Begunjščica, grapi Y in Trolko, 27.1.2018

Begunjščica - Veliki vrh, 2060 m,
Trolko, III, 50°, 350 m,
Smer Y, III/III, 35°-50°, 200 m, levi izstop,
Centralna grapa III/II-III, 35°-40°, 200 m,

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Alja, Kristina, Metod, Marko, Sašo
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1250 m


Zelenico sem v zadnjih treh tednih obiskal že vsaj petič, snežne razmere pa so bile vsakič drugačne. Pršič, ki je po zadnjem sneženju omogočal sanjsko turno smuko in trpljenje pešakov, je tokrat prešel v trdno, poledenelo podlago, ki brez derez ni omogočala varnega koraka.

Smučanje žal ni več sanjsko, so pa razmere v grapah mnogo boljše. Tokrat sta bila naša cilja grapi Y in Trolko.

Zbrali smo se na običajnem mestu na Brodu in z dvema avtoma odpeljali proti Ljubelju. Postanek na tradicionalni jutranji kavici in rogljičku v Tržiču seveda ni manjkal.

Po kratkem posvetu smo se odpeljali do mejnega prehoda oziroma parkirišča pod nekdanjim smučarskim centrom Zelenica.

S parkirišča smo krenili v smeri Zelenice. Začetni del poti je bil večinoma kopen in poledenel (previdno), kmalu pa smo dosegli trd sneg, ki pa je ob robu omogočal hojo brez derez.

Nadaljevali smo do koče na Vrtači in naravnost navzgor proti Centralni grapi ter koči na Zelenici, ki je tokrat nismo obiskali.

Nedaleč od koče smo si nadeli plezalni pas, dereze in s cepinom v roki krenili v strmo pobočje proti vstopu v grapo Y, ki se nahaja levo od Centralne grape.

Grapa Y ima značilno obliko črke Y in sicer zaradi levega in desnega kraka (izstopa), težavnost plezanja je v kopnih razmerah ocenjena s III, zalita ima naklonino 35°-50°.

Razmere v grapi so bile odlične, grapa je bila povsem zalita, brez skalnih skokov, snežna odeja od vstopa do levega izstopa trdna in stabilna.

Izstop iz grape je na grebenu, kjer smo se usmerili desno proti  Velikemu vrhu Begunjščice, ki smo ga dosegli v nekaj minutah. Spotoma smo si ogledali še desni izstop, tudi tam so bile razmere odlične.

Čestitke in foto-termin, nekaj za pod zob in proti sestopni, Centralni grapi. Tudi tu so bile razmere odlične, povsem zalita grapa, brez skalnih skokov, trd in poledenel sneg je z derezami omogočal zanesljiv korak.

Sestopili pa smo samo do vstopa v smer Y, kjer smo po krajši razpravi krenili proti vstopu v grapo Trolko. Trolko je manj izrazita grapa, redkeje obiskana, nekoliko daljša in zahtevnejša od Y.

Razmere v začetnem delu so bile primerljive s prej opisanimi, proti grebenu pa se je količina snega zaradi sončnega in toplega vremena pričela zmanjševati, sneg je postajal mehkejši, cepine je bilo potrebno zatikati za štrleče skale ali redke površine ledu.

Dokaj adrenalinsko, zato je večina je izbrala prečenje in izstop v izteku Večerne oziroma Praznične smeri. Sestopili smo po Šentanskem plazu.

Čakala nas je še nebidigatreba pot proti parkiriču na Ljubelju, analizo ture pa smo v odlični družbi opravili v Tržiču, na lokaciji jutranje kavice.

Spisal Sašo




Ojstrnik, 20.1.2018

Gozman 1804 m,
Ojstrnik / Oisternig / Monte Osternig 2050 m

udeleženci: Janez, Kristina, Matej, Stojan, Roman, Tomaž
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1030 m
dolžina: 13,2 km


Šli smo pogledat na začetek Karnijcev. Vreme je tu kazalo super in tudi snežne razmere naj bi bile primerne.

Jutranja kava je bila tradicionalna za ta konec, Vopa v Kranjski Gori.  Portem pa mimo Trbiža smo se zapeljali do vasice Ukve / Uggoviza. Tu smo zavili v istoimensko dolino. Parkirali smo na višini cca 1130 m.

Po poti 507 smo jo mahnili proti sedlu Pleccia. Pred nami je nekdo hodil s krpljami, nam pa se ji ni dalo natikati. Po dobri uri in pol smo prišli na sedlo, kjer nas je pričakalo krasno sončno vreme.

Ker smo bili malo omejeni s časom smo prvotni plan da skočimo še na Zahomec / Schoenwipfel / Monte Acomizza opustili.

Namesto tega smo šli do cerkvice Marije Snežne in od tam na vrh Gozman. Na vrhu je bunker, verjetno iz časov 1. svetovne vojne.

Spustili smo se do idilične planine Bistrica. Tu smo se opremili z derezami in cepini in nadaljevali po avstrijski strani do severo-vzhodnega grebena.

Po grebenu je šlo kar lepo proti vrhu, le nekajkrat se je komu v snegu udrlo do pasu. Po dobri štirih ura smo prišli na vrh Ojstrnika.

Vreme kičasto, razgledi hudi. Le v Dravski dolini in v spodnjem delu Ziljske doline megla.







Sestopili smo po južni strani nazaj do planine Bistrica. Šele tu smo srečali tudi druge planince in turne smučarje. Po malici smo sestopili v smeri sedla Lom


Sedla sicer nismo dosegli, saj se pot že prej odcepi proti koči Nordio-Deffar. Od tu smo sestopili po cesti in takoj za mostičkom desno poiskali bližnjico v dolino.

Po dobri šesti ura smo zaključili lepo krožno turo in imeli še čas za analizo ture v Aljaževem Hramu v Dovjem.

Spisal Tomaž



Kofce gora, 13.1.2018

Dom na Kofcah 1488 m,
Kofce gora 1967 m

udeleženci: Matej, Jana, Marjan, Roman, Metod, Klavdija, Tomaž
trajanje: 5 h 15 min
višinska razlika: cca 1040 m
dolžina: 10 km

V dokaj sivem in vremensko nič kaj obetavnem jutru, se nas je 5 zbralo na tradicionalnem zbirališču. Posedli smo v dva avtomobila in krenili na pot. V Vodicah smo bili bogatejši še za dva udeleženca tokratne ture, torej nas je bilo vse skupaj ”pravljičnih” 7.

Ta dan smo si za naš cilj izbrali 1967 m visoko Kofce goro, ki je del najdaljšega slovenskega grebena - Košute.V Tržiču smo se ustavili na kavi in se poleg nje posladkali še z rogljički, ki so nam bili vsem v slast.

Pot nas je naprej vodila proti naši izhodiščni točki. Parkirali smo na velikem brezplačnem parkiriišču, kakih 150 višincev pod kmetijo Matizovec. Tam smo si oprtali nahrbtnike, krplje, ki smo jih tudi imeli s seboj, pa smo po složni odločitvi, da jih ne bomo potrebovali, pustili v avtu.

Na tej višini skorajda ni več sledi o snegu in teloh že pogumno gleda izpod svojih listov. Na prvi sneg, ki je bil pravzaprav led, smo naleteli pri Matizovcu od koder smo po razriti poti nadaljevali našo pot. Imeli smo pravzaprav srečo, da je bilo vse pomrznjeno, sicer bi hodili po blatu.




Bolj, ko smo se vzpenjali, bolj je postajalo zimsko, čeprav ni bilo nekega posebnega mraza in so bile rokavice ter kapa skorajda odveč.

Tam nekje na višini 1200 m se je začel pravi sneg, ki pa je bil na nekaterih mestih pomrznjen in bi za varnejši korak sila prav prišle ”ketnce” (šmarnogorske dereze).

Oblaki so se podili po nebu in se nekajkrat razgrnili, tako, da je bilo videti povsem modro nebo. Takšni prizori so nam dali upanja, da nas bo nemara pozdravilo tudi sonce, kar se je sicer tudi zgodilo, a je bilo sila kratkega veka. Kmalu smo dosegli planino Kofce in tamkajšnji Dom (1488m).

Po kratkem okrepčilu iz nahrbtnikov, smo se podali proti cilju, ki je bil zavit v oblake. Pot nas vodi v smeri Velikega vrha in Kladiva in nas pripelje do križa kjer je lepa razgledna točka, nato se malce spusti ter nas pripelje do strmejših pobočij Košute.

Na tem mestu pade odločitev, da si nataknemo dereze, pospravimo palice, ter v roke vzamemo cepin. Odločitev je bila na mestu saj se je od tu naprej začelo prečenje dokaj strmega pobočja, ki se vije pod klasično potjo po grebenu.





Nasplošno je bil sneg dobro utrjen a se je nekajkrat tudi pošteno predrl in s tiste luknje sila težko potegneš nogo. Ker nas je ovila gosta megla, smo imeli srečo, da je pred nami bila še povsem sveža gaz možakarja, ki jo je mahnil na isti vrh malce pred nami.

V upanju, da se megla le razkadi, smo vsake toliko pogledovali proti vrhu, da bi pravzaprav sploh videli in vedeli kje je. Sonce se je parkrat res prebilo skozi meglico, kar nam bilo v vsesplošno veselje in zadovoljstvo, a vrha nismo in nismo uzrli.

Pri spustu z vrha nas sreča že prej omenjeni planinec in nas opozori, da če nismo vajeni gora, raje obrnemo, če pa bomo nadaljevali, pa naj bomo še posebej previdni pri spustu, da ne sprožimo plazu. Z majhnim, ampak res majhnim cmočkom kljub vsem njegovim besedam vseeno nadaljujemo proti vrhu, saj prav neki malinovci pa tudi nismo, mar ne?

Še naprej grizemo v strmino in vsi odeti v ivje dosežemo naš cilj. Ker je bila čez rob, ki gleda proti Avstriji, napihana opast smo raje ostali malce nižje. Ob doseženem smo si segli v roke, opravili obvezno fotografiranje in se odločili, da bo to dovolj za danes, saj bi bilo v taki megli nesmisel riniti naprej na Toplar in Veliki vrh, kar bi verjetno v boljših razmerah tudi storili.

Pot navzdol je bila še bolj zoprna in kljub vsemu smo vseeno malce mislili na opozorilo planinca, da bodimo previdni glede proženja plazu. Pravzaprav smo glede tega imeli srečo, da ni bilo sonca, ki bi s snežno podlago opravilo svoje in verjetnost za plaz bi bila precej večja.

Srečno smo sestopili in pred Domom na Kofcah naredili malce daljši postanek. Tudi tokrat je bilo vse iz nahrbtnika in v notranjost sploh nismo pokukali. Po tem, ko smo si ”privezali dušo”, se podamo proti dolini. Kljub nezahtevnosti je bilo vseeno potrebno malce paziti na korak, saj, kjer je sneg, je le-ta pomrznjen in mimogrede se človek lahko znajde na tleh.

Kmalu dosežemo našo izhodiščno točko kjer se preoblečemo, pospravimo nahrbtnike in se odpeljemo domov. Mimogrede se v Tržiču ustavimo v istem lokalu kakor zjutraj, kjer sledi tradicionalna analiza poti, ob tem se vsi strinjamo, da je za nami lepa zimska tura, lepo preživeta sobota in, da je bil dan preživet v sila prijetni družbi. Ob odhodu si zaželimo na čimprejšnje snidenje.


Spisal Matej



Stara gora / Altberg, 6.1.2018

Stara gora / Altberg 1552 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Sašo, Mitja, Nevenka, Tomaž, Ivan, Primož
trajanje: 4 h 35 min
višinska razlika: cca 960 m
dolžina: 10 km

Uvodna tura gorniške skupine je bila planirana za Julijske Alpe in sicer na Grrušnico od korit Tolminke. Sneg in slabo vreme sta poskrbela za zamenjavo alpske skupine in države.

Odšli smo na Staro goro / Altberg na avstrijski strani Karavank. Zbrali smo se ob pol sedmi in jo z dvema avtomobiloma in jo mahnili na jutranjo kavo v Tržič. A ne direktno. Z enim avtom smo šli po udeleženca v Kranj z drugim pa na Rudnik po pozabljene gojzarje.

Po jutranji kave smo šli ćez mejni prehod Ljubelj do Borovelj in od tu proti vzhodu ob Dravi do odcepa za Železno Kaplo. Med potjo smo opazovali posledice decembrskega vetroloma in posledice so grozljive.

Na tleh leži tudi po sto ali več smrek skupaj. Zavili smo proti Železni Kapli in kmalu zavili navkreber proti vasi Rebrca / Rachberg. Kakšen kilometer za vasico smo parkirali v bližini kmerije Bukovnik.

Snega na izhodišču ni bilo veliko, na vrhu smo ga pričakovali kakšen meter. Ko smo prišli do sedla Setzkreuz, kjer smo zavili desno na greben je snega povsem zmanjkalo.

In kar nekaj sto višincev je bilo potrebno da smo spet prišli do omembe vredne snežne odeje. Višje smo spet naleteli na podrta drevesa in še dobro da smo del poti lahko hodili po gozdarski cesti.

Nadaljevanje po grebenu tu sploh ne bi bilo mogoče. Ko se cesa vrne na greben se tudi podrt drevesa končajo in vrnili smo se na greben. Snega je bilo vedno več in ko smo prišli na vrh ga je bilo pričakovani meter.

Vrh je gozdnat in razgledov nima, ti so bili na grebenu, kjer smo skozi oblake lahko prepoznali Peco, Olševo in Raduho iz precej neobičajne perspektive.

Sestopili smo po poti pristopa in po dobrih štirih urah in pol končali turo. Če že tura ni bila krožna, bi pa vsaj vožnja lahko bila.

Planirali smo vračanje čez Jezerski vrh, a preverjanje na prometnih informacijah je potrdilo govorice, da je cesta na avstrijski strani zaprta.






Tako smo se tudi peljali po poti pristopa. Ker nam je običajna gostilna zaradi gneče odpovedala gostoljubje, smo uspešno testirali gostilno Pod Dobrčo v Brezjah pri Tržiču.


Spisal Tomaž