Krkotnik, Celovška špica, Jelenčka, 25.7.2015

Stolova škrbina, 2070 m,
Krkotnik, 2116 m,
Celovška špica, 2103 m,
Celovška škrbina, 1924 m,
Jelenček - zahodni, 1964 m,
Jelenček - vzhodni, 1964 m,
Sedlo Belščica, 1840 m

udeleženci:  Nevenka, Mateja, Slavko, Tomaž, Sašo
trajanje: cca  7:30 h
višinska razlika: cca. 1350 m

Vreme v švicarskih Alpah je bilo žal preslabo, zato smo morali turo na Weissmies in Lagginhorn dokončno odpovedati. Izbrali pa smo primerno nadomestilo in sicer greben med Stolom in Svaščico,  imenovan tudi Orlice, Orgelše, po koroško Vorlce, ki pa ga ne smemo zamenjati z Orličjem, grebenom južno od Stola (mogoče naslednjič).

Greben Orlic, ki ga na zahodu omejuje Stolova škrbina na vzhodu pa sedlo Belščica, je eden najlepših in najbolj razgibanih delov karavanškega grebena in se odlično dopolnjuje z grebenom Na Možeh, ki smo ga prečili prejšnji konec tedna.

Greben Orlic je posejan z nizom stolpov, škrbin, balvanov, plošč in podobnih plezalskih poslastic  ter strmo pada v dolino, tako na severu, kot tudi na jugu. Prečenje ni za vsakogar (alpinistični vzpon II, 200 m), saj je potrebno dobro poprijeti za skalo, na poti pa srečamo kar nekaj klinov, svedrovcev in debelo 'gurtno'.

Na pot smo se odpravili ob petih zjutraj. Na avtocesti Ljubljana – Jesenice je bilo še nekaj mokrih ostankov nočne plohe, ki je le nekoliko ohladila ozračje po večdnevni peklenski vročini. Zavili smo proti Žirovnici, Mostam in mimo Završniškega jezera proti Tinčkovi koči. Cesta je sprva še asfaltirana, kasneje pa makadamska.

Na enem od razritih klancev sprednji pogon ni več zadoščal razmeram, zato smo parkirali in se odpravili najprej po cesti, kasneje pa po dobro vidni, z možici označeni lovski poti čez Zagon do markirane poti Zelenica – Stol.

Nad gozdno mejo smo zaskrbljeno opazovali okoliške vrhove v oblakih in že razpravljali o nadomestnem cilju, vendar so se meglice počasi razkadile in greben Orlic se je prikazal v vsej svoji veličini.

Na Stolovi škrbini smo si nadeli opremo in se odpravili na Krkotnik. Razgiban greben z velikimi skalnimi bloki smo preplezali večinoma po desni strani (I), z vrha Krkotnika pa smo vadili nekaj metrski spust po vrvi.

Nadaljevanje poti na Celovško špico je nekoliko zahtevnejše (I-II), preko skalnih plošč, za zaključek pa strm žleb (II-III), ki smo ga obplezali po desnem robu podobne težavnosti.

Na vrhu pri lesenem križu smo si privoščili krajši postanek, meglice pa se kar niso hotele posloviti in so nam kvarile okoliške razglede.Sestopili smo po izpostavljeni severni strani, po skrotju, med ruševjem ter planikami do Celovške škrbine.

Pot na Zahodni Jelenček ni pretirano zahtevna, vendar pa je bolj krušljiva od grebena Krkotnik - Celovška špica. Greben Jelenčka smo najprej obšli po desni strani in po prehodu nadaljevali po ostrem vršnem grebenu do vrha.





Sestopili smo po poličkah in šodru v manjšo škrbinico, kjer nas je čakal izpostavljen prehod in nato prečenje gladkih strmih plošč (II, izpostavljeno, svedrovci in klini).

Prečenje do naslednje škrbinice smo zaradi varnosti izvedli s pomočjo vrvne ograje, Slavko pa je našel prehod preko vrha in se zabaval ob naši predstavi.

Iz škrbinice je sledil je zahteven vzpon čez skalno stopnjo (II-III), kjer je bila v zgornjem delu v pomoč debela gurtna in  še poplezavanje po značilni nagnjeni plošči (II) do vrha, kjer pa so nas pričakale prve dežne kaplje.

Vrh Vzhodnega Jelenčka, na katerem je mejna plošča, je tako zašiljen, da so križ postavili na sosednji, nekoliko nižji vršič.

Dež je postajal vedno močnejši, zato nismo oklevali s sestopom po brezpotnem grebenu proti sedlu Belščica in markirani poti Stol – Zelenica.

Sestop nam je dodatno zabelila še razmočena lovska pot čez Zagon do izhodišča Pri Žagi, kamor smo prispeli premočeni do kože. Hitro smo se preoblekli in odpeljali proti domu. Spotoma smo se ustavili še na analizi ture in zasluženem pivu.

spisal Saso




 

Similaun, 4.-5.7.2015

Similaunhütte / Rifugio Similaun 3019 m,
Similaun 3606 m

udeleženci: Srečko, Marjan, Maks, Sašo, Nevenka, Slavko, Tomaž, Primož
trajanje skupaj:9 h 30 min
višinska razlika skupaj: cca 1950 m


Lani odpadlo turo na ledeniški tritisočak Similaun smo izvedli letos. Po dolgi vožnji čez Lienz, Pustriško dolino, Brixen, Bolzano smo prišli do Merana. Tu se začne dolina Vinšgau, ki je znana po nepreglednih nasadih jabolk.

Kmalu smo zavili v stransko dolino Schnals, bolj znano pod italjanskim imenom Val Senales do kraja Vernagt / Vernago, ob umetnem jezeru. Prispeli smo ob pol enih popoldne kar je pozročilo težave s parkiranjem, saj je bilo majhno parkirišče nabito polno.

K sreči je nekdo odpeljal in nam naredil prostor. Oprtali smo si težke nahrbtnike in se v precejšnji vročini podali do koče Similaun. Po dolgi dolinici smo hodili vse do njenega zatrepa in v zadnjem vzponu pod steno v deklariranem času prišli do koče.

Vreme se je med tem pooblačilo in v daljavi nad Ortlerjem se je razbesnela nevihta. A nevihta se ni odpeljala k nam, zopet je posijalo sonce večerjo smo pričakali med martinčkanjem na terasi koče.

Z izbiro jedi pri večerju sta se spontano določili tudi ledeniški navezi za naslednji dan, naveza golaž in naveza bolonez. Koča je sicer izhodišče za relativno kratki poti na Similaun in Finailspitze / Punta di Finale. Na poti na ta vrh so septembra 1991 našli Ötzija, pet tisoč let staro ledeniško mumijo.

Ker sta turi na oba vrhova kratki je v koči zajtrk šele od 6 h naprej. Imajo nekoliko nenavaden način, ko je zajtrk sicer samopostrežen, a eden po eden v ozkem prostoru, kar dobesedno pomeni vrsto za kruh. Smo pa jedli potem hitreje in petnajst pred sedmo začeli s turo.

Hitro se začne ledenik in golaž in bolonez sta se navezala. Večina ledenika ni prav strma in le dve manjši ledeniški razpoki sta bili na poti. Le pred vršnim grebenom je bilo bolj strmo, nekako je vse skupaj malce spominjalo na lanski Cevedale.

Na vrh je golaž prispel tri minute pred bolonezom, kar morda kaže na nekoliko višjo energijsko vrednost večerje. Še tisto nekaj vetra se je med potjo umirilo in uživali smo v krasnem jasnem vremenu in krasni vidljivosti.

Bili smo med prvimi na vrhu od vseh, ki so navalili na vrh iz koče in to je pomenilo da so se vrhu bližale procesije navez. Zato smo uživanje na vrhu nekoliko skrajšali in po poti pristopa vrnili do koče.  Tu smo si privoščili zasluženo pivo, pobrali kar nismo nesli na vrh in se vrnili do izhodišča.

Na parkirišču smo bili spet malo pred eno popoldan in spet je neusmiljeno žgalo. Tako smo na poti domov naredili še en postanek in sicer v pivnici Forst v istoimenskem kraju zdraven Merana. Večkrat so se že peljali tu mimo in se zdaj prvič ustavili.




Ostali se zgleda bolj ustavljajo, saj je pivnica na prostem pokala po šivih. A ob odlični organizaciji smo bili hitro postreženi in kmalu smo nadaljevali dolgo pot do Ljubljane kamor smo prispeli zgodaj zvečer.

Spet odlično preživet vikend.

Spisal Tomaž