Säuleck, 29.-30.8.2009

Udeleženci: Bobi, Bojan, Janez, Luka, Matija, Tadej, Tomaž, Vasja

1. dan - Koča Arthur von Schmid, 2275m
Trajanje: 2h 38min
Višinska razlika: cca 850m

Ljubitelji gora si svoje gorske pohode in destinacije izbiramo sami. Na to vpliva zelo veliko dejavnikov (število pohodnikov, kondicija, starost pohodnikov, realne zmožnosti, itd..)

Tudi VOLUHARJI smo se že v spomladanskem času odločili, da bi obiskali višinsko točko, ki bi bila višja od 3000 metrov. Žal te možnosti v Sloveniji nimamo. Zviti voluhar Tomaž pa je že imel v mislih obisk Alp v Avstriji. Kmalu smo izvedeli za termin 29. in 30.08.2009 - vrh Säuleck, 3.086m.

Seveda je bilo potrebno najprej sprejeti prijave voluharjev in seveda rezervirati kočo pod vrhom. V napetem pričakovanju je prišel čas odhoda. Prijavljenih je bilo skoraj 20 voluharjev, na koncu jih je resnih ostalo le 10. Dva sta se naknadno premislila zaradi slabega vremena oz. dežja.

Na dan odhoda se nas je sedem voluharjev zbralo na že tradicionalnem zbirnem mestu – Biljardnica Kaval na Brodu. Po kavici in pametovanju glede vremena, smo v vozila nametali svojo opremo in odrinili v smeri Kranja, kjer nas je že nestrpno čakal Matija.


Zadnja postaja je bila na BS Hrušica, kjer so nekateri opravili nujne fiziološke potrebe, potem pa start. Skozi tunel v Avstrijo in naprej do kraja Mallnitz (ca 180 km). Ves čas vožnje do tja je močno deževalo. Po dveh urah vožnje smo prispeli na cilj - manjši parkirni prostor v dolini Dösen, na nadmorski višini 1.493 m.


V veliko pomoč nam je bil Garmin, brez katerega bi iskanje željenega parkirnega prostora bilo zelo oteženo. Zaradi močnih nalivov ni bilo ob cesti nikogar, ki bi ga lahko povprašali za pravo smer. Po prihodu na parkirni prostor je čudežno prenehalo deževati.


Narava nam je na prijazen način tako omogočila, da smo se preoblekli, pregledali opremo, zaklenili vozila in se odpravili v smeri planiranega cilja - Koča Arthur von Schmid, 2.275 m – predviden čas hoje dve uri in pol. Že po nekaj minutah pa je ponovno pričelo rahlo deževati. Dež , ki ni predstavljal resnih ovir, nas je spremljal vse do koče. Že po uvodnih metrih smo bili priča posledicam razbesnele narave v nočnem času.

Voda z bližnjih vrhov je po hudournikih v dolino prinesla polno mivke, skalovja in blata. Na nekaterih mestih se sicer shojene poti sploh ni več videlo. Hoja preko nanešenega kamenja in blata je pustila posledice – blatne gojzerje, nogavice in hla če, kar pa za stare voluharje ni predstavljalo stresnih situacij.


Po rahlo ravninskem delu smo kmalu zagrizli v kolena. Med potjo, ki je potekala preko sivega granitnega skalovja, smo nekajkrat prečkali večji potok. Pomanjkanja vode na tem območju zagotovo ne poznajo. Luža tu, manjši potok tam, pa še dež. Med hojo smo ogovarjali krave in vole, ki jih dež med pašo ni motil. Med postanki pa smo poskusili zelo sladke borovnice.

Prihod do koče je bil v okviru zastavljenega časovnega termina. Po uvodnem sprejemu in nastanitvi, smo se razgledali naokoli, vendar so bili vrhovi zaviti v oblake. Bolj prijetno je bilo v koči.

Vsi smo bili prijetno presenečeni nad urejenostjo in uslugami, k i jih je koča ponujala. Posebna soba za sušenje obutve in oblek, urejene in čiste kopalnica z umivalniki. Z doplačilom dveh evrov celo tuš, kar je na tej višini pravo razkošje. Da ne omenjam prijaznost in profesionalnost skrbnikov koče.

Kmalu večerja in seveda pivo. Oskrbnik Hans nas je celo častil z encijanom, katerega okus še dolgo časa ne bomo pozabili. Menda gre za zelo zdravilno kapljico. Še dobro, da smo imeli nekaj bolj sladkega iz domače lekarne.

Ura je bila 20.30, ko je do našega Tomaža pristopil Hans rekoč, da ga kličejo iz Slovenije. Njegovi domači so preverjali, ali je vse v redu. V nadaljevanju pa razprava, kje za hudiča so našli telefonsko številko koče. Po večerji in popitih kozarcih piva, smo odšli na podstrešje na skupna ležišča. Utrujeni in v pričakovanju naslednjega dne, smo zaključili prvi dan.

Spisal Janez B.



----------------------------------------------------------------------------------
2. dan - Säuleck
, 3086m
Trajanje: 7h 49min
Višinska razlika: cca 820m

Vreme se je popravilo, tako, da smo se ob 06.00 uri prebudili v suhem in lepem vremenu. Za hribovjem pa si je sonce že utiralo pot. Po jutranjem vstajanju smo se zbrali v skupnem prostoru, kjer nas je že čakal zajtrk in jutranja kavica. S polnimi trebuhi smo jo nato v koloni eden po eden okoli 07.00 ure mahnili proti zastavljenemu cilju.

Med hojo v PRELEPEM SONČNEM vremenu je za dobro razpoloženje poskrbela tudi izjava Sandija R. (tik pred zdajci je zaradi napovedanega slabega sobotnega vremena odstopil od izleta), da mu: pohodništvo ne predstavlja takega zadovoljstva, da bi moral hoditi v takem vremenu«

Na začetnem 30 minutnem vzponu od koče Arthur von Schmid smo si ogreli mišice, predihali pljuča ter zbistrili glavo po dokaj napornem sprostitvenem in spoznavnem večeru in malo krajšem nočnem spanju. Na vzpetini smo si nato nekateri slekli zgornja oblačila ter zaradi toplega vremena nadaljevali pot v oblačilih s kratkimi rokavi. Iz omenjenega mesta smo z ptičje perspektive pogledali našo kočo in jezero ter v daljavi opazili s soncem obsijano visokogorje med katerim se je v daljavi bohotil tudi Grossglockner.

Po nekajminutni hoji smo nato naleteli na označbi, ki sta označevali dve poti ki sta vodili na vrh Saulecka in sicer se na vrh pride po dveh poteh in sicer po poti ki vodi levo od vrha. Omenjena pot predstavlja zahtevnejši vzpon saj tekom vzpona naletiš tako na poledenele zajle kot kline. Mi smo se odločili, da ne bomo nadaljevali vzpon po tej poti temveč smo nadaljevali pot tako da smo imeli vrh Saulecka vseskozi z leve strani pri čemer pa je sam zaključni del vzpona potekal z desne strani omenjenega vrha gledano iz vznožja omenjenega hriba.

Tekom hoje nas je fascinirala posebna sestava tal. Tla so granitna, sestavljena iz večjih granitnih skal, ki so tekom poti dokaj gladke. Ob pogledu na njih opaziš značilno temno barvo, ki je na nekaterih delih povsem črna. Prav tako pa je značilno, da so večje skale prekrite z mahom, ki pa ni običajne debeline temveč kot bi bil narisan na skalah.

Zaradi jutranjega časa in sonca, ki še ni obsijal samega skalovja poti je bilo potrebno paziti pri hoji saj so bila tla izredno spolzka. Tekom poti smo pri vzponu na vrh tri kart prečkali tudi položnejše pobočje, ki je bilo prekrito z zmrznjenim snegom. Med hojo smo si ogledovali visokogorsko pokrajino, ki nam je zaradi odlične vidljivosti omogočala, da smo v daljavi opazili tudi Triglav.

Odlična pripravljenost in homogenost udeležencev se je kazala tudi v tem, da smo se držali v strnjeni skupini v kateri ni nihče zaostal prav tako pa nas med potjo proti osvojitvi vrha ni nihče prehitel niti nas ob osvojitvi vrha ni nihče pričakal na vrhu » MATR SMO DOBRI«.

Po približno 2 in pol urni hoji smo prispeli na vrh, kjer nam je Tomaž, ki je edini že osvajal vrhove nad tri tisoč metri čestital za osvojeni vrh. Na vrhu smo si nato v sproščenem vzdušju privoščili malico ter ogledali okoliške vrhove saj je bila vidljivost izredna. Po isti poti smo se nato vrnili do koče pri čemer nam je sonce že osušilo skalovje tako, da se nam ni bilo potrebno drsati po njih.

V koči smo si nato privoščili eno urni počitek ter si po uspešno zaključenem vzponu privoščili točeno »grosse« pivo. Okoli 13.00 ure smo se nato odpravili do parkirišča, ki smo ga dosegli ob 14.55 uri.

Med preoblačenjem na parkirišču pa nas je nato Tadej L. nedolžno obvestil, da je malo nehote malo pa zanalašč založil ključe od svojega osebnega avtomobila in sicer jih je pustil v sobi št. 10. koče kjer smo prespali. Takoj za tem je sledila telefonska akcija reševanja ključev (poklicali upravnika koče).

Ključi so nam bili dostavljeni preko »sherpe« ki pogosto v kočo na lastnih ramenih prinaša robo težine 40 do 60 kg. Kljub temu da je sestop do parkirišča trajal cca. 2 uri smo ključe prejeli po 40 minutah. Med čakanjem ključev pa je Tadej L. poskrbel, da smo čakanje popestrili z mrzlim pivom, ki sta ga z Janezom B. nabavila v bližnji vaški gostilni.

Prijetno druženje smo nato zaključili v pizzeriji na slovenski strani.

Spisal Bojan V.


Montaž, 7.8.2009

Montaž (Jôf di Montasio), 2753m
Udeleženca: Tomaž, Robi
Trajanje: 6h 30min
Višinska razlika: cca 1260m

Vreme in zdravje sta se popravila in padla je odločitev, da jo ta petek mahneva na Montaž, drugi najvišji vrh Julijskih Alp.

Jutranje ustajanje ob 4.30h sem popestril in kolesarju Duletu z lepilnim trakom prelepil obroče na njegovem kolesu.

Po zajtrku sva se odpravila preko Predela na Nevejsko sedlo, tam zavila na planino Pecol kjer sva na cca 1500 m parkirala. Termometer v avtu je kazal 12 stopinj zunanje temperature, tako, da sva v rekordno kratkem času navlekla nase dolge hlče, sam še puli in se odpravila proti koči Brazza.

Koča je postavljena na vzpetinici nad dolino z enkratnim razgledom in enkratnim precej glasnim pasjim čuvajem. Lajež sva slišala kmalu po odhodu z parkirišča, neprestano oglašanje kosmatinca pa ni prenehalo niti po končanem postanku. Ob prihodu na teraso sicer lepe koče pa je sledilo presenečenje.

Na terasi so bili ob mizah postavljeni ceneni plastični stoli, ki nikakor ne sodilo v naravno oklico. Drugo presenečenje pa je sledilo, ko sva dobila račun za dva čaja, 4 eure je veliko predrago, saj se oskrbnik do koče pripelje z avtom.

Pot sva nadaljevala v smeri Pipanove lojtre. Pred skalnatim delom sva pospravila palice, si nataknila čelade ter rokavice in se zapodila v skale. Pot cik cak vodi med skalami navkreber proti steni. V steni sva videla celo čredo kozorogov kako se lahkotno premikajo preko strmega pobočja Montaža.

Nekje vmes je Dule po mobitelu poslal SMS sporočilo, češ da je zadovoljen z lepotnimi popravki njegovega kolesa, le barve so premalo žive. Pred 60 metrov visoko Pipanovo lojtro sva se odžejala in se zapodila navkreber.

Na vrhu lojtre se je zopet javil Dule, tokrat z precej drugačnim SMS sporočilom. Odstranjevanje lepilnegai traku z kolesa mu ni šla najbolje od rok. Dobljena informacija me je spravila v dobro voljo, mi napolnila baterije in kmalu je bil dosežen vrh.

Malo pred vrhom sva naletela na vrv na kateri je bilo obešenih precej ženskih tangic. Srečko pravi »kapo dol«, na prej omenjenem mestu pa pogumna dekleta »tangice dol«.

Z vrha na eno stran meji dolina Zajezera, na drugo pa Nevejsko sedlo z Kaninskim pogorjem. Sestop v dolino sva opravila po isti poti, zaradi lepih razgledov pa sva se ponovno ustavila v koči Brazza, mastno plačala zapitek (pivo in čaj 6,50 eura) se skockala v avto in odpeljala na kosilo.

Spisal Robi


Kolovrat, 6.8.2009

Kuk 1243m, Nagnoj 1193m, Na gradu (Klabuk) 1114m, Ježa 949m
Udeleženca: Robi, Tomaž
Trajanje: 3h 40min
Višinska razlika: cca 630

Pred jutrišnjim Montažom je bila danes na vrsti tura na Kolovrat, greben nad Sočo, kjer so bile italjanske zaledne utrdbe med 1. svetovno vojno, danes pa po večini grebena poteka državna meja z Italijo.

Zapeljala sva se proti Liveku im med potjo srečala naša kolesarja ki sta gonila navkreber proti Matajuru. Od Liveka sva se zapeljala proti Kolovratu in šla mimo luksuznega turističnega naselja Nebesa, ki ima res nebeški razgled in malo nad Livškimi Ravnami prvič parkirala.

Sprehodila sva se na prvi vrh v grebenu Kolovrata, Kuk in potem še na Nagnoj, od koder je razgled po celem grebenu Kolovrata. Nagnoj je znan po tem, da ga je med 12. soško ofenzivo zavzel sam Rommel, takrat še nadporočnik in pri tem zajel cel bataljon Lahov. Nekaj dni kasneje je Rommel zavzel še Matajur.

Spustila sva se do avta in se odpeljala nekaj kilometrov naprej, kjer je okoli vrha Na gradu ali podomače Klabuka muzej na prostem s sistemom utrjenih rovov in s sledovi terasastih pobočij, kjer so taborili vojaki.

Ko sva opravila z ogledom sva se odpravila naprej do planinske koče pod Ježo. Od tam pa na Ježo, 949m visoki vrh.

Ker se Robi še ni čisto znebil prehlada, sva s tem vzponom zaključila turo in se odpeljala po najkrajši poti proti dolini Soče, glede na novo karto Krn (1:25.000) .

Pot je šla nekaj kilometrov po kolovozu, a v naselju Volčanski Ruti sva spet prišla v civilizacijo in hitro sva bila v dolini Soče.

Izlet sva zaključila z odličnim kosilom v gostilni Vuga na Mostu na Soči.

Spisal Tomaž



Kobariški Stol, 5.8.2009

Kobarški Stol, 1673m
Udeleženca: Šaro, Robi
Trajanje: 4h 27min
Višinska razlika: cca 1030m

Zaradi mojega prehlada in sinonjega rajanja sva s Šarotom ob 4h30 zjutraj prestavila turo, prvo na kasnejše vstajanje (5h30), nato pa je vzpon na Rdeči rob nadomestil izlet na Stol.

0b 10h45 sva štartala s parkirišča malo nad Breginjem. Že po nekaj prvih minutah hoje me je začel oblivati pot, korak pa je postajal čedalje težji.

Po prvi tretjini poti sva se ustavila pri cerkkvici sv. Marjete kjer sem komaj lovil sapo, poleg tega pa je od tam naprej gozd zamenjala trava, senco pa žgoče sonce.

Šaro je veselo skakljal naokoli in neumorno fotografiral vse kar mu ni pobegnilo, sam pa sem s težavo hropel proti vrhu.

Ves trud je bil poplačan ko se je malo pod vrhom odprl pogled na Padsko nižino in Jadransko morje.


Na vrhu sva pomalicala ribe, se nadihala in po isti poti odpravila v dolino.

Spisal Robi

Tonocov grad, 4.8.2009

Tonocov grad, 412m
Udeleženca: Robi, Tomaž
Trajanje: 51min
Višinska razlika: cca 180m


Po včerajšnemu totalno deževnemu dnevu in svalkanju po Posoških lokalih, se je vreme dopoldne toliko zrihtalo, da vsaj scalo ni več. Z Robijem sva se odpravila v kamp Lazar pri Kobaridu in od tam na Tonocov grad, največjo kulturno znamenitost Kobarida.

Pot gre najprej po zanimivi poti, mimo ostankov bunkerjev iz I. svetovne vojne. Ko preči cesto Kobarid-Bovec pa po betonskih stopnicah strmo navzgor vse do vrha vzpetine in ostankov poznoantičnega naselja iz 4. in 5. stoletja.

Po krajšem razgledovanju in širjenju kulturno zgodovinskih obzorij sva se odpravila v dolino. Turo sva zaključila v palačinkarni kampa Lazar z njihovo specialiteto, palačinkah polnjenih s sirom in mesnim nadevom.


Spisal Tomaž

Mangart, 2.8.2009

Mangart, 2679m, iz Loške Koritnice
Udeleženci: Robi, Tomaž, Tadej
Trajanje: 7h 54min
Višinska razlika: cca 2030m vzpona, cca 860m spusta

Tokrat sem se odločil pridružiti Tomažu in Robiju pri njunem vzponu na peti najvišji vrh Julijcev – Mangart. Dobili naj bi se v Logu pod Mangartom, v nedeljo ob šesti uri zjutraj. Sam sem štartal iz Kranjske Gore, moja sotrpina pa iz Kobarida oz. kampa ob Nadiži, kjer sta preživljala svoj dopust.

Brez zamude seveda ni šlo (pravljica o Robiju, novem šotoru in gojzarjih), kar sem izkoristil in še malce zadremal v avtu na parkirišču ob reki Predelnici. Ko sta le prišla, smo se odpeljali do Loške Koritnice, kjer se začenja osrednji del TNP-ja. Pot nas je sprva vodila po makadamski cesti, nato smo zavili na gozdno pot, ki pelje proti vrhu doline.

Z vsakim korakom smo nabirali višinske metre, dolina pod nami pa se je zdela vedno večja in daljša. Prve tri ure hoje, so nam senco nudile okoliške gore, med njimi tudi Jalovec in Loške stene (Brvar, na drugi strani je tvoja Bavšica).

Kmalu smo prečkali dolino in se usmerili proti Mangartu, kar je pomenilo, da je sence konec. Ta del poti je bil verjetno najtežji, saj smo hodili po izredno ozkih stezicah pod katerimi so bili strmi prepadi, »preplezali« pa smo tudi Hudo škrbino. Po približno dveh urah smo se priključili Italijanski smeri, kasneje smo ugotovili, da smo bili edini, ki smo na vrh prišli iz Loške Koritnice.

Vmes sem naletel še na svojega soseda iz Tacna, ki ga v Ljubljani redko srečam. Na vrhu je bilo precej ljudi, večina jih je prišla bodisi po Slovenski bodisi po Italijanski smeri z Mangartskega sedla.

Po okrepčilu (Tomaž je dal ribe tudi svojim hlačam) smo se odločili, da vrh zapustimo po Slovenski smeri, ki se je izkazala za precej naporno. Še posebej smo morali paziti na delih, ki niso zavarovani.

Na skalah je bilo precej drobnega grušča, zato lahko hitro pride do kakega zdrsa. No, Tomažu je bilo bistveno lažje, saj je imel nove rokavice. Ko smo le prišli do sedla, sem se odločil, da se tu moja pot konča, saj sem spet čutil moja kolena in nisem hotel tvegati, saj bi do izhodišča potrebovali še dobri dve uri.

Dogovorili smo se, da gre eden od šoferjev v dolino po avto in pride iskat ostala dva. Na parkirišču smo za prevoz prosili par iz Nove Gorice, ki sprva nad idejo ni bil navdušen, a sta po kratkem obotavljanju le privolila. Čast za izlet v dolino je doletela mene.

Po pol ure vožnje, petih spregovorjenih stavkih in desetih melodijah Morja in sonca sta me odložila v Logu, od koder sta me čakala še dobra 2 km hoje do naših avtov. Ko sem končno prispel, sem se osvežil v Koritnici, nato pa odpeljal nazaj na sedlo, kjer sta me v koči čakala soplaninca.

Vsaj pivo sta imela. Po poti smo pobrali punco iz Muljave (Brif, navali), ki opravlja zanimivo počitniško delo na sedlu, pase namreč ovce, v prostem času pa pomaga v koči.

Dan smo zaključili s prijetnim kosilom v Bovcu, kjer smo dobro uro čakali na hrano (baje je bilo kuharju pod častjo pripraviti pomfri), a smo jo zato še z večjim užitkom pojedli. Nato so se naše poti ločile, jaz sem se odpeljal proti Ljubljani, Tomaž in Robi pa nazaj v raj ob Nadiži.

Spisal Tadej