Žabiški Kuk, Vogel, Šija, 3. 12. 2015

Žabiški Kuk 1844 m,
Vogel, 1923 m,
Vrh dlani 1852 m
Šija 1880 m,
Zadnja Suha 1796 m

udeleženci: Tomaž, Janez, Maks, Marjan, Primož
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina: 20 km

Priznam, da sem zadnje čase aktivnejši v alpinizmu, ker pa sem okužen tudi gorništvom, kjer sem svojo hribovsko kariero začel, me občasno seveda zamika tudi kakšna slikovita gorniška tura. Nabralo se nas je torej pet prekaljenih hribolazcev, za traso pa smo izbrali lepo krožno turo v južnih bohinjskih gorah.

Zbirno mesto je bilo kot običajno parking pred Kavalom ob peti uri zjutraj. Krenili smo po stari cesti čez Idrijo proti našemu izhodišču, Kneškim Ravnam, do koder se je vožnja kar vlekla. Parkirali smo ob cesti na manjšem parkirišču in okrog osme ure končno začeli s hojo.

Naš prvi cilj je bil Žabiški Kuk. Pot nas je vodila mimo lepo urejene kmetije, kjer smo se srečali tudi s kosom kulturne dediščine, nekakšno kaščo s slamnato kritino, ki je služila kot sušilnica za sadje. Na začetku smo sledili utrjenim gozdnim potem, ki pa so se kmalu izgubile v travah pod Žabiškim kukom.

Spotoma smo obiskali še star objekt pod začetkom grebenskega dela poti, kjer smo imeli kratek postanek. Ko smo se podali po grebenu, smo srečali skupino lovcev precej dobre volje, ki pa so dejali, da so ob poti srečali medveda. Še najbolj verjetno pa so se srečali z medvedovo krvjo, znanim zeliščnim likerjem iz teh krajev.

Kmalu smo dosegli vrh Žabiškega Kuka, naše časovnice so bile vredu. Pot je bila pretežno kopna, le na severnih straneh se je obdržalo nekaj delno predelanega in pomrznjenega snega. Od Žabiškega Kuka smo se spustili na sedlo kjer smo nadaljevali po markirani poti na Vogel.

Na Voglu smo srečali Italijana, ki je znal malo slovensko, predebatirali smo okoliške vrhove in ga poprosili za gasilsko fotko. Da smo si pohod začinili, smo sestopili po vzhodnem grebenu, ki je prinesel kratek plezalni odsek I-II težavnostne stopnje v krušljivi skali.

Na sedlu pod Voglom smo se ponovno našli markirano pot, ta nas je naprej vodila proti Vrhu Dlani in Šiji. S Šije smo nadaljevali po markirani poti na S strani na sedlo Čez Suho, ker pa je bil dan prekratek smo se odločili, da obisk Rodice izpustimo.

Sestop je potekal po grebenu, ki je peljal v dolino po greben Ravenska Ovčja Suha. Po njem se je vila v rušje vrezana nemarkirana lovska stezica. Ker smo ob sestopu začetni del stezice zgrešili, je sledilo približno 150 m pretepanja z žilavim in gostim ruševjem.

In res je bilo slišati, kot bi se po ruševju potikala skupina jeznih medvedov. Sam sem prvi po slučaju odkril stezico, takoj za mano pa je iz grmovja prišel Tomaž, ki je hitro pripravil fotoaparat, da ujame zadovoljne obraze, ki so prihajali z akupunkture.




Naprej smo po stezici hitro sestopili in prišli do avta v mraku. Analizo ture smo opravili v domači gostilni v Slapu ob Idrijci. Odlična tura.

Spisal Primož

Fotografije

Monte Sernio, 24. 6. 2012

Koča Grauzaria 1250 m,
Monte Sernio 2187 m

udeleženci: Janez, Tomaž, Robert, Nevenka, Slavko, Nataša, Marjan, Primož
trajanje: 8h 20 min
višinska razlika: ca 1650 m

Utrjena gorniška druščina se je odločila, da me to pot vzame s seboj, na zanimivo in lepo turo v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Sernio, priljubljen gorniški cilj. Gorska veriga z omenjenim vrhom leži med dolinama Aupa in d'Incarojo v Videmski pokrajini.

Ob petih zjutraj smo se zbrali na parkirišču brodske biljardnice in se odpravili po gorenjki proti mejnemu prehodu Rateče, nato skozi Trbiž proti Pontebbi in naprej v dolino Aupa, kjer je bilo naše izhodišče. V mestecu Pontebba smo imeli manjše težave, saj je bila pot za Val Aupo bolj skopo označena, po manjšem krožnem sightseeingu pa smo vstop v dolino vendarle našli.

Po cesti smo se vzpeli na približno 700 m, kjer smo na manjšem parkirišču pustili avtomobila. Opremili smo se ter se podali na prijetno gozdno pot, ki je ščasoma postajala vedno bolj kamnita, odprli so se pogledi na mogočne okoliške stene z markantnimi vršnimi špicami. Za kratek čas smo se odpočili pri gorski koči Grauzaria na nadmorski višini 1250 m, na karti smo ob tej priložnosti še enkrat preverili našo današnjo traso.

Sledil je zmeren vzpon po dobro uhojeni stezici, čez čas pa smo prišli do razpotja, kjer se je že pokazal naš cilj, ki smo ga imeli namen napasti po zahodnem grebenu, sestopiti pa po vzhodni strani. Do vstopa v steno nas je ločilo le še zelo strmo in zoprno melišče, ki smo ga počasi a zanesljivo in trmasto premagali. Seveda sta tudi tokrat kot vedno do sedaj bila prva pod steno šampiona v merjenju moči, Robi in Janez.

Nadeli smo si pasove in čelade ter zagrizli v steno. Pot ni varovana in se večinoma giblje okrog druge težavnostne stopnje, je pa dobro označena z rumenimi črtami in rdečimi pikami, poleg teh pa še sem in tja s kakim možicem. Skala je bila lepo razčlenjena in je imela dovolj oprimkov, premagovati je bilo potrebno ozke police, manjše kamine in strma prečenja, prava gorniška pravljica, maksimalno smo uživali.

Ob tem pa ni manjkalo neškodljivega zbadanja, tako s strani špičastih kamnov kot nekaterih članov druščine. Kmalu smo dosegli vrh, kjer smo si čestitali za uspešen in pogumen vzpon, vzeli smo si čas za počitek in malico. Do vrha smo potrebovali dobre štiri ure, kar govori o dobri psihofizični pripravljenosti skupine.

Sestopili pa smo po nekoliko lažji poti, ki je nekajkrat prečila zanimive grape, nižje smo se priključili poti dostopa in ščasoma spet prišli do koče Grauzaria, kjer pa smo se zataknili. Izgubljeno tekočino je bilo treba nadoknaditi, stekla je vesela hribovska debata, zato smo skoraj pozabili na čas in posedeli pred kočo.



Ker je bila družba dobro uglašena smo naredili postanek še pri avtomobilih, nekateri so se dobro znašli in pijačo shranili v klimatiziranih torbah, suho grlo pa se je težko uprlo ohlajeni pijači. Zadovoljstvo nad uspešno opravljeno turo je botrovalo še nekoliko podaljšanemu druženju, nato pa smo se počasi razšli.

Spisal Primož

Fotografije Tomaž

Fotografije Robi

Fotografije Marjan

Fotografije Slavko

Fotografije Primož

 

 

Kofce gora, Veliki vrh, 25. 12. 2011

Dom na Kofcah 1488 m,
Kofce gora 1967 m,
Veliki vrh 2088 m

udeleženci: Robert, Tomaž, Dušan, Primož
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1500 m

Štirje prekaljeni brodski hribolazci smo za današnjo turo izbrali enemu izmed nas že dobro poznano in skoraj prilaščeno kolesarsko destinacijo, Tolsto Košuto v najvzhodnejšem delu  velikega grebena Košute.

Pot do izhodišča je vodila proti Gorenjski, skozi Tržič v Dolžanovo sotesko in naprej mimo vasic Jelendol ter Medvodij. Gozdna makadamska cesta je kmalu postala popolnoma poledenela, ko se je povečal še naklon, se je avto kljub vrtenju sprednjih koles ustavil in morali smo se obrniti.

Ker bi bilo škoda stornirati izlet, smo za rezervno varianto izbrali Veliki vrh nad Kofcami. Rečeno, storjeno, parkirali smo ob cesti na znanem izhodišču, se preobuli in se s hitrim tempom lotili gozdne steze. Sorazmerno hitro smo dosegli dom na Kofcah, kjer je že bilo nekaj snega, obuli smo dereze, nekateri so imeli pri tem manjše težave, zatem pa nadaljevali po poti proti grebenu.

Vreme je bilo fantastično, le občasno je zapihal severozahodnik. Pot je bila do grebena Košute in Kofce gore lepo shojena, naprej do Velikega vrha smo gaz naredili sami, vrh pa smo po mojem merjenju časa dosegli v slabih štirih urah. Nazaj grede smo zavili z grebena v dolino nekoliko prej v neko manj izrazito grapo, kjer smo še malo povadili ustavljanje s cepinom.

Razpoloženje je bilo vremenu primerno, Robert se je valjal po snegu kot razposajen otročaj in s tem zabaval okolico. Na kratko smo se ustavili v domu na Kofcah, sledil je spust v Dolino do avta. Ob povratku v domači kraj smo se kot večkrat ustavili še v biljardnici, kjer smo skovali hribovske načrte za prihodnje dni.


Spisal Primož

Fotografije Dule

Fotografije Primož

Fotografije Tomaž

Gmeineck, 31. 10. 2011

Bergfriedhütte 1775 m,
Gmeineck 2592 m,
Steinkopf 1976 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Janez, Primož
trajanje: 6 h 27 min
višinska razlika: ca 1650 m

Kondicijsko in interesno še najbolj usklajena skupinica hribolazcev je tokrat krenila na Gmeineck, ki je lahko dostopen vrh v skupini Reisseck in je eden najvzhodnejših vrhov Visokih Tur. Je priljubljena destinacija turnih smučarjev pozimi in kolesarjev poleti.

Zbrali smo se ob peti uri zjutraj in krenili po gorenjki proti Špitalu, kjer smo malo naprej od Špitala v vasici Altersberg pustili avto. Sprva je hoja potekala po položni gozdni cesti, kasneje v serpentinah vse do naše prve pavze, pri Bergfriedhütte. Koča na 1775 m je bila žal zaprta, odprta je zgolj od junija pa do septembra.

Zatem je pot postala nekoliko bolj strma in ožja, na določenih delih celo tlakovana s kamni, tako, da si hodil po stopnicah. Vreme je bilo fantastično, dobro so se videli Julijci in velik del avstrijskih gora, predvsem Visokih tur. Pot je bila proti vrhu deloma zasnežena, še najbolj greben in sam vrh, vendar dereze niso bile potrebne.

Vrh smo kot pričakovano dosegli veliko pred »uradnim« časom, v le treh urah in trideset minut, po tablah je čas pet ur in pol. Imeli smo kratko pavzo za malico in fotografiranje, nato smo se začeli v hitrem tempu vračati nazaj v dolino. Za sestop smo izbrali manjši zanimiv greben, ki smo ga želeli raziskati, imel je več manjših vrhov, eden od teh je bil Steinkopf, s 1976 metri med morsko gladino in njegovim križem.

Nižje pod grebenom smo sestopali po strmem gozdu, saj smo se želeli vrniti na cesto, po kateri smo se vzpenjali. Kmalu smo prišli do avtomobila, ker pa smo pokurili veliko kalorij, smo se nazaj grede ustavili še v domači gostilni »pri Trebušniku«, kjer smo si povrnili moči, izlet pa se je s tem zaključil.


Spisal Primož

Fotografije Tomaž

Fotografije Primož

Triglav, 6. 10. 2011

Triglav 2864 m, čez Plemenice

udeleženci: Tomaž, Robert, Janez Č., Janez K., Primož
trajanje: 10 h 26 min
višinska razlika: cca 1950 m

Ponovno se je zbrala zanimiva gorniška zasedba, popolnoma enaka kot na Vrbanovih špicah, prav tako kot takrat pa smo se namenili obiskati Julijske Alpe. Tokrat je bil na vrsti Triglav po poti čez Plemenice, poznani tudi kot Bambergova pot.

Zelo zgodaj, ob četrti uri zjutraj, smo se zbrali na parkirišču brodske biljardnice, natovorili Janezov karavan in poleteli po Gorenjki proti Mojstrani. Izhodišče je bila dolina Vrata. Naš začetni tempo proti Luknji je bil zelo hiter, dosegli smo jo v približno uri in pol, nato pa so se začele prve jeklenice, ki so se skoraj navpično vile v steni.

Tu sta si Janez Č. in Robi že rezervirala dobri štartni poziciji, saj se je zanju začel boj za tako imenovani "Zlati Bambergov pokal", ki sta ga seveda tudi osvojila, njun rezultat je bil blizu nadnaravnega, štiri ure in dvajset minut. Kapo dol, fanta, vsa čast. Tomaž, jaz in Janez K. smo napredovali nekoliko bolj umirjeno, pa morda toliko bolj uživaško.

Vzhajajoče sonce je okoliške vrhove obarvalo zlato rumeno, vreme smo ravno še ujeli, saj napoved za popoldne ni bila dobra. Vmes je bilo še nekaj lahkega nevarovanega plezanja, nato spet jeklenice in kmalu sva s Tomažem dosegla triglavske pode, obiskala sva tudi vrh Sfinge. Severna stena je izredno markantna. Tu sva se odločila, da počakava Janeza, kot se v takšnih okoliščinah spodobi.

Kar nekaj časa je minilo, ko se je le prikazal, in nadaljevali smo po podih v smeri Triglavske škrbine. Kmalu smo bili spet v steni, pihalo je vedno močneje, v daljavi je bilo opaziti oblačnost, ki se je hitro približevala, kot napovedano. Ko sva s Tomažem dosegla vrh, sva srečala Robija in Janeza Č., naredili smo nekaj fotk. Ker je Janez K. ponovno zaostal, smo se dogovorili, da gresta Robi in Janez naprej do Kredarice, midva s Tomažem pa ga počakava.

Čakanje sva izkoristila za malico in opazovanje hitro bližajoče se oblačnosti. Tomaža se je ravno začela lotevati zaskrbljenost in nejevolja, ko se je prikazal Janez, židane volje. Rokovali smo se, Janez si je privoščil jabolko, nato pa smo v nekoliko hitrejšem tempu sestopili do Kredarice, kjer smo še malo posedeli. Sestop je bil sprva mišljen po poti čez Prag, vendar smo se odločili za Tominškovo pot.

Sestop ni povzročal težav, Tomaž, Robi in Janez Č., so bili malo pred nama z Janezom K, odločil sem se, da mu med sestopom delam družbo. V dolino smo prispeli v dobrih desetih urah, kot načrtovano, v Aljaževem domu smo nazdravili na uspešno opravljeno turo. Po poti smo se še ustavili v piceriji Kot v Mojstrani, ki se je izkazala za dobro in ne preveč drago gostišče.

S tem se je naša tura zaključila.

Spisal Primož

Fotografije Tomaž

Fotografije Primož

Großer Hafner, 28. 8. 2011

Kattowitzer Hütte, 2320 m
Großer Hafner, 3076 m


udeleženci: Janez, Matic, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1900 m

Ker je gorniškima prijateljema odpadel obisk švicarskega štiritisočaka, smo se po nekaj tedenskem premoru ponovno odločili skupaj napasti nek višji hrib. Odločitev je padla, kot destinacija je bil izbran Grosser Hafner. Ta spada v  gorsko skupino Ankogelgruppe ter podskupino Hafnergruppe, predel pa sodi med najvzhodnejše Visoke Ture.

Naše izhodišče je bila dolina Maltatal, avto smo parkirali nekoliko naprej od koče Gmünder Hütte. Pot se je vila dokaj strmo, po gozdnem terenu, kjer bi lahko nabrali gob za pojedino vsaj deset članske druščine.

Kmalu smo prišli na širši kolovoz, ob njem pa so bili narahlo zasneženi pašniki, kjer se je še pasla živina. Po poti smo našo traso še enkrat preverili, sčasoma pa se je na pobočju nad nami prikazal naš prvi cilj, Kattowitzer Hütte.

Tukaj smo si na hitro privoščili  čaj in malico ter se z zmernim tempom lotili skalnatega pobočja. Dosegli smo zanimiv greben, delno varovan z vrvjo. Tu smo vodenje prepustili Tomažu, ki pa je zaradi hudomušnega in vedrega Robertovega razpoloženja večkrat postal tarča njegovih pikrih pripomb, češ kakšno je to vodenje, ko je Tomaž ubral kak obvoz.

Vrh smo osvojili sorazmerno hitro, kar je kazalo na dobro kondicijsko pripravljenost udeležencev. Na vrhu sem upravičeno tudi sam postal tarča očitkov, saj sem se precej turistično napravil, tako mi je čez noge bril leden veter. Naredili smo nekaj lepih fotk, oblačnost se je za trenutek razkadila, urno smo jo zatem ucvrli nazaj proti Kattowitzer Hütte.

Z Janezom sva sestopala zadnja in ko sva prišla do mesta, kjer smo naprej grede pustili palice, sva opazila da so poleg najinih ostale še palice Tomaža in Roberta, ki sta nekoliko nižje na grbenu vprašujoče zrla gor, če bova z Janezom vzela še njune. Vzela sva vse, to pa je bilo novo gorivo za njuno zbadanje, ki je bilo nadvse zabavno.

Pri koči smo se ponovno ustavili, spili vrček piva, razpoloženje je bilo odlično, zato smo nekoliko dlje posedeli. Ker je vsega lepega enkrat konec, smo dobili komando našega vodnika in krenili nazaj v dolino do našega izhodišča. Med potjo od vrha proti dolini smo srečali veliko sonarodnjakov, očitno je zaradi bližine in lahke dostopnosti ta vrh med Slovenci zelo popularen.

Ker nas tudi v dolini Maltatal dobra volja še ni minila, smo se zataknili še v koči Gmünder Hütte, kontekst debate je bil pretežno gorniško naravnan. Sledil je odhod domov.

Spisal Primož

Fotografije Tomaž

Fotografije Primož

 

 

Kukova špica, 9. 7. 2011

Kukova špica 2427 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Bojan, Janez, Primož
Trajanje: 6h 10 min
Višinska razlika: cca 1550 m

Končno sem si spet našel čas za obisk gora s staro gorniško klapo, naš izlet pa je bil planiran v Julijskih Alpah, in sicer na Kukovo špico, ki se nahaja med dolino Vrata in Gozdom Martuljkom, z vrha pa je odličen razgled na Triglav, Amfiteater, Škrnatarico, Špik in druge vrhove.

Nabralo se nas je pet gamsov, krenili smo po gorenjki, ko smo prišli na regionalko proti Kranjski Gori, smo zavili malo pred Mojstrano na levo v dolino Vrata. Na makadamski gozdni cesti smo parkirali, pot je potekala po plazu Črlovec in čez tako imenovane Gulce, označena zgolj z možici. Steza se je serpentinasto vila na začetku po gozdu, kmalu smo prišli do melišča, kjer je pot postala tudi nekoliko bolj strma.

Čas smo si krajšali z zbadljivimi dialogi, ki so potekali v glavnem med pripadniki vzhodnega in zahodnega Broda, nemalokrat pa celo med pripadniki iste ulice s slovitim imenom. Višino smo hitro nabirali, kmalu smo bili na polovici poti. Nekoliko višje pa je naš vodnik Tomaž opazil, da je GPS aparat ostal na naši prejšnji postojanki približno sto višincev nižje, zato se je Robi, ki ga je kar razganjalo od kondicije, ponudil, da gre ponj.

» Ja če se ti že da «, je bil Tomažev previden komentar, kot bi slutil težave. Robi je torej odhitel proti dolini, mi pa smo počasi nadaljevali po stezi naprej, se občasno ozirali za njim. Čez čas smo se utaborili nekoliko višje, na dva tisoč metrih, malo pod sedlom med Kukovo špico in Škrnatarico. Robija smo čakali slabe pol ure, začelo nas je že skrbeti, ko se je le pojavil na obzorju. Aparat je našel, sicer ne takoj, zato pa je tudi trajalo, je dejal. Vsekakor zelo kolegialna gesta.

Nadaljevali smo, hitro dosegli manjše sedlo, kjer smo si nadeli čelade in pospravili palice. Še nekaj sto višinskih metrov dokaj strme poti smo z dobrim tempom premagali in dosegli vrh. Razgled je bil kot s prospekta, odlično so se videli okoliški vrhovi.

Po foto seansi in malici smo sestopili v dolino, pri našem izhodišču smo bili v rekordnem času, eni uri in štirideset minut. Da bi bil športni dan popolno zaključen smo se oglasili še v Aljaževem Hramu, kjer smo ob temnih in svetlih hmeljevih zvarkih, ki jih je na račun desete obletnice obiskovanja gora častil Tomaž, podebatirali o prihajajočem odhodu Tomaža in Robija na Weisshorn v Švico. Po pivcu pa domov.

Spisal Primož

Fotografije Tomaž

Fotografije Primož

Polhograjci, 25. 4. 2011

Jakob 806 m, Katarina 738 m, Grmada 898 m, Gonte 820 m, Tošč 1021 m, Igale 905 m, Gontarska planina 906 m, Govejek 727 m

udeleženci: Tomaž, Paz, Robert, Primož
trajanje: 5h 55min
višinska razlika: cca 1200 m
dolžina: 17 km

Odločili smo se za obisk Polhograjcev, natančneje za krožno pot, ob tem pa je bil namen obiskati več vrhov in utrjevanje kondicije. Ob sedmi uri zjutraj smo bili zbrani v avtu, podali smo se proti izhodišču, gostilni Legastja v dolini Ločnice.

Najprej je bil na vrsti Jakob, v dokaj hitrem tempu smo dosegli vrh, kjer sem si privoščil zajtrk, ostanke velikonočnih dobrot, ker pa sem bil deležen rahlo nervoznih pogledov sem z obedom hitro zaključil, nadaljevali smo proti vasi Topol, med turisti bolje poznanim kot Katarina, kjer smo si privoščili jutranjo obredno kavico, malo posedeli.

Naprej nas je pot vodila po grebenu skozi gozd v smeri Grmade, pri hoji na hrib nas je že grelo sonce, vreme je bilo sicer spremenljivo. Razgledovanje z Grmade po okoliških hribih je bilo kratkotrajno, pred nami je bil še velik kos poti, zato smo jo v rahlem drncu pobrisali v dolino do gostišča na Gontah, natankali razgrete mašine z mešanico čaja in robid v pravilnem razmerju.

Tokrat sta Robi in Tomaž pametno prepustila strežbo kelnerju. Lotili smo se zatem Tošča, vrh smo sorazmerno hitro osvojili, na vrhu je bilo že nekaj ljudi, nato pa smo se vrnili nazaj do razcepa za Govejek, prišli do makadamske ceste, po kateri smo nadaljevali v smeri Igal, ki je priljubljena destinacija gorskih kolesarjev.

In po neverjetnem naključju (ali pa tudi ne) sta nam nasproti pripeljala prijatelja, izkušena gorska kolesarja, Robert in Dule. Na kratko smo podebatirali, nato smo se podali vsak v svojo smer. Naslednji vrh so bile Igale, ki smo ga zelo na hitro obiskali, sledila je Gontarska planina in pa dom na Govejku.

Tu je bilo polno turistov, po narečju bi rekel iz dolenjskih koncev, na soncu smo posedeli in spočili rahlo utrujene kosti. Sledil je sestop v dolino, ugotovili smo da je pri Legastji zaprto, zato smo zadnje atomčke energije vložili v odločanje, kam zdaj na obvezno pivce.

Najbolj praktično bi bilo nekje ob poti domov, smo se strinjali, ustavili smo se zato pri Kovaču v Pirničah, kjer smo izdelali plan za naslednjo avanturo. Izlet pa se je po obisku Kovača zaključil.

Spisal Primož

Fotografije Primož

Fotografije Tomaž

 Fotografije Dule (s kolesarske ture)