Katarina, Sv. Jakob, Jeterbenk, 25.1.2004

Katarina 738 m, Sv. Jakob 806 m, Rog 798 m, Jeterbenk 774

udeleženi: Dule, Robi, Šaro, Lussy

trajanje: 3h 10


Že je tu nova nedelja in čas za novo turo. Vreme je oblačno, v visokogorju vsaj 2 metra snega in tako smo se odločili za Polhograjce.

V avto naložim Lussy, sama ne gre in se napotim po Duleta in Robija. Ko ju poberem se odpeljemo proti Slavkovem domu, ki je naše izhodišče.

Na poti predhitimo balonarsko ekipo, ki jo tudi maha nekam proti Slavkovem domu. Kasneje smo videli ta balon kako se dviga za Jeterbenkom.

Parkirišče pri Savkovem domu je skoraj prazno, malo zaradi zgodnje ure (8:35), malo pa zaradi Zlate lisice.

Smelo se zapodimo v breg mimo table, ki pravi 1h 45 do Katarine. Pot je malo ledena a ne toliko, da bi se nam ljubilo natikati dereze. Po pol ure prispemo do klopce kjer se odpre razgled proti Katarini. Robi pomalca sendvič, Lussy pa mu veselo pomaga. Vreme se nekoliko zjasni in iza oblakov posije sonce.

Pot nadaljujemo in kmalu pridemo do kapelice, kjer se pridruži pot iz Žleb. Tu se nam odpre prav lep razgled protil Karavankam in Kamniškim Alpam, nabolj pa se v soncu koplje Storžič. Nižje pa megla po celi Ljubljanski kotlini. Seveda se ustavimo da poškljocam motive.

Na Katrini smo celo malo pred odprtjem gostilne ob 10h. Namesto borovničk tako nadaljujemo pot proti Jakobu. Razgled z Jakoba je bil zelo lep, prava zimska idila. A ustavimo se le na kratko, ker Dulčija takoj začne zebsti. Ti kolesarji so pa res mehkužni.

Ravno ko odidemo, srečamo Milenkoviča in malo za njim še ženo. Malce pokramljamo in nadaljujemo pot. Namesto nazaj na Katarino jo mahnemo na Rog, hrib nad naseljem.

Z Roga se po strmem pobočju skotalimo do ceste in kmalu smo spet pri kapelici, kjer se poti razcepijo. Mi gremo po srednji poti, na Jeterbenk. Kmalu smo na vrhu pri križu. Tudi na Rogu je bil križ, pobožni kraji ni kaj.

Pot nadaljujemo po grebenu Jeterbenka in na koncu zavijemo levo proti Petelincu. Ko prispemo poslikam ponije, ki so ždeli v ogradi nato pa z rahlimi orentacijskimi težavami nadaljujemo pot proti Slavkovem domu.

Na koncu, kjer je najbolj ledeno Robi nakaže še nekaj plesnih točk in lepa zimska turca je končana.

Še kavica v Biljardnici in se razidemo. Do naslednjič.

spisal Šaro


Koča Iskra na Jakobu, Potoška gora, 11.1.2004

Planinska koča Iskra na Jakobu 964m, Potoška gora 1283m

udeleženci: Andrej, Čevl, Šaro, Robert, Lussy

trajanje: 4h 20min



Uh kakšno trapasto jutro. Megla, da bi jo z nožem teško rezal! A čmo sploh kam lazt? Lohk je še dež.

Sej k se umiješ pa nafutraš je prec bolš.

Vkup smo se zbobnal na bencinskem servisu na gorenjski avtocesti. Ob kavici smo preleteli (sploh Andrej) začrtano pot, ter jo jadrno ucvrli proti prvemu baznemu taboru poimenovenemu Preddvor.

Počakamo da si naša princeska natakne prave čevle in že jo jadrno durhamo navkreber. Počasi se gosta megla prične redčiti in nad nami se prikaže sinjemodro nebo z velikim okroglim soncem nekje na vzhodu. Čisto nič mi ni žal, da sem se zjutraj spravil v pogon.

Škoda na tak dan nek u megli karkoli že pučet. Pot je prav prijetna, samo Čevl spet nekam bezla. Komi mu sledim, pa še tla so čedalje bolj zmrznjena. Nekje na sredini si midva s Šarotom na podplate natakneva dereze, cel podvig te štifte prvezat na gojzer. Ampak mi pravi planinci tud to obvladamo, ck, ck in že kopleva v breg kot n…!

Po dobri uri kumi prisopiham (valjda zadnji) na drugi bazni tabor koča na Svetem Jakobu. Vse je fajn sam ostali planinci mal čudn gledajo Andrejev oskrbniški (beri jadralski – zelo velik) rukzak in špegajo kdaj za božjo voljo bo pivake začel vn vlačt. No pošteno so se ušteli (tokrat).

En, dva, tri že jo mahnemo proti Potoški gori. Čevlu se je spet utrgal, tko da smo čez pol ure že na cilju čokolado glodal.

Glede na to da sem to nedeljo poleg semaforjev delal tudi sam (hja Mostar se pišem), sem moral predčasno zapustiti svoje planinske kamerade in jo ucvreti v dolino. Ostala dva sta ostala za moralno podporo našemu Ikarusu (beri Andreju).

Mal pred Preddvorom spt padem v meglo. Pa nič ne de, jest sm dubu precej velko dozo sonca! Kaj pa tisti, ki so celo nedelo čmel u megli?

No pa sem kasneje nekje slišal, da je bil hardver za moralno podporo tolk u k…., da naš padalec tud padala ni razgrnu, kaj šele letu (pa še vreme ga je neki lomu).

Neki pogost se mu to dogaja? Sevede pet minut me ni pa je že vse narobe!

Spisal Robert


Tošč, Gonte, Grmada, 4.1.2004

Tošč 1021m, Grmada 989m (Polhograjski Dolomiti)

udeleženi: Šaro, Čevl, Lussy

trajanje: 2h 50



Spet ta ura, oooo, a je že 8? In to v nedeljo?

Seveda, čas je da prevetrim od novoletnih praznikov zatohlo glavo.

In sva se podala na pot. Me pobere prijatelj Šaro in jo mahneva v polhograjce. Med vožnjo pade ideja, da morebiti poideva na drug cilj, na drugo višino. Blegoš.

Zakaj pa ne, skomigneva in jo ucvreva proti Škofji Loki.

Med vožnjo se oglaša avto in to z zvoki, ki dajo slutit, da je nekaj narobe. Pa saj gre naprej, le da ni prave moči. Družno ugotoviva, da je bolje če se drživa prvotnega cilja, saj bi v primeru zastoja imela manj logističnih težav.

Je rekel Šaro, slabe 4 urce in sva nazaj. Zagrizeva v hrib in srce bije hitreje. Pa ne od razburjenja.

Vreme idealno za koline, je pod nulo in tudi sneg na rahlo naletava. Šaro pa brez kape in rokavic. Pa saj ima žepe.

Prva in tudi zadnja kmetija je že za nama in pridno nabirava višino, Lussy zvedavo leta naokoli in se valja po svežem snegu. Saj, lahko enim ko imajo štiri noge.

Hodiva po idiličnem gozdu zasneženih dreves, zmrznjenih vejic in škripajoče steze. So rekli na smerni tabli da je do vrha Tošča 1.25 ure. Pa je manj.

Na vrhu Tošča srečava par njih, hriboucou. Živjio, živjo in jo že mahava še na sosednjo Grmado. Spustiva se čez Mali Tošč do turistične kmetije Gonte, ki leži pri vznožju Grmade. Do gor pa, ah kaj bi rekel?

V hipu sva na vrhu in v ustih že odlična čokaolada, ki je pravi navdih za okus in povrnitev moči. Šaro poslika kar še ni poslikanega, no to je aktualno celo pot, Lussy popije svoj deci ali dva in že jo mahamo nazaj v dolino.

In kljub temu da je bilo celo pot spolzko, drseče in nasploh malo drugače za hodit je bilo vse v redu. No, na koncu, že ob cesti… ja, tudi vodoravno gre. Na ledu, na rit.

Lussy spet noče sama od sebe v prtljažnik, naju pa spet zebe ko se preoblačiva v suhe cunje. Še kavica in obvezne borovničke v domači oštariji Legastja, v kraju malo pred Soro.

Še bomo šli.

spisal Čevl