Rifugio Grauzaria 1250 m,
Creta Grauzaria 2065 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Marko, Anka, Tomaž, Matjaž
povprečna starost: 59 let, 11 mesecev, 10 dni
trajanje: 9 ur 5 min
višinska razlika: 1400 m
dolžina: 10 km
Creta Grauzaria je zanimiva predvsem zaradi svoje izjemno divje, skalnate podobe. Namesto značilnega zaobljenega karnijskega vrha jo sestavljajo mogočne apnenčaste stene, stolpi in ostri grebeni. Posebej prepoznaven je skalni stolp Cima della Sfinge, ki daje celotnemu masivu zelo značilno silhueto.
Gorniška skupina je tu že bila leta 2005 v popolnoma drugi zasedbi. Takrat so poleg samega vrha Grauzario tudi obkrožili po Cengle dal Bec. Mi smo imeli preprostejši cilj. Po normalki mimo koče Grauzaria gor in dol.
Parkirali smo na parkirišču nad Val Aupo, kjer se začne pristop do koče. Čeprav smo bili samo štirje, smo se do sem praktično istočasno pripeljali z dveh strani, gorenjske in primorske.
Imeli smo krasno vremensko napoved, ki pa se v tem koncu ni ravno uresničila. Vrhovi so bili v oblakih. Morda pa se do vrha razjasni, si mislimo in krenemo na pot. Dobro uro smo potrebovali do koče.
Tu si malo predahnemo in nadaljujemo po grapi proti sedlu Portonat. Pot je spodaj še lepo sledljiva, kasneje je svet vse bolj podrt in držati se je potrebno poti čisto ob robu grape.
Gremo mimo odcepa za pot Piero Nobile na Cima dai Gjai, kjer smo bili leta 2022. Tudi tu je vstopni detajl najtežji del poti, tako kot je to na sedlu Portonat na Creto Grauzario.
Nadaljujemo z vzponom po podrtem in meglenem svetu, oblačnost se noče in noče razkaditi. Tako v megli dosežemo sedlo Portonat. Ogledamo si vstopni detajl in sklenemo, da je najbolje, če tu napeljemo vrv.
Rečeno, storjeno. Po vrvi gre zlahka gor, kjer težavnost hitro popusti in po policah proti vrhu ne preseže več I. stopnje plezanja. Jasno, tudi vrh nas pričaka v megli.
Sestopimo nazaj na sedlo Portonat in pospravimo vrv. Sestop po grapi proti koči se izkaže za najbolj zoprn del poti. Že precej nad kočo pridemo iz oblačnosti v relativno sončen dan.
Ker se bomo na parkirišču že razšli, si kar v koči omislimo analizo ture. Zgodila se je zanimiva stvar. Izleti Gorniške skupine so evidentirani od začetka leta 2004. Do sedaj se jih je nabralo že 268.
In šele prvič se je zgodilo, da je ekipa popolnoma enaka kot že kdaj prej. Današnja ekipa je bila skupaj že na turi na Monte Amariano leta 2024.
Po analizi smo sestopili proti parkirišču. Pot je nekoliko popestrilo iskanje in poizvedovanje kam je izginil »The guy in the blue shirt«. Kmalu smo ga našli in se na parkirišču le še poslovili.
Dvojica, ki je šla po gorenjski varianti je imela v Italiji še eno doživetje. Popoln prometni kaos po ravno končanem koncertu Manu Chao na Belopeških jezerih, kjer je julija potekal tradicionalni No Borders Music Festival.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar