Weissensteinhütte 1702 m,
Weissenstein 2160 m,
Ameringkogel 2187 m,
Hofalmkogel 2040 m,
Speikkogel 1993 m
udeleženci: Jana, Marjan, Tomaž, Polde
trajanje 9 h 10 min
višinska razlika: cca 1300 m
dolžina: 24,3 km
Tokrat smo se odpravili na bolj vzhodni konec Avstrije, v Labotniške Alpe / Lavanttaler Alpen. Cilj je bil greben Amerinkogla na Paški planini / Packalpe.
Ta se razteza južno od Zeltwega v dolini Mure, poznanega po dirkah formule 1, severno od Golice/ Koraple in vzhodno od Seetalskih Alp, kjer kraljuje Zirbitzkogel, najvišji vrh Labotniških Alp.
Ob 5h zjutraj smo se odpravili na pot. Ker smo z gorenjske avtoceste zavili za Tržič, smo z jutranjo kavo opravili na kavnem avtomatu na Voklem, kjer je kavo mnogo lažje piti, če prej pod avtomat postaviš lonček.
Čez Tržič in Ljubelj smo nadaljevali do Celovca in se pri Ikei vključili na avtocesto proti Gradcu in po njej do izvoz za Bad Sankt Leonhard.
Odpeljali smo se do mesta Obdach, ki je že na avstrijskem Štajerskem in ob sončem vzhodu parkirali vzhodno od mesta. Mraz in veter, ki je guncal smreke, sta nam takoj na začetku dala vedeti da se obeta pestra tura.
Pa saj to smo vedeli že iz vremenske napovedi. Po poti 521 smo krenili proti koči Weissenstein. Svežega snega ni bilo prav veliko, veter nam še ni žvižgal okoli ušes in tako smo po dveh urah prišli do sicer zaprte koče.
Edini, ki smo jih srečali, so bili lokalni lovci, ki so se s terencem oskrbovali krnišča za divjad s hrano. Mi smo imeli pri koči edini daljši postanek na turi. Termometer v zatišju je kazal -12 °C. Opremili smo se z vsem kar smo imeli, vključno s smučarskimi očali in se podali na greben.
Veter s hitrostjo približno 50 km/h je dajal občutek mraza nekje -25 °C. A dobro opremljeni z zaščito in z voljo smo obiskali Weissenstein in kmalu zatem še Amerinkogel, najvišji vrh Paške planine.
Ker ni bilo nekih težav z mrazom, tudi volje ni zmanjkalo, tako da smo po povratku na Weissenstein nadaljevali na drugo stran grebena, preko Hofalmkogla, do Speikkogla. Tu smo se izognili pobočju z napihanim kložastim snegom in sestopili na Peterer Sattel, mejno sedlo med Štajersko in Koroško.
Čakalo nas je dve uri prečenja pobočij nazaj do koče. Oblačnost se je nekoliko razkadila in občudovali smo lahko 80 km oddaljene Kamniške Alpe in več kot 100 km oddaljene Julijce. Velika je tale Slovenija, vidna od vsepovsod.
Na krajših postankih na sedlu in pri koči smo lahko pili le čaj iz termovk, ostala pijača nam je na pol ali v celoti zmrznila. Nižje od koče se je veter počasi umiril in tako smo po šestih urah lahko malo omilili naše burke in pokazali nekaj kože.
Malo po sončnem zahodu smo se vrnili na izhodišče in tako polno izkoristili dan. Sicer tehnično lahka tura je bila z dobrimi 24 km ena daljših in s 6 urami na močnem vetru vremensko ena trših tur nasploh.
Spisal Tomaž
Ob 5h zjutraj smo se odpravili na pot. Ker smo z gorenjske avtoceste zavili za Tržič, smo z jutranjo kavo opravili na kavnem avtomatu na Voklem, kjer je kavo mnogo lažje piti, če prej pod avtomat postaviš lonček.
Odpeljali smo se do mesta Obdach, ki je že na avstrijskem Štajerskem in ob sončem vzhodu parkirali vzhodno od mesta. Mraz in veter, ki je guncal smreke, sta nam takoj na začetku dala vedeti da se obeta pestra tura.
Edini, ki smo jih srečali, so bili lokalni lovci, ki so se s terencem oskrbovali krnišča za divjad s hrano. Mi smo imeli pri koči edini daljši postanek na turi. Termometer v zatišju je kazal -12 °C. Opremili smo se z vsem kar smo imeli, vključno s smučarskimi očali in se podali na greben.
Čakalo nas je dve uri prečenja pobočij nazaj do koče. Oblačnost se je nekoliko razkadila in občudovali smo lahko 80 km oddaljene Kamniške Alpe in več kot 100 km oddaljene Julijce. Velika je tale Slovenija, vidna od vsepovsod.
Malo po sončnem zahodu smo se vrnili na izhodišče in tako polno izkoristili dan. Sicer tehnično lahka tura je bila z dobrimi 24 km ena daljših in s 6 urami na močnem vetru vremensko ena trših tur nasploh. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar