Boskovec, 25.2.2012

Mozirska koča na Golteh, 1356 m
Boskovec, 1587 m


udeleženci: Dragica, Janja, Gregor, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 1100 m

Sobota, nevarnost plazov tretje stopnje, v Ljubljani napovedanih 17 stopinj, hmmm le kam bi lahko šli? Tokrat nam naš prvi vodnik postreže z vsem znanim vrhom Boskovec.





V Kamniku na OMV-ju, v pričakovanju Janja ter Jixa, se izprsi novinka med voluharji in nas počasti s kavico ter rogljčki. Razdelimo se na mlajše dečke ter deklice in gas 180 na uro proti Mozirju. Po tretjem obračanju se vseeno s Tomažem odločiva, da povprašava domačinko za kak koristen nasvet pri iskanju izhodišča.

Mamca nama hitro razloži, da naša pot je pa tako ledena in da so markacisiti že tako stari ratali, da nobeden več ne skrbi za markacije kaj šele za pot. Odločimo se spremeniti izhodišče in zaradi praznega kestla bencina start prestavimo kar pod gondolo na Golte.



Z vzorno urejenega parkirišča se hitro poženemo po markirani asfaltirani cesti proti Mozirski koči. Ker nas je na turi v mislih spremljal naš Robi, se odločimo, da mu na vsako polno uro pošljemo kako lepo fotografijo katera bo blagodejno vplivala na njegovo koleno. Po dveh urah premagovanja snega, čofte, ter blata prispemo do koče.

Na poti nas je spremljal sonček pa tu in tam kak oblakec ter super temperature. Od koče še kako urco in prispemo na vrh. Tabla Boskovec nas prepriča, da smo res na cilju kjer iz prve roke dobimo informacije, da vrh ni v slovenski transferzali. Žal je razgledni stolp v precej slabem stanju in smo morali malinove bonbončke pojesti kar na tleh.

Skupinska fotka in že gremo nazaj do koče. Pade odločitev, da zaradi sonca in ugodne lege klopce nama s Tomažem pripada pivce. Še šprint čez blatna pobočja in smo pri avtu.Turca je bila super, punci sta ubogali tudi brez pravega frajerja in še vedno se sprašujem zakaj jaz pišem tale potopis, ne pa kaka novinka grrr.

Spisal Gregor

Mitterkofel, Jaukenhöhe, 18.2.2012

Mitterkofel 2247 m,
Jaukenhöhe 2234 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Alenka, Boštjan, Brane, Edo, Janez, Nevenka, Marjan G, Marjan Š., Matic, Radoš, Robert M., Robert T., Sabina, Tomaž
trajanje: 6h
višinska razlika: cca 1150 m

Druga letošnja tura gorniške skupine nas je vodila na 2234 m visoki Jaukenhöhe v pogorju Jauken na levi strani Ziljske doline. Že v razpisu je bila možna prijava za skupino turnih smučarjev ali pohodnikov.

Ob petih zjutraj se je na pustno soboto zbrala četica štirinajstih gornikov. S tremi avtomobili smo se odpeljali do Jesenic, popili jutranjo kavo, nato pa skozi Rateče na Korenski prelaz, mimo Podkloštra, Šmohorja in znanega smučišča Mokrine do vasice St. Daniel.

Tu smo se odcepili in zapeljali na ozko, ponekod zelo poledenelo gorsko cesto do zaselka Goldberg. Parkirali smo pri cerkvici na robu vasi. Vreme je bilo obetavno, sončno in sploh ne preveč mrzlo. Natovorjeni z vso potrebno opremo smo se takoj ločili na turno in pohodniško skupino. Ker je bil pisec tega članka v slednji, potopis opisuje le pohodniško turo.

Od parkirišča je speljana gorska cesta vse do 1950 m visoke planine Jaukenalm, pešpot pa pelje naravnost navzgor in nekajkrat preči to cesto. Po zasneženi gazi se kar hitro vzpenjamo, ker je pred nami očitno hodilo nekaj ljudi s krplji. Sneg je prhek, nekje napihan, drugje pa ga skoraj ni. Po uri in pol hoje pa gazi ni več. Najbrž so šli pred nami lovci, ki pa niso imeli istega cilja kot mi.

Začela se je naporna hoja v celem snegu, še najbolj za tistega, ki je bil na čelu skupine. Ponekod smo prečili kar visoke nanose snega. Po dveh urah in pol hoje smo prišli na širno planino Jaukenalm. Dokaj velika pastirska koča in staje za živino pričajo, da je poleti tukaj kar živahno. Tudi kolesarjev najbrž ne manjka, saj je gorska cesta lepo speljana sem gor.

Mi pa smo tukaj preverili karto in ocenili razmere ter se odločili, da bomo prvotni cilj, Jaukenhöhe, prepustili turnim smučarjem. Sami pa smo krenili desno na višji in  zahtevnejši Mitterkofel. Nameravali pa smo se povzpeti tudi na najvišji vrh te skupine Torkofel. Nadeli smo si dereze, opremili s cepini, aktivirali lavinske žolne in se podali v strmino.Levo smo zagledali naše turne smučarje, ki so se prav tako začeli vzpenjati na svoj cilj.

Hodili smo nekaj časa po trdem, nato pa spet bredli po globokem in prhkem snegu na zelo strmem pobočju. Ko smo dosegli sedlo, smo zaradi težkih snežnih pogojev že opustili misel, da bi se vzpeli tudi na Torkofel, saj bi bilo prenevarno. Nadaljevali smo desno po grebenu in skupno v štirih urah prišli na vrh Mitterkofla, 2247 m visoko.

To je širok, vendar zelo oster vrh, kjer se nismo mogli zadržati dlje časa. Ponudil se nam je zelo lep razgled na Dravsko dolino na severu in Ziljsko dolino na jugu ter na pogorje Lienških Dolomitov, Karnijskih Alp in zahodnih Julijcev Videli smo tudi našo turno skupino, ki je približno istočasno dosegla svoj cilj.


Sestopili smo po skoraj isti poti do planine, kjer smo se v zavetrju pastirske koče okrepčali. V lepem sončnem vremenu smo se zaradi dobrih snežnih pogojev hitro spustili do izhodišča. Skupaj smo porabili šest ur. Bili smo presenečeni, da smučarji niso prišli pred nami. Smučarska oprema je velika dodatna teža. V zameno pa vsakdo pričakuje posebne užitke in hiter spust. To pa se v tem primeru ni zgodilo.No, o tem pa bodo spregovorili sami.

Janez