Vodiška planina, 18. 1. 2025

Jamnik 831 m,
Tehnika Meta 1100 m,
Zidana skala 1250 m,
Partizanski dom na Vodiški planini 1118 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Sabina, Galena, Mojca, Tinka, Simona, Kamila, Aleksander, Bogdan, Teja, Ksenija, Marko, Lenart, Robi, Mirko, Žiga, Anka, Damjana, Tomaž, Miro, Janez
trajanje: 8 ur 25 min
višinska razlika: 860 m
dolžina: 13,2 km


V soboto, 18. januarja 2025, smo se člani Planinskega društva Rašica podali na čudovit izlet na Vodiško planino (1118 m) v Škofjeloškem hribovju.

Zbrali smo se ob 7. uri pred sedežem društva in se odpravili proti izhodišču v Kropi, tokrat se nam je pridružila tudi pripravnica za planinskega vodnika iz PD Šmarna Gora. Na poti smo se seveda najprej ustavili na jutranji kavi, da se dan lepše začne.

Ko smo se vsi zbrali na izhodišču v Kropi, smo se podali na prvi postanek izleta. Naša pot se je začela iz parkirišča, od koder smo se sprehodili do hiše s hišno številko 7 in nadaljevali levo po asfaltni cesti, ki je hitro postala makadamska.

Po njej smo se povzpeli do cerkve Kroparske Matere Božje, kjer nas je pot je vodila mimo rojstne hiše opernega pevca Antona Dermote. Tam nas pričaka prijazen gospod, ki nam pove marsikaj o Kropi, njenih običajih in prizadevanjih za ohranjanje kulturne dediščine.

Ker je bilo mrzlo jutro, smo povabljeni v delno obnovljeno rojstno hišo Dermote na topel čaj, kjer smo si ogledali tudi jaslice, ki jih je leta 1919 zasnoval Maksim Gaspari.

Hiša stoji zraven »kapelice«, ki je skozi leta zrasla v cerkev kot jo poznamo danes, seveda si pogledamo njeno notranjost, prisluhnemo njeni zgodovini na koncu pa še prijetnim zvokom pianina, ki so ga pripeljali iz same Dunajske opere.

Ker nas je že pošteno zeblo smo se hitro poslovili in zagrizli v prijeten strm kolovoz, ki se prečno vzpenja proti levi čez razmeroma strmo pobočje, ki nas je vodila proti Jamniku.

Pot se je še naprej vzpenjala po kolovozu, ki se je nato prehodno rahlo spustil in nato strmeje vzpenjal. Po nekaj minutah hoje smo zavili rahlo levo v strnjen gozd in se vzpenjali po hudourniškem grabnu.

Pot se je nato položila in nas hitro pripeljala do asfaltne ceste, ki vodi iz Krope proti Jamniku. Po poti smo bili malo užaloščeni, ker nam je lepe razglede prikrivala megla vendar smo vseeno uživali v prijetnem vzdušju in druženju.

Ko smo po dobri uri prijetne hoje deloma v gozdu in deloma po cesti prispeli na Jamnik, je sonce sramežljivo kukalo čez oblake, megla pa nam še vedno ni privoščila obljubljenih razgledov. Na hitro pomalicamo ob cerkvici svetega Primoža in se ob 11. uri odpravimo naprej.

Ko smo se odpravili iz Jamnika proti Tehniki Meta, se je megla končno razkadila in pričakalo nas je sonce. Tehnika Meta je bila med drugo svetovno vojno pomembna partizanska delavnica, kjer so izdelovali in popravljali orožje ter drugo opremo za partizanske enote.

Ogledali smo si ostanke delavnice in se seznanili z njeno zgodovino ter pomenom za partizansko gibanje. Po kratkem postanku se opravimo naprej skozi gozd proti Vodicam, pot se zmerno vzpenja, mestoma je pot oblečena v nizko snežno odejo.

Ožarjene s soncem nas ob poti pozdravljajo redke trobentice in telohi in ob približno 13. uri smo se lahko povzpeli na razgledno točko Zidano skalo, od koder se je odprl čudovit razgled na Gorenjsko.

Privoščimo si kratko malico in uživamo v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, seveda ne gre brez skupinske fotografije. Od razgledne točke se je pot vrnila v gozd in se naprej vzpenjala ob robu zelo strmih pobočjih.

Pot se je nato postopoma položila in nas pripeljala do spominskega obeležja NOB, kjer smo se priključili širši kolovozni poti. Nadaljevali smo desno po kolovozu, ki se je po nekaj minutah začel strmo spuščati proti Vodiški planini.

Po krajšem spustu se je pot položila in nas pripeljala na omenjeno planino, sredi katere stoji Partizanski dom kjer smo deležni prave zimske pravljice.

Prijetno utrujeni si privoščimo dobro uro za odlično kosilo in prijeten klepet, ker se ura bliža že pozni popoldanski sklenemo, da je uživanja v topli koči dovolj in je bolje, da sestopimo nazaj proti Kropi predno nas začne priganjati tema.

Sestopimo v smeri, ki vodi do Stočja po približno 30 minutah zmernega spusta, se usmerimo proti Kropi, sestopamo po okljukih strmega pobočja kjer nas na poti opazujejo gozdni palčki. Navdušeni smo, ker si bomo Kropo lahko ogledali še iz nasprotnega grebena, ter se ob tem zavemo kako dolgo pot smo pravzaprav prehodili.

Po dobri uri sestopa prispemo v Kropo na nasprotni strani naselja v Srednji konec. Da pridemo do našega izhodišča se sprehodimo čez naselje in občudujemo ostanke in spomine na železarsko in kovaško dejavnost.

Skozi naselje teče potok Kroparica, ki nas pripelje do naših avtomobilov, tik predno se sonce skrije za planoto Jelovice. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj smo imeli jasen in sončen dan, kar je še dodatno polepšalo naše doživetje, sklenemo, da se kmalu spet srečamo in se zadovoljni odpravimo proti Ljubljani.


 
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar