Monte Bivera 2474 m
udeleženci: Janez, Kristina, Jana, Marjan, Boštjan, Božo, Ivo, Peter Pa., Nataša, Peter Po., Klavdija, Franci, Marta, Tomaž
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: cca 950 m
dolžina: 16 km
Člani planinskega društva Celje – Matica so se v zadnjem januarskem vikendu namenili povzpeti na Monte Bivero in morda tudi na sosednji Monte Clapsavon. Nekateri gorniki iz PD Rašica so bili že nekajkrat na njihovih turah, zato smo se jim tudi tokrat pridružili.
Tako smo se iz zbirnega mesta v Vodicah odpeljali v treh osebnih avtomobilih – deset Celjanov in štirje Rašičani. Preko Rateč, mimo Tolmezza proti Sappadi, a smo se za Ovarom odcepili levo in vozili do sedla Sella di Razzo, ki je bilo naše izhodišče na višini 1760 metrov.
Turo smo začeli po dolgi visokogorski cesti, ki vodi do dveh pašnih planin. Nekateri so si nadeli krplje, ki pa so bili v tem delu bolj ovira kot pomoč, zato so jih že po krajšem času pospravili. Dobro uhojena je bila le ozka steza, sicer se je levo in desno sneg prediral.
Po tej poti smo hodili kar uro in pol. Spustili smo se dobrih sto metrov, ko smo se na planini Chiansaveit pri velikem objektu z nadstreškom, klopmi in mizami ustavili in se okrepčali. Do sem smo hodili po poti 210, naprej pa po trasi 212 in šele sedaj se je pričel vzpon proti našemu cilju.
Sprva je bil korak kar stabilen, kasneje pa se je vse bolj udiralo, kar so občutili predvsem prvi v koloni. Snežne razmere so bile zelo različne, nekje spihano in pomrznjeno, drugje prhki nanosi, najslabši pa je bil skorjasti in udirajoči se sneg.
Tako je bilo, dokler nismo prišli na širok plaz, ki je bil tudi zelo strm, kamenje pod nogami pa je močno drselo. Vse do sedla na višini cca 2300 metrov smo bili na severni strani gore, od tod naprej pa smo šli po jugozahodni strani.
Pot je bila kopna, vmes le redke snežne zaplate, vendar je bil teren zelo krušljiv vse do vrha Monte Bivera na 2474 metrih. Prišli smo do križa z zvončkom. Ura je bila ravno poldan. Pozvonili smo tudi v zahvalo za uspešen vzpon, ki je trajal tri ure in 45 minut.
Vidljivost je bila izredna na vse štiri strani. Dolomitski tritisočaki, avstrijske Visoke Ture, pa tudi naše Alpe. Nismo dolgo ostali, ker je zelo pihalo. Spustili smo se v zavetrje nekoliko nižje, si malo odpočili in se okrepčali.
Opazovali smo tudi sosednji vrh Monte Clapsavon, ki je s te strani dostopen le po zelo ozkem strmem grebenu. Odločili smo, da snežni pogoji danes ne omogočajo vzpona tudi na to goro.
Vračali smo se po isti poti, le po plazu smo si skrajševali pot z direktnim spustom, zato smo se kar nekajkrat znašli na zadnji plati. V uri in pol smo prišli do planine, kjer smo si le malo oddahnili, nato pa hodili še po dolgem kolovozu do izhodišča.
Prehiteli smo kar številčno skupino krpljarjev, ki so se očitno sprehodili po tej poti. Za celotno turo smo porabili šest ur in 45 minut, nismo pa potrebovali niti derez niti cepinov, tudi krplje smo nosili v nahrbtnikih le zaradi varnostnih razlogov.
Ustavili smo se v bližnjem visokogorskem hotelu, kjer sta prijeten prostor ogrevala dva kamina. Prijazno nam je postregla ena od treh žensk, z njimi so bili še dojenček in en malo večji otrok ter dva mirna psa.
Večina nas je izbrala pšenično pivo, ki je enostavno drugačno od tega, ki smo ga navajeni. Radi bi še posedeli, a čakalo nas je tri ure poti do doma. To velja le za Rašičane, Celjani pa so imeli še nekaj več.
Spisal Janez
Opazovali smo tudi sosednji vrh Monte Clapsavon, ki je s te strani dostopen le po zelo ozkem strmem grebenu. Odločili smo, da snežni pogoji danes ne omogočajo vzpona tudi na to goro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar