Vodniški odsek PD Rašica
udeleženci: Metka, Božo, Boris, Nadja, Nikolaj, Ema, Vida, Jožko, Marinka, Marjan, Srečo, Marko, Nives, Marjan, Ivan, Dunja, Jana, Marjan, Mirko, Maja, Bojan, Irena, Ružica, Eva, Primož, Rok, Marija, Vida, Renata, Ljudmila, Špelca, Ana, Katarina, Irena, Andreja, Darja, Irena, Marjeta, Danica, Stanka, Katarina, Franci, Anita, Ada, Boris, Robert, Bojana, Marjetka, Simona, Mojca,
1. dan
Strada vecchia Valcellina,
Sentiero del DINT,
Sentiero Nongola
Za mnoge planince - in seveda tudi neplanince - so Dolomiti najlepša in najbolj celovita gorska skupina. »Visoki vrhovi in prepadne stene so vzrok, da so težko dostopne, bodisi zaradi velike višinske razlike ali zaradi tehnično zahtevnih planinskih poti.«
Tako tudi ne čudi, da so od leta 2009 na seznamu Unescove svetovne dediščine. Naš cilj mini septembrskega potovanja so bile predvsem panoramske poti vzhodnega dela Dolomitov.
V četrtkovo jutro smo se tokrat podali z dvema manjšima avtobusoma, ki sta na ozkih cestah in strmih prelazih bolj okretna.
Po primorski avtocesti se preko mejnega prehoda Vrtojba kaj hitro znajdemo na furlanski ravnici. Pri mestu Pordenone zavijemo na sever v dolino Valcellina, do informacijskega centra pri umetnem jezeru Barcis.
Ko si uspešno pretegnemo okončine, nas Primož opremi s čeladami, ki so del obvezne opreme za izlet po stari cesti skozi sotesko Valcellina. Čelado dobiš namreč skupaj z vstopnico za ogled spektakularne in od leta 1992 opuščene ceste.
No, čisto opuščena spet ni, saj je zadnji del namenjen ogledu kot turistična atrakcija. Deset kilometrov dolga cesta je bila zgrajena kot oskrbovalni dostop za hidroelektrarno in jez Barcis.
Do odprtja ceste leta 1906 so bili prebivalci vasic Andreis, Barcis, Claut, Cimolais in Erto povezani s svetom edino po poti preko sedla Crous, ki ločuje gori Monte Fara in Monte Jouf. Cesta, ki je drzno speljana nad sotesko Cellina, se za tretjim tunelom razcepi proti zaselku Molassa, nadaljevanje ceste pa je za javnost zaradi varnosti zaprto.
Do izhodišča se vrnemo po gozdni poti Dint, ki ponuja tri urejene razgledne točke. S prve panoramske točke je lep pogled na vasico Andreis, z druge na celotno sotesko Cellina. S tretje pa na jezero in vasico Barcis, z gorami skupine Col Nudo v ozadju.
Ker smo se poti lotili v obratni smeri, so uradne oznake razgledišč diametralno različne, kar pa nima vpliva na vtise čudovite pokrajine. Po krajšem oddihu se zapeljemo do parkirišča pri jezu Vajont.
Panoramska krožna pot z imenom Nongola, v furlanščini Troi de la Nongola, pripelje v dobri uri v prelepo vasico Casso, eno od žrtev strahovite tragedije, ki se je zgodila 9. oktobra leta 1963.
Zvečer ob 22.39 se je z gore Monte Toc odtrgal ogromen zemeljski plaz, širok dva kilometra. Več kot 260 milijonov kubičnih metrov kamenja, zemlje in skal s hitrostjo 110 km/h zgrmi v akumulacijsko jezero takrat najvišjega jeza na svetu, Diga del Vajont.
Cunami pljuskne na nasprotni breg na vasici Erto in Casso, kakor tudi preko jezu Vajont. Ozko grlo soteske cunami še ojača, udarni val, moči atomske bombe na Hirošimo, pade na mestece Longarone, kjer je bilo žrtev največ.
Vseh skupaj preko 1900, od teh blizu 500 otrok starih od 1 do 15 let. V razgledni vasici naredimo krajši odmor, naletimo še celo na odprto oštarijo. Nedaleč stran od vasice markirana pot nadaljuje proti zahodu in se nato v ostrem zavoju spusti proti jezu.
Ta je kljub katastrofi ostal skoraj nepoškodovan. Z malo truda lociramo v neposredni bližini jezu tudi železna varovala spominske ferate, ki je bila zgrajena leta 2015. Na drugi strani jezu si s tesnobo v srcih ogledamo številna spominska obeležja.
Ostaja žalostno dejstvo, da so bila predhodno številna strokovna opozorila, kakor tudi naravna opozorilna znamenja pred katastrofo. Prvi dan našega potovanja zaključimo le še z vožnjo do hotela v čudoviti vasici San Vito di Cadore.
Fotografije, 1. dan
2.dan
Monte Rite 2.183 m
Naše izhodišče naslednje tri dni je hotel v samem centru vasice, ki živi pretežno od turizma. Leži na izredni lokaciji v dolini Cadore zahodno pod stenami kralja Dolomitov, Monte Antelao. Še lepši je razgled na sosednji Sorapis in na nasprotni strani doline ležeči Pelmo.
Kraj je le slabe četrt ure oddaljen od svetovno znane turistične meke Cortine. Po odličnem zajtrku se odpeljemo na sedlo Passo Cibiana, ki je eno od izhodišč na razgledno goro Monte Rite. Po makadamski cesti nadaljujemo kake četrt ure do prvega razcepa.
Oznake na škarpi se ne da zgrešiti. Levo se odcepi strmejša planinska pot preko hriba Col Orlando, desno na vrh pripelje cesta, po kateri v poletni sezoni na vsako polno uro s kombijem »Navetta / Shuttle« prevažajo turiste s sedla na goro in nazaj.
Zaradi morebitnega dvigajočega prahu se pohodnikom, ki izberejo daljši dostop za morebitne nevšečnosti že vnaprej opravičujejo. Kar v treh jezikih, lepo. Mi krenemo na levo po planinski poti. Po dobri uri hoje se smrekov gozd vedno bolj krči, nam pa se odpirajo vedno lepši razgledi.
Na sedlu Deona se nam pridruži cesta, a kljub temu se večinsko odločimo za nadaljevanje po grebenu. V prvi vrsti zaradi fantastičnih razgledov v prav kičastem vremenu.
Okrog in okrog sami dolomitski pomembneži, tudi znanci. V manj kot pol ure smo na vrhu z zanimivo skulpturo.
Nekdanji bunker iz prve svetovne vojne je južnotirolski alpinist Reinhold Messner spremenil v enega od svojih šestih muzejev. Štrleče steklene kupole na strehi bunkerja naj bi tematsko ponazarjale stene, vertikale in ostale značilnosti dolomitskih vršacev.
V neposredni bližini muzeja je na našo žalost že zaprta koča Dolomites. Odprt pa je bil muzej, zato se v večini odločimo za njegov ogled. Kot že govori ime samo, je osrednja tematika kamen, preko katerega muzej pripoveduje zgodovino, od fosilov školjk do pionirjev dolomitskega alpinizma.
Vsekakor vredno ogleda. V sestopu se razdelimo v dve skupini oziroma v tri, saj so nekateri izkoristili proste kapacitete v kombiju. Po krajši pavzi na sedlu se zapeljemo do istoimenske vasice.
V bližini cerkve je spominsko obeležje v svetovnih vojnah padlim domačinom, nedaleč stran pa informacijska tabla z imeni umetnikov, ki so delovali v tem kraju. Cibiana di Cadore je namreč širše poznana kot »Mestece fresk», Paese dei Murales.
Predvsem v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja so, ne samo domači slikarji temveč umetniki s celega sveta sodelovali pri zidnih poslikavah. Skupen motiv vseh poslikav je opisovanje življenja v vasici v preteklosti.
Preko 60 fresk, naslikanih na stenah značilnih starodavnih kamnitih hiš, pripoveduje zgodbo o domovih, v katerih so bile ustvarjene. Od hiše kovača, mlekarja, mlinarja do oglarja. Poslikave pa opisujejo tudi zgodovino vasice in verske obrede.
Sodeč po s polkni zaprtimi okni je slikovita vasica videla že boljše čase. Med drugim na informacijski tabli lahko razberemo, da je bilo v teh koncih rojenih veliko vrhunskih športnikov. Večina v zimskih športih, v disciplinah smučarski skoki in bob.
Fotografije, 2. dan
3.dan
Rifugio Scotter 1.580 m,
Rifugio San Marco 1.823 m,
Rifugio Larin 1.213 m,
Rifugio Senes 1.214 m
Prvotno je bilo za soboto v načrtu raziskovanje panoramskih poti pod južnimi pobočji kralja Dolomitov, vendar zaradi tehnično logističnih omejitev to ni bilo izvedljivo. Plan B je bila nič manj atraktivna krožna panoramska pot pod mogočnimi ostenji gorskih skupin Marmarol, Sorapisa in Antelaa.
Pohod smo začeli le nekaj kilometrov stran od hotela. Vzpenjamo se po večkrat obnovljeni cesti preko manjšega smučišča. Pobočja so v zadnjih letih kar dvakrat prizadeli zemeljski plazovi.
Še posebej uničujoč je bil poleti 2015, ko je vodna tromba sprožila ogromen plaz z gore Antelao in je bil usoden za tri turiste. V dobri uri in pol smo pri koči rifugio Scotter, kjer je kar živahen sobotni vrvež. Po pozno jutranji kavi nadaljujemo proti sosednji koči.
Pot sprva vodoravno preči manjše melišče in kasneje med ruševjem pripelje do grape, kjer se začne strmeje vzpenjati. Še slabe pol ure in že smo pri čudoviti koči rifugio San Marco, ki se nahaja na travnati ravnici neizrazitega vrha. Prizori kot v pravljici.
Je ena redkih koč v Dolomitih, ki je od postavitve leta 1895 do danes ohranila prvotno obliko in podobo. Tudi sama notranjost je zelo enostavna in precej skromna. Nič kaj v stilu sedanjega planinskega udobja. Za dobro počutje planincev že od leta 1990 skrbi družina Marino.
Pridih pravljičnosti dopolnjuje razgleden paviljonček, postavljen nekaj metrov stran na razglednem robu. Domišljijo dodatno buri še prav mistično ime vrha, Col de chi de Os. Ker nas je razvajalo tudi vreme, smo si vzeli čas za razgledovanje, posedanje ali poležavanje na travi.
Seveda, vse z možgani na off. Prav nič se nam ni ljubilo v dolino, a Primož je imel še nekaj načrtov v glavi. Polovica se vrne po poti vzpona, druga polovica pa nadaljuje po daljši in bolj zahtevni poti pod zahodnimi pobočji gorske skupine Sorapis.
Pot se večkrat rahlo dvigne in spusti, preči nekaj sitnih grap, dokler se strmo ne spusti v gozd. Približno dve uri je trajal sestop. Ker smo sestopili na drugem koncu vasi, nas ob dogovorjenem času pobere avtobus.
V hotelu prepakiramo nahrbtnike, saj imamo do večerje v načrtu krajši popoldanski pohod do dveh koč na zahodni strani vasi. Koča rifugio Larin odpira vrata šele ob sedmih zvečer, le deset minut hoje stran pa na našo srečo naletimo na odprto kočo rifugio Senes.
Vrnemo se še ravno pravi čas, da nekateri ujamejo še odprto športno trgovino z velikimi sezonskimi popusti.
Fotografije, 3. dan
4.dan
Rifugio Giaf 1.400 m
Nedeljsko jutro je oznanjalo pot proti domu. Spakiramo nahrbtnike in se poslovimo od prijetnega hotela z izvrstno hrano in prijazno postrežbo. Ena od natakaric se je v treh večerih še celo naučila nekaj slovenskih besed. Po skupinskem fotografiranju se odpeljemo proti prelazu Passo Mauria.
Ko spet zavijemo na levi breg reke Piave (od tu tudi oznaka »Dolomiti sinistra Piave« za gorsko skupino Furlanski Dolomiti) pridemo kaj kmalu v kraj Lorenzago di Cadore. Tu je poleti preživljal svoj dopust papež Janez Pavel II.
Po ovinkasti cesti nas avtobus pripelje na prelaz, kjer je meja med pokrajinama Benečija in Furlanija - Julijska Krajina. Lučaj stran je tudi izvir mogočne reke Tilment / Tagliamento. Začetek poti s številko 341, ki pelje s sedla proti koči rifugio Giaf je slabo označen.
Hodimo v prijetni senci smrekovega gozda, brez hudih gor in dol. Glede na višinsko razliko in čas hoje do koče ( okrog dve uri ), ima pot le eno lepotno napako. Nekje na polovici se spusti skoraj za 150 višinskih metrov v široko krnico Valle di Forni pod severnimi ostenji Cridole.
Vse to moramo nadoknaditi na drugi strani krnice. Po vzponu pot v velikem ovinku zavije na jug v smeri izrazitega sedla. Ob vedno lepših razgledih prečimo sitno drobljivo melišče. Človeški glasovi v daljavi pomenijo, da do koče ni več veliko.
Kljub dejstvu, da smo med hojo srečali le manjšo skupinico, je v koči oziroma pred njo polno ljudi. Večina pohodnikov namreč štarta s parkirišča nad vasico Forni di Sopra. Ta pot je precej lažja ter občutno krajša, primerna tudi za družine z otroci.
Tudi ta koča ima neko posebno energijo. Obdana je s številnimi prepadnimi stenami in ostrimi špicami, med katerimi izstopa znamenita Cridola. Prav tako smo si vzeli čas, ne le za pijačo in jedačo.
V prvi vrsti za uživanje v fantastičnih razgledih in prelepem, divjem okolju. Vse štiri dni nam je bilo vreme res naklonjeno, razgledi na znamenite dolomitske nebotičnike pa naravnost kičasti. Kar ostali bi še, a sta nas spodaj na parkirišču že čakala šoferja z avtobusi.
Pred nami je le še zadnje dejanje izleta, povratek domov. Po lenobni karnijski pokrajini bolj ali manj sledimo toku reke Tilment. Pri Tolmeču se naše poti razidejo, reka proti morju, mi pa proti Šentvidu.
Spisal Marjan
