovne vojne. Bepi Zac ni bil kakšen vojak iz tistega obdobja temveč lokalni gorski vodnik iz 60. let prejšnjega stoletja.
Njegova zasluga je, da se je ohranil dostop do tragične, a fascinantne zgodovinske dediščine. Bepi (pomanjševalno za Giuseppe) je bil tudi oče našega oskrbnika v koči.
Pot po grebenu spet gori, doli, naokoli, sistemi polic se izmenjujejo z melišči. Ob poti so še vedno vidni ostanki vojaških utrdb, žic, topovskih položajev in barak.
Hodili smo po strelskih jarkih in temačnih rovih. Hoja po ferati tako spominja na sprehod skozi naravni muzej na prostem. Vmes je nekaj zavarovanih delov, na nekaterih delih je pot izpostavljena in zračna.
Ena od atrakcij poti je skalni stolp v katerem so izdolbli položaje in v katerem je danes majhen muzej. Nad njim pa je še šesti od dvatisočakov, ki smo jih pobrali po poti.
Po sestopu s stolpa je kmalu razpotje, kjer je možnost sestopa proti prelazu San Pellegrinu ali nadaljevanja po grebenu. Nadaljevanje je težje in pot bolj zagruščena.
Naš originalni cilj je bil tritisočak Cima dell'Uomo (3010 m). A do tja je bilo še daleč, daleč. Glede na prehlad obeh vodnikov in informacijo, ki smo jo imeli, da gre pot na Cima dell'Uomo po zelo zagruščenih policah smo se odločili, da je za danes dovolj.
Vrnili smo se do razcepa in se spustili proti dolini. Nekateri direktno do naše koče, nekateri pa so šli pogledat še Baito Paradiso, ki leži na smučišču nad prelazom San Pellegrino.
Te je ob povratku malo namočilo, kar pomeni, da za Cima dell'Uomo tudi vreme ne bi zdržalo.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan
Rifugio Paolina 2125 m,
Rifugio Roda di Vael / Rotwandhütte 2280 m,
Col de Ciampac 2316 m
trajanje: 6 ur 15 min
višinska razlika: 820 m vzpona, 1430 m sestopa
dolžina: 14,5 km
Prišel je čas za slovo od koče. Po zajtrku smo sestopili do parkiranih vozil na prelazu in se od tam odpeljali v dolino Val di Fassa. V Moeni smo zavili proti severu in v Vigo di Fassa na zahod.
Naš cilj je bil prelaz Passo di Costalunga (tudi Carezza), nemško Karerpass, ladinsko Jouf de Ciareja (1752 m). Tudi ta prelaz je pozimi del smučišča in sicer smučišča Carezza - Karersee - Rosengarten.
Mi smo imeli tu izhodišče za turo na Rotwand / Roda de Vael (2806 m). Najprej smo se povzpeli do koče Paolina, kamor pripelje tudi poleti delujoča sedežnica.
Nadaljevali smo proti naslednji koči Roda di Vael / Rotwandhütte. Če smo prejšnja dneva hodili v samoti, smo sedaj hodili skupaj z množicami ljudi, ki jih je pripeljala sedežnica.
V koči smo se ustavili le na kratko in nadaljevali proti našemu vrhu. Skrbi je povzročala vremenska motnja, ki je prihajala od severa in obetala padavine.
Ob vstopu v ferato smo se odločili, da preventivno prekinemo vzpon in se vrnemo do koče. Konec koncev tudi tisti prehlad od včeraj še ni izginil.
Blizu koče smo si omislili tolažilni vrh, Col de Ciampac in z njega opazovali kako bi se na Rotwand danes vendarle dalo, saj s padavinami ni bilo nič.
Tako je Rotwand ostal za kdaj drugič, mi pa smo sestopili nazaj do izhodišča in se odpeljali domov s postankom za analizo v Vrtojbi.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Sled poti, 3. dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar