Stol, 30. 1. 2005

Stol 2236 m in Prešernova koča 2174 m (M. Stol 2198 m)

Višinska razlika cca 1600m
Porabljen čas 7h 32
Udeleženci: Robi M., Šaro, Čevl

Le kdo vstaja v nedeljo ob 6.00? Tisti, ki je zmenjen ob 6.30, da poide v hribe. V hribe na super zimsko turo. Kot omenjeno, smo se ob uri zbrali pred trgovino na Brodu. Pripeljal je Robi, menda zato, ker je v avtu imel tudi smučke in opremo.Seveda jih je vzel s seboj, ker je Stol eden izmed hribov, s katerega se da tudi smučati. No, o tem malo kasneje.

V slabe tričetrt ure smo parkirali v dolini Završnice, malo nad Žirovnico. Medtem ko sva se s Šarotom že preoblekla in opremila, je Robi vezal in zvezal smuči na nahrbtnik, pancarje v nahrbtnik in ostalo po sebi. Psiho, ruzak težji kot kadarkoli poprej.

V glavnem, ura je kazala pet minut pred osmo, ko smo začeli z vzponom. Prvi del vzpona do Valvazorjeve koče je lahek pohod (reda Šmarne Gore), ki pa je že počasi načenjal Robija. Ja, teža nahrbtnika je terjala davek. Nekje na sredini poti do koče je pot postala zasnežena in predvsem ledena. Seveda smo si hitro nataknili dereze in hop naprej.

Ker so Šarotu dereze začele plesati po gojzarjih, sva opravila redni servis. Medtem je Robi potegnil naprej, saj je itak že cel čas zaostajal za nama.

Počasi se je med drevesi začel kazati Stol v vsej svoji veličini. Kar visoko od tam kjer smo trenutno bili. Čez čas ujameva Robija, ki je zbegano gledal po kateri poti naprej, saj se je pot razdelila v dve smeri. Kot da bi bil prvič v hribih…hehe

V glavnem, skupaj šibamo naprej proti vrhu. Pot je postajala vse bolj strma, ledena in tudi zasnežena. Brez derez ne bi šlo. Ker je Šaro gorski paparac (ne, ni on slikal Šifrerja z neznanko), sem pridobil ker nekaj prednosti. Se pravi, del poti smo hodili vsak posebej, vsak s svojim ritmom.

Nekje na višini 1700 m se odpre nekakšna jasa, s katere se odpre pogled od Lesc pa do Jesenic in še dlje. Ker sta tam tudi dve klopci, pade odločitev, da se tam počakamo. S Šarotom sva bila gor že dobrih dvajset minut, ko izza ovinka prilomasti in prisopiha prajtu Robi. Na koncu z močmi, pa živci tut.

Ker je bilo do vrha še dobrih 500 m višinske razlike kar strme poti po zamrznjenem snegu, ki je potreboval siguren in predvsem trden korak, se je edino pravilno odločil, da smuči in pancarje pusti pri klopcah in jih pobere pri sestopu.

Saj kakor je povedal, je malo nazaj omahnil v mali graben. Malo je zdrsnil in teža nahrbtnika ga je prekucnila v sneg. Menda je bil nekaj časa kot želva, ki jo obrneš naokoli, na oklep. Buci, buci..

Spet sem potegnil naprej in ker so bile markacije zasnežene, so me naprej vodile sledi derez gornikov, ki so se povzpeli gor pred nami. Prvič sem doživel pravi zimski vzpon po zmrznjenem snegu, ki se ne vdira, ko brije veter in sije sonce.

Strmina je bila kar konkretna, če upoštevaš, da te drži na njej le dereza in palice v rokah. Levo od namišljene poti se je začela kazati nesojena prostrana strmina kjer naj bi Robi smučal. Prav vabljivo, saj je kar široka in dolga vsaj 500 m…

Na sedlu počakam Šarota in jo mahneva naprej na vrh Stola, do katerega naju loči le še 10 minut hoje. Robi je ostal nekje zadaj, zadihan in zmatran. Tik pod vrhom vidiva, da je prisopihal do sedla.

Na vrhu se odpre odličen razgled na Kamniško Savinjske Alpe, na Julijske Alpe, na Avstrijo in še na marsikaj. Sicer je pihalo in nižalo že tako nizke temperature, ampak nebo je bilo temno modro, brez oblaka in sončno kot se šika.

Šaro že slika, jest že glodam čokolado, oba pa imava prešeren nasmešek. Le Robi manjka, ki že naslednji trenutek pokliče in pove, da se ne bo povzpel na vrh Stola, da naju bo raje počakal na Malem Stolu pri Prešernovi koči. Mraz in napor ga je uničil do konca. No ja, vsak je imel svojega Prešerna. Midva nasmešek, Robi pa kočo. Hehe.

Spustiva se do sedla in hop, sva že pri koči. V zavetrju pa Robi in polna usta prepečenca. Še skodelica čaja, razgled po dolini in že gremo nazaj dol. Pri sestopu je tako pihalo, da nas je premikalo levo-desno kot za šalo. E, to ni hec.

Odločimo se, da se spustimo po nesojenem smučišču, ki nam ponudi pravo otroško veselje. Dričamo se po riti, po hrbtu, po nogah, na čemerkoli, saj je podlaga ravna ne pretrda in fino drseča.

Kaj hitro se znajdemo pri prej omenjenih klopcah, kjer se Robi spet sreča s svojo usodo. Ja, smučke je treba spraviti nazaj v dolino. Spet jih namotiramo na nahrbtnik in hop cefizelj naprej dol do avta.

Ker smo se malo razpotegnili, smo se dobili pri Valvazorjevi koči. Koga spet čakava?? Top šop Robija, če pokličete takoj prejmete še smučke. Čisto zastonj.

Po sedmih urah in pol, se naš zimski vzpon na dvatisočak Stol konča pri avtu. Na hitro si sežemo v roke, preoblečemo in že šibamo na zaslužen pirček v gostilno Gala pri Lescah.

Vsekakor eden prijetnejših vzponov, poln doživetij in lepega vremena. Priporočam!!

P.S. Kasneje Robi javi težo nahrbtnega bremena. 22 kg, brez hrane in pijače. Pa poizkusite s tem premagati 1000 m višinske razlike.

Spisal Čevl

Fotografije

Smokuški vrh (Vrh Peči), 22. 1. 2005

Smokuški vrh (1122 m)

Udeleženci: Čevl, Šaro, Lussy, Alči, Sojar
Trajanje: 3h 15
Višinska razlika: cca 590m

Poleg prekaljenih planincev Šarota, Čevla, Alčija in pasje dame Lussy, sem se prvič voluharski planinski turi pridružil tudi planinski začetnik Sojar. Po uvodnem ritualu (zbor, kavica, psihofizična priprava…) smo odrinili proti izhodišču vzpona v vasi Rodine pri Begunjah. V tej vasi se je rodil pisatelj Janez Jalen avtor Bobrov in Ovčarja Marka. Cilj našega vzpona je bil dobrih 800 metrov višje na Smokuškem vrhu, ki je eden najzahodnejših vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.

Nekaj minut čez 9. uro smo se podali po eni izmed mnogih označenih in neoznačenih v prelepem sončnem vremenu proti vrhu. Pot je nezahtevna in poteka po južnem pobočju, večinoma v gozdu. V dobre po ure smo prispeli do Sankaškega doma, kjer je lep razgled proti Julijskim Alpam in Bledu (glej fotografije).

Po krajšem odmoru so nadaljevali pot mimo hiške Janka in Metke, seveda ob poti ni manjkala postojanka »zelene bratovščine«, ki je bila žal zaprta. V dobri uri in pol smo osvojili vrh, sledilo je presenečenje in navdušenje nad prekrasnem razgledu.

Sledil je še spust mimo Sankaškega doma (Lussy je takoj pritegnila pozornost pasjega snubca) po drugi poti do cerkvice Sv. Petra. Za zračno sekcijo Voluharjev naj omenim, da je ob cerkvici vzletišče za zmajarje in jadralne padalce. Tudi korak v prazno z dezorientacijo in cross-country-jem po hosti med podrtimi drevesi ni manjkal.

Ko smo končno našli označeno pot je Alči »pobral zajčka« in pri tem polomil pohodne palice »švicarske kvalitete«. To pa je bila tudi edina nezgoda na današnji turci. Še skok do doline, pivo »Pri Joževcu« in pot domov.

Še sklepna misel:
Pametno preživeto sobotno dopoldan!

Spisal Sojar

Fotografije

 

 

Jerebikovec (Mežakla), 16. 1. 2005

Jerebikovec 1593 m  

udeleženi: Šaro, Lussy, Čevl, Dule, Robert  
trajanje: 3h  
višinska razlika: cca 850 m

“A se bote u nedelo kej po hribih klatl? ” To je bilo moje prvo vprašanje po povratku s smučanja. Ker je bil odgovor na drugi strani telefonske slušalke pritrdilen, sem kaj hitro pripravil vse potrebno za sopihanje po Julijcih.

Jasno, sončno jutro je obetalo krasno dopoldansko turo na Jerebikovec, goro nad Mojstrano. Malo čez deveto uro je naš šofer Čevl parkiral svoj bolid nad Mojstrano, kjer smo se odeli v planinsko opravo in pričeli z nožnim delom.

Pot se prične že na začetku precej strmo vzpenjati navkreber, tako da sem kaj kmalu prišel pogledovati navzgor. “Pa kdaj bo že konc te strmine?” No pa je ni bilo! Tudi tla (sprva tu ter tam pomrznjeno listje) so postala čedalje bolj ledena, tako da smo morali uporabiti dereze.

Žal Dule ni bil dovolj dobro pripravljen na zimske razmere (ni imel derez) in ni mu preostalo drugega kot, da se vrne v dolino. Ostali udeleženci izleta pa smo nadaljevali s sopihanjem navkreber in po slabih dveh urah prišli na cilj.

Na vrhu nas je pričakaj prelep pogled na Triglav, Debelo peč, Veliki Draški vrh, ter na dolini Vrat in Krme. Po okrepčilu, obveznem fotografiranju ter modrovanju “kolk smo to dons fajn ubodl“ smo se odpravili v dolino.





V dolino smo prišli presenetljivo hitro (v petintridesetih minutah), ter brez večjih težav (razen Čevlove “zlatne piruete Jerebikovca”).

Pri avtu nas je že čakal Dule, še obvezen čaj v Mojstrani pa hajd domov.





Spisal Robi.

Fotografije

 

 

Kranjska reber, Lepenatka, 2. 1. 2005

Kranjska reber 1435 m in Lepenatka 1425 m

Udeleženci: Čevl, Lussy, Šaro
Višinska razlika: 1080 m
Trajanje: 5h 35min

Otvoritvena tura v novem letu je bila na dva razglednika v Kamniških Alpah, Kranjska reber in Lepenatka. Start pa s prelaza Črnivec, na cesti Kamnik – Gornji Grad. Že med vožnjo do izhodišča se je spodbudno jasnilo od zahoda in obetalo lep zimski dan.




Začetek ture je potekal po gozdnem pobočju Plešivca, predvrha Kranjske rebri. Večkrat smo prečkali gozdno cesto in se vzpeli do sedla med omenjenima vrhovoma. Malo nad sedlom se je gozd začel redčiti in začeli so se razgledi, na zahod proti Veliki planini, na jugozahod proti Ljubljanski kotlini in na jug proti Menini planini.

V uri dvajset smo osvojili Kranjsko reber in odprl se je še razgled na sever in na vzhod proti Gornjemu Gradu, Savinjski dolini in Pohorju v daljavi. Videl pa se je tudi dim iz TE Šoštanj.





Ker je na vrhu zoprno pihalo smo jo jadrno ucvrli naprej proti Lepenatki. Pot se je spustila mimo pastirskega stana na Kašni planini do sedelca pod njo, potem pa še do sedla Kunšperk na višino 1119 m.

Na tem sedlu se je pot začela vzpenjati proti Lepenatki. Najprej smo hodili po zelo ozki, zaradi snega nekoliko zoprni poti. Ko smo prišli do vrha grebena je postala pot prijaznejša, razgled pa fantastičen. Na severu je kraljeval Rogatec in levo za njim Raduha, na vzhodu pa Kamniške Alpe v snežni idili. Sem pa hodil vse težje, kar je bila posledica bolehanja čez novo leto. Čevl in Lusa sta me pustila daleč za sabo. A počasi sem tudi jaz prisopel na vrh Lepenatke.

Na vrhu smo malo pomalicali in se razgledali z daljnogledom in se odpravili nazaj. Ozka pot proti sedlu Kunšperk je bila dol grede še bolj zoprna, a ne toliko, da bi si s Čevlom nataknila dereze. Od sedla Kunšperk do sedla pod Kašno planino je sledilo 150 m vzpona. Vmes je bila še skalna stopnja, zoprna za Luso, ki ni mogla gor. Pomagal sem ji tako da sem jo potegnil za ovratnico, hop, pa je bil problem rešen.

Na sedlu pod Kašno planino smo zavili levo na gozdno cesto, da smo se izognili ponovnemu vzponu na Kranjsko reber. Čez čas se je cesta, ki se je do tam spuščala, začela rahlo vzpenjati in tu sva s Čevlom zagledala gozdarski kolovoz, ki se je spuščal. Strinjala sva se, da greva tam, pa se je tudi kolovoz začel vzpenjati a se je kmalu spet začel spuščati. Veselje pa ni trajalo dolgo. Kot je to pogosto pri gozdarskih vlekah ali kolovozih se je tudi ta nenadoma končal.

Obrnili smo se in šli nekaj časa nazaj po kolovozu potem pa kar direkt v breg. Saj moramo prej ali slej priti do ceste. In res se je kmalu prikazala in kmalu smo prilezli nanjo.
Po petnajstih minutah hoje po cesti smo prišli do markirane poti in se spustili do Črnivca.

Lepa zimska tura je bila, s fantastičnim vremenom in prav žal je lahko tistim, ki so tokrat scagali. Je pa kar zdelala, sploh Luso, ki še naslednji dan ni bila najbolj živahna.

Spisal Šaro

Fotografije