Spodnja in Visoka Vrbanova špica, 16.7.2011

Spodnja Vrbanova špica 2299 m, Visoka Vrbanova špica 2408 m

udeleženci: Janez K., Janez Č., Primož, Tomaž, Robert
dolžina: 7h 56 min
višinska razlika: cca 1580 m


Na novo zapadli sneg nas je prisilil, da prvotno planirani izlet v Švico prestavimo na konec avgusta. Nastalo “praznino” smo zapolnili z izletom v Julijske Alpe, natančneje na vrhova imenovana Spodnja in Visoka Vrbanova špica.

Ob peti uri zjutraj nas je pet planincev željnih hribolazenja krenilo izpred biljardnice, v smeri Mojstrane, v smeri težkih in temnih oblakov. Malo pred Jesenicami so nas razveselile prve kaplje z neba, ki so kmalu prerasle v pravi dež. Sledil je Tomažev posvet z dežurnim prognostikom. Glas na drugi strani nam je povedal, da je vreme v tem koncu sicer slabo, vendar pa se bo izboljšalo.

Tako smo v dežju skozi Mojstrano prispeli v dolino Kot do manjšega parkirišča kjer smo pustili avto, se oblekli vremenu primerno in si rekli “sej nismo iz cukra, pejmo”. Po prve pol ure hoje skozi gozd se je pot pričela vzpenjati. Pri studenčku 1340 m visoko smo se za trenutek ustavili, si postregli z bistro studenčnico in premleli prednosti hoje v dežju in meglenem vremenu. Kaj kmalu smo mimo Debelega kamna prišli do razpotja med potjo do Staničeve koče in potjo do Visoke Vrbanove špice, našega današnjega cilja.

Tu smo naredili prvi pravi postanek ob katerem smo se odžejali, pomalicali in ker je prenehalo deževati smo se tudi preoblekli. Spočiti smo si nataknili čelade, pospravili palice in se zapodili v strma skalna pobočja pod Vrbanovimi špicami. Lepa, z jeklenicami in skobami opremljena pot nas je pripeljala na v oblak zavito Spodnjo Vrbanovo špico, naš današnji prvi cilj.

Prikrajšani za bojda krasne razglede na Cmir in Rjavino smo po lepi ferati prečili greben med Spodnjo in Visoko Vrbanovo špico. Tudi skala po kateri smo hodili se je pričela sušiti, tako, da je počasi napočil čas, ko lahko zbranost malce popusti in se nam pričnejo po glavi motati one druge misli. Idealna priložnost se je ponudila ob nevšečnosti, ko sta Tomažu popustili zanki kateri naj bi pohodniške palice ohranjali pričvrščene na nahrbtnik. Janez Č. sicer lastnik enakega modela nahrbtnika je nemudoma priskočil na pomoč “kameratu po rukzakovi strani”.

Vneto sta iskala variacije na temo “kako uspešno pričvrstiti palice na nahrbtnik”. Pripomba, da se palice mogoče pričvrščajo računalniško jih ni zmotila, “ne, ne, tlele pršponi, ne more bit drgač” sta si vneto dvigovala moralo. Uspešno sta pritrdila Tomaževe palice, čez kakih per minut hoje pa še Janezove, vendar v drugo že kod uigrana dvojica.

V slabih štirih urah in pol smo opravili pot od avtomobila do vrha Visoke Vrbanove špice. Tu se je sem občasno prikazalo sonce, veter pa je malce razgnal oblake okoli nas in nam deloma razkril mogočne Julijske alpe. Sledil je sestop in postanek na čaju v Staničevem domu, za tem pa spust v dolino.

Pri sestopu v dolino velja omeniti, da je proti koncu poti utrujenost in še vedno mokra skala botrovala nekaj komičnim zdrsom na zadnjo plat. Navkljub temu, da so bili vsi zdrsi nenevarni, pospremljeni z smehom in obveznimi hudomušnimi komentarji se je edino moj končal nekoliko bolj štorasto.

Oteklino na mojem kolenu smo družno odšli ohladiti v lokal, ki se nahaja ob odcepu za Mojstrano pri Aljaževem spomeniku.

Spisal Robi

Ni komentarjev:

Objava komentarja