Ötztalske, Ortlerske in Engadinske Alpe, 31.7.-2.8.2011

1. dan
Grawand (Croda Delle Cornacchie) 3251 m,
Schutzhütte Schöne Aussicht (Rifugio Bella Vista), 2840 m
Kurzras (Maso Corto) 2011 m

Schaubachhütte (Rifugio Citta' di Milano) 2581 m
Hintergrathütte (Rifugio del Coston) 2661 m
Hintergratkopf 2813 m


2. dan
K2 Hütte 2350 m
Sulden (Solda) 1925 m

Berghaus Fuorcla Surlej 2760 m


3. dan
Surlej 1870
oziroma
Furtschellas 2313


S Primožem sva se odpravila na novo ogledno turo. Tokrat na Južno Tirolsko in v Švico. Sredi noči, ob treh zjutraj sva se odpravila iz Ljubljane, čez karvanški tunel, po dolini Drave do Lienza in po Pustriški dolini do Brixna. Od tam po brenerski avtocesti do Bolzana in nato po dolini reke Adiže do Merana.

Tu se začne dolina Vinšgau, ki je znana po nepreglednih nasadih jabolk. Kmalu sva zavila v stransko dolino Schnals, bolj znano pod italjanskim imenom Val Senales, in se zapeljala do turistične vasice Kurzras kamor sva prispela ob pol devetih zjutraj.

Z gondolo, na kateri sva bila med smučarji edina planinca, sva se zapeljala na dobrih 3200 m do hotela Grawand. Sprehodila sva se za celih 40 višinskih metrov na tritisočak Grawand nad hotelom. Zaradi dopoldanske ure in z dežjem prejšnjih dni spranega ozračja sva imela izredne razglede po Otztalskih in Ortlerskih Alpah, v daljavi pa so bili obrisi Dolomitov.

Pred sestopom sva v hotelu obiskala  Ötzijevo galerijo. Ötzija so leta 1991 našli 3 kilometre stran od Grawanda. Sestopila sva na sever mimo ledeniškega smučišča do sedla z jezercem in se vzpela do koče Bella Vista oziroma Schöne Aussicht. Od koče sva se po razgledni poti spustila nazaj v Kurzas in se odpeljala naprej proti Ortlerju.

Po dobri uri sva prispela v vasico Sulden pod Ortlerjem in spet sedla v gondolo. Strinjala sva se, da bi pri teh cenah gondol le-te lahko imele bolj čiste šipe, da bi se lažje slikalo okoliško panoramo. Ko sva prispela do zgornje postaje naju je čakalo bolj resno gorsko okolje kot v Val Senales, verjetno tudi zaradi temačnih oblakov.

Mimo starinske Schaubachhütte sva se sestopila za cca 400 višincev in se za toliko tudi vzpela do Hintergrathütte, prav tako starinske koče, zgrajena je bila že leta 1922. Skočila sva še na bližnji dvatisočak Hintergratkopf in se nato vrnila v kočo, kjer sva prespala. Koča je bila prijetna, vino in hrana dobra, oskrbnica pa ne najbolj prijazna.

Zjutraj sva že pred zajtrkom krenila naprej do koče K2 kamor pripelje tudi sedežnica iz Suldna. Ker sedežnica še ni obratovala tudi koča ni bila odprta in sva zvisela za jutranjo kavo. Po lepem macesnovem gozdičku sva se sestopila do Suldna, kjer naju je čakalo neljubo presenečenje, popolnoma prazen akumulator v avtu.

Prek AMZS so nama organizirali lokalno pomoč, na katero sva sicer čakala slabe tri ure, a avto je na koncu vžgal in odpeljala sva se proti Švici. Tik pred švicarsko mejo sva opravila še pit stop za menjavo akumulatorja v servisni delavnici ob cesti.

Nato pa v Švico v dolino Engadin in mimo St. Moritza do vasice Surlej, kjer sva se spet vkrcala na gondolo, do srednje postaje Murtel. Tu sva izstopila in se napotila proti koči Fuorcla Surlej, kjer sva vzela polpenzion.

Od koče je krasen razgled na Bernino, ki smo jo obiskali lansko leto z italjanske strani. Čas do večerje sva izkoristila še za skok do koče Chamanna Coaz, vendar sva se po dobri polovici poti obrnila, ker bi šlo časovno preveč na tesno. Težave z akumulatorjem so terjale svoj davek a nič zato, ker sva prvotne kombinacije za izlet z Chamanna Coaz in dolino Roseg ob študiranju prospektov zamenjala za razgledno pot z razgledom na jezerca v dolini Engadin.

V koči Fuorcla Surlej kjer sva spala, je ta večer bivalo tudi 6 psov. Lastniki so jih pripeljali iz doline, saj je 1. avgusta v Švici praznik,  »Nationalfeiertag«, v spomin na 1. avgust 1291, ko je bila ustanovljena Švicarska konfederacija. Na ta dan po Švici menda kar dobro pokajo pirotehnične zadeve, zato so se nekateri odločili, da pse umaknejo v hribe.

Sicer nekoliko dražji polpenzion se na koncu ni izkazal za toliko dragega, saj nama oskrbnica ni hotela računati vina ki sva ga popila zvečer. Tudi sicer se je koča izkazala za precej prijazno. Po zajtrku sva se podala na raziskovanje prešnji dan odkrite razgledne poti. Zaradi logistike sva se čez nekaj časa ločila, jaz sem se spustil v Surlej po avto, Primož pa po razgledni poti do gondole Furtschellas, kjer sem ga na spodnji postaji pobral.

Zapeljala sva še do kraja Pontesina kjer je vztop v dolino Roseg potem pa proti domu. Tik pred italjansko mejo sva se ustavila v kraju Müstair, kjer je benediktinski samostan iz 8. stoletja, ko je po Evropi haral Karel Veliki. Samostan je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine, midva pa sva si bolj kot samostan zapomnila precej vodeno in oderuško drago kavo.

Iz Müstaira sva se zapeljala v Italijo in si na brenerski avtocesti privoščila spodobno kavo, nato pa po dolini Puster v Avstrijo in čez karavanški tunel domov.

Spisal Tomaž


Ni komentarjev:

Objavite komentar