udeleženci: Jaka, Tomaž, Primož
1. dan
Odpravili smo se na novo ogledno turo.
Ekipa je bila enaka kot na ogledni turi v Švici in Lihtenštajnu. V petek ob 13h smo se odpravili iz Ljubljane.
Preko mejnega prehoda Vinica smo se zapeljali na Hrvaško in po avtocesti Dalmatini do izvoza Maslenica. Tu smo zavili na staro Jadransko magistralo.
Po njej smo se zapeljali do naselja Tribanj, kjer smo imeli rezerviran apartma v restavraciji Ante. Zaradi neke napake apartmaja nismo imeli tam, temveč 200 m stran v apartmajih Ventura.
Namestili smo se v apartmaju in med sprehodom na večerjo do Anteja opazovali, da je tu še vse polno turistov z avtodomi. Po večerji smo še malo posedeli pri Anteju, nato pa odšli k počitku v naš apartma.
Fotografije Tomaž, 1. dan
2. dan
Po zajtrku smo se odpeljali do priključka Maslenica in se na drugi strani avtoceste priključili stari magistralni cesti Zagreb – Zadar. Naš prvi pohodni cilj je bila Pariževačka glavica, razglednik nad kanjonom reke Zrmanje.
Reka Zrmanja s svojimi veličastnimi kanjoni in čarobnimi slapovi velja za eno najlepših hrvaških rek. V kanjonu, ki smo si ga ogledovali iz Pariževačke glavice, med izlivom v Novigradsko morje in mestecem Obrovac je plovna in popolnoma mirna.
Mi smo se zapeljali naprej, mimo Obrovca, zavili z magistrale in parkirali pri odcepu za vasico Ravni Golubić. Tu smo pričeli s turo po kanjonih Zrmanje in Krupe. Mimo vasice smo prispeli do roba kanjona in se spustili do Zrmanje.
Pravzaprav do sotočja rek Zrmanja in Krupa. Tu smo si ogledali tolmune in slapove Visoki buk na Zrmanji, nadaljevanje poti pa sledi kanjonu reke Krupe. Mimo tolmunov in slapov smo prispeli do Veliće luke, kjer se markirana pot dvigne nad strme stene.
Nato se zopet spusti do Krupe, kjer stoji Kudin most. Gre za 109 metrov dolg most, s povprečno širino 1,5 m. Zgrajen je iz lehnjaka pred kakšnimi 200 leti.
Po legendi ga je zgradil zaljubljeni mladenič Jovan Veselinović imenovan Kude, v goreči želji, da bi lažje izprosil svojo srčno izvoljenko Miljo, ki je živela na drugi strani reke Krupe.
Manj romantična legenda pa govori o tem, da je bil Kude predvsem pameten človek, mlinar, ki je most zgradil zaradi tega, da so ljudje lahko prihajali v njegov mlin.
Neposredno pri mostu je Deveterac, devet kaskad majhnih slapov. Nas pa je čakalo majhno presenečenje v obliki feratke. Pot gre nad reko po skobah, kjer se držiš za jeklenico, ki pa je nekoliko v previsu.
Nič posebnega, a za izletniški nivo le nekoliko pretežko in na izletu tu ne bo možno iti. Kmalu sledi desni pritok Krupe, Krnjeza, s 600 metri dolžine menda najkrajša reka Hrvaške.
Od tu naprej, protitočno, Krupa ni več toliko zanimiva, ni več tolmunčkov in slapov in škode zaradi, za izlet neprehodne ferate, ne bo. Pa še kar malo vleklo se je do našega cilja, pravoslavnega samostana, Manastir Krupa.
Tu smo se ustavili v lokalčku pri samostanu in upali, da bomo zahakljali koga za prevoz do našega avta. Sreče nismo imeli, vsi so odhajali v nasprotno stran.
Tako nam je ostalo pešačenje po cesti, kakih 5 km smo ocenili. V resnici sem toliko hodil jaz, Primož in Jaka, ki sta vmes tudi malo tekla pa dodatna 2 km. Z avtom sta se vrnila pome, skupaj pa smo se odpravili iskat gostilno za kosilo oziroma večerjo.
Pristali smo v Food House Zrmanja na odlični večerji. Med povratkom smo se ustavili še na pijači v kraju Starigradu-Paklenica. Tudi tu je bilo še vse polno turistov.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Relive, Pariževačka glavica
Relive, Kanjon Zrmanje in Krupe
Relive, povratek do avta
3. dan
Po zajtrku smo zapustili naše dvodnevno domovanje in se spet zapeljali na magistralo Zagreb - Zadar. Pri odcepu za Obrovac smo mi zavili levo proti Sv. Roku.
Tu se začne Majstorska cesta, 41 km dolga cesta, ki preko Velebita povezuje Obrovac na dalmatinski strani in Sv. Rok v Liki. Zgrajena je bila po propadu Beneške republike in Napoleonskih vojnah, ko je Dalmacija pripadla Avstriji.
Ukaz za gradnjo je bil izdam leta 1819 z namenom zagotoviti boljšo povezavo za poštne kočije z Zadrom, takrat administrativnega centra Dalmacije. Z deli so začeli leta 1825 in cesto dokončali leta 1832.
Čeprav so imeli gradbeniki na voljo le primitivne pripomočke svojega časa, so se zelo spretno prebijali skozi skale, zelo precizno so načrtovali po pobočju vzpenjajoče se serpentine ter izračunavali najmanjše možne naklone.
Največji naklon Majstorske ceste je bil v času gradnje do 5,5 odstotka, kar je še dandanes v skladu s sodobnimi predpisi za gradnjo cest.
Na dalmatinski strani gre cesta tik nad portalom tunela Sv. Rok. Prvotno smo mislili tu nekje parkirati. Naš cilj so namreč bile Tulove grede.
A smo se peljali kar naprej, nekje sva s Primožem izstopila in šla peš po zanimivi cesti, Jaka pa se je vozil z avtom. Tako smo prišli do prelaza Vrhprag, izhodišča planinske poti za Tulove grede.
Tu je več spominskih obeležij, ki opozarjajo na to, da so tu med letoma 1962 in 1968 snemali filme o legendarnem Indijancu, apaškem poglavarju Vinetuju, ki ga je upodabljal leta 2015 preminuli francoski igralec Pierre Brice.
Ni čudno, da so si izbrali te konce. Kulisa Tulovih gred in okolice je res filmska. Prvi del vzpona je sprehod, vse do razgledišča, ki je lahko cilj izleta. Nadaljevanje proti vrhu pa je kar konkretna plezarija čez balvane, ki dosega 2. težavnostno stopnjo.
Razgledi z vrha so seveda fenomenalni, vidi se tudi praktično cel dalmatinski del Majstorske ceste. Sestopili smo nazaj na Vrhprag in dejstvo, da imamo avtomobil tu, izkoristili zato, da smo nadaljevali z vožnjo po Majstorski cesti.
Ta se na prelazu Mali Alan (1.044 m ) prevesi na liško, gozdnato stran. Prevozili smo celotno Majstorsko cesto, ki je res lepo speljana, čez zahtevni kraški teren.
Na priključku Sv. Rok smo se zavili na avtocesto in se zapeljali v Slovenijo. Analizo izleta smo imeli v gostilni Balkovec v kraju Nerajec.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 3. dan
Relive
Fotografije Jaka
Ni komentarjev:
Objavite komentar