Petzeck, 6.-7.8.2011

PD Rašica
udeleženci: Dušan, Jana, Janez B., Janez Č, Jože, Irena, Maks, Matic, Matija, Meta, Mirjana, Nina, Primož, Robert, Tomaž, Vasja, Vida, Vinko

1. dan
Wangenitzseehütte 2508 m
Petzeck 3283 m (Dušan, Janez Č, Maks, Matic, Matija, Nina, Primož, Robert, Tomaž, Vasja)


Osemnajst gornikov se nas je s krajšo zamudo odpeljalo iz Šentvida proti avstrijskim Visokim Turam. Naš cilj je bila gora Petzeck, najvišji vrh skupine Schober.




Vremenska napoved ni bila obetavna za našo dvodnevno turo. To se je potrjevalo že med vožnjo, saj smo kar nekajkrat vozili po dežju vse do našega izhodišča na višini 1368 m v dolini Wangenitztal.



Nebo je bilo prekrito z nizkimi oblaki, ko smo začeli hoditi po ozki dolini. Pot je peljala sprva po ravnini, nato se je rahlo vzpenjala, dokler nismo zapustili gozda in se spoprijeli z večjo klančino.

S strmih pobočij na obeh straneh doline se v strugo na sredini stekajo številni slapovi in brzice. Ko smo se vzpenjali, nas je ves čas spremljalo bobnenje slapov in šumenje voda. V višjih predelih se namreč v tem času topi sneg, ki odteka v majhna in večja jezera, od tod pa po površini ali pod zemljo v strugo in na koncu v Dravo.

Iz velike skupine se je oblikovalo nekaj manjših in v dobrih treh urah smo bili vsi zbrani na prvem cilju, v planinski koči Wangenitzseehutte na višini 2508 m, ki leži le nekaj metrov višje od istoimenskega jezera, največjega  v koroškem visokogorju.



V koči smo imeli rezervirano prenočišče. Že pred nami pa je sem prišlo 26 članov PD Višnja gora in 8 gornikov iz PD Hahlići pri Reki, ki jih poznamo z naše junijske ture na Obruč in  Fratar. Čeprav smo načrtovali, da se bomo na Petzek povzpeli naslednji dan, smo imeli toliko časa, da je del skupine lahko nadaljeval pot proti vrhu. Na smerokazu pri koči je pisalo: 3 ure.

Na čelo se postavi Robi in narekuje peklenski tempo. Le kam in zakaj se mu tako mudi, sem razmišljal. Morda hoče prehiteti temne oblake? Manjša ploha nas je res kmalu dosegla, potem pa se je tu in tam celo pokazalo sonce. Razgleda žal ni bilo, saj so se megle in oblaki ves čas podili okrog vrhov. S te višine pa smo pod nami videli višinska jezera, iz katerih je voda kar v potokih odtekala v dolino.


Pot proti vrhu ni zahtevna, le pazljivo je bilo treba hoditi po številnih ploščah, različnih velikost in oblik. V kotanjah je še kar precej snega, strmine pa so kopne, tako da ni bilo nevarnosti za zdrs. Ura in pol hoje pa je rezultat Robijevega tempa. Na vrhu spet ni bilo razgleda, zato smo se po krajšem počitku vrnili v kočo, kjer je ostal drugi del naše odprave, ki bo goro naskočil naslednji dan.

Skoraj dva tisoč metrov višinske razlike, kolikor smo prehodili tega dne, smo proslavili s točenim pivom in zelo dobro večerjo v koči. Odločili smo se, da bomo naslednji dan osvojili sosednji vrh, 3125 m visoki Perschitzkopf.    

Spisal Janez Č.

-----------------------------------------------------------------
2. dan - prva skupina
Hocher Perschitzkopf 3125 m (Dušan, Primož, Matija, Janez Č., Vasja, Maks,  Robert)
trajanje: 3h 30 min
višinska razlika: cca 700 m

Glede na to, da je del ekipe vrh Petzek osvojil že včeraj, smo današnji dan izkoristili za obisk Perschitza, bližnjega tritisočaka.Neugodna vremenska napoved, ki nam je obljubljala oblačno vreme, po enajsti uri pa še dež nas ni ustavila in ob 6.45 smo štartali izpred koče.

Pot z oznako 918 se je v začetku počasi vzpenjala mimo jezera Wengenitz naprej do zanimivega platoja na katerem je bilo pravo naselje kamnitih možicev. Tu smo se odžejali in opazovali velikega odraslega kozoroga kako se lahkotno giblje po grebenu in nam kaže pot.




Približno 2800 metrrov visoko se je pričel težji del poti, saj je bila zaradi mokre  skale potrebna precejšnja previdnost pri prečkanju grebena. Kozorog se je še vedno lahkotno gibal pred nami in nas potrpežljivo čakal, za nas pa je pot postala prenevarna, tako, da smo se odločili, spustiti se z grebena in poizkušati najti lažji pristop.

Našli smo nekoliko lažjo pot nekaj deset metrov levo od grebena, pospravili palice in se po njej pričeli vzpenjati proti vrhu. Zaradi spolzke in krušljive skale sta se vmes Vasja in Maks odločila, da se obrneta in se vrnita v kočo, ostalih pet pa nas je nadaljevalo z vzponom.




 V oblake zaviti vrh smo dosegli malo pred deveto uro. Le-tega smo po kratkem počitku in obveznem fotografiranju zardi vetra po hitrem postopku zapustiti. Na poti v dolino smo ugotovili, da naša informacija češ, da na vrh ni označene poti ne drži, saj smo naleteli na shojeno markirano pot. Po njej smo nadaljevali precej lažji sestop v dolino.

Markirana pot nas je v bližino glavne poti 918 pripeljala precej nižje kot smo predvidevali. To je nazorno povedal Matic, saj je bil edini, ki ni pospravil pohodnih palic v nahrbtnik, temveč jih je pametno pustil ob zgornjem grebenu češ, da jih bo ob sestopu pobral. “O ne, ma u” … (na mestu treh pikic si predstavljajte sočno kletvico sicer umirjenega domžalskega gorniškega mačka) “veš kolk nisko smo mi pršli? Lej kje so uni možici” Revež se je moral podati dobrih dvesto višinskih metrov v hrib po palice. Ostali smo se posedli in pomalicali.

Siti smo se odločili, da se vrnemo na ob sestopu odkrito pot in ugotovimo kje za vraga se odcepi od glavne poti 918. Vrnili smo se kakih štirideset metrov nazaj na novo pot, po njej naredili cca deset metrov nakar je zavila nazaj čisto zraven mesta našega počitka kjer se je pri skali na kateri je bil z rdečo bravo in puščico za smer kakšen meter velik napis Perschitz. Hja, če povem po pravici se nismo počutili najbolj inteligentno.

Spust smo v zmernem tempu nadaljevali in se mimo jezera vrnili v kočo.

Spisal Robi

-----------------------------------------------------------------
2.dan - druga skupina na vrh in vsi skupaj v dolino
Petzeck 3283 m (Jana, Janez B., Jože, Irena, Meta, Mirjana, Tomaž, Vida, Vinko)
Trajanje: 8h 30 min
Višinska razlika: cca 835 m vzpona, cca 1975 m sestopa


Vstali smo ob 06.00 uri, pospravili sobe in odšli na zajtrk. Po dogovoru, se nas je del skupine osmih planincev pričela pripravljati za »juriš« na vrh gore. Drugi del skupine se je odločil, da bo »obiskal« bližnji vrh Hoher Perschitzkopf.

Pripravljeni za odhod smo upali, da se bo megla dvignila, saj smo si zaželeli dober razgled iz vrha. Od koče smo se odpravili najprej strmo navzgor in nato desno preko grebena.  V prvem delu nismo pridobili  omembe vredne višine. Na tem delu je bilo nekaj metrov stare jeklenice, puščen pa je bil tudi daljši kolut nove.

Predvidevali smo, da bodo staro jeklenico obnovili in jo mogoče na nekaterih mestih tudi dodali. Kmalu pa smo se pričeli strmo dvigovati po grebenu. Z manjšimi ravninskimi prehodi smo po dobrih dveh urah prečkali ostanek ledenika, ki se nahaja pod vrhom gore. Žal dobrega razgleda nismo imeli, megleno in kar močno je pihalo.

Kot da bi nas gora vendarle želela nagraditi, se je dejansko za 10 do 20 sekund razpihalo tako, da smo vrh s kovinskim križem vendarle razločno videli. Naš kamerman Jože je ta trenutek s kamero tudi »ujel v večnost«. Takoj za tem pa ponovno vse v oblakih in megli. Končno smo prišli po slabih treh urah na vrh -  Petzeck (3283m) .

Vremenski pogoji so bili slabi in z dobrim razgledom na sosedne vrhove  z okolico ni bilo nič. Po malici in fotografiranju smo se odpravili nazaj proti koči, kamor smo prišli v dveh urah. Tam nas je že čakal drug del skupine.  Sledil je kratek počitek, nekaj čajev in piv. Zaradi možnih popoldanskih nalivov smo se odpravili  hitro v dolino. Skrbniku koče smo se zahvalili so gostoljubje in pohvalili njihove storitve, ki so bile na visokem nivoju.

Spust v dolino je potekal brez večjih problemov. Je pa res, da se je v zadnjem delu vse skupaj kar »pošteno vleklo«, pa še dež nas je malo namakal. Pri vozilih smo se preoblekli in odpeljali nazaj  v Ljubljano.

Kmalu smo imeli nepredviden postanek.  Ko smo prišli do prve kmetije je na kombiju počila prednja desna guma. Rezervno smo našli, večji problem pa je bil z dvigalko. Lokacija dvigalke za kombi je za nas ostala skrivnost. Pomagali smo si z dvigalka iz osebnega vozila. Žal je bila v pomoč le toliko, da smo počeno gumo odvili in jo zamenjali z rezervno.

Ko je rezervno kolo bilo za silo v ležišču, je dvigalka popustila zaradi teže kombija. Po začetni »paniki« je moški del ekipe stopil skupaj. V bližini smo našli nekaj gradbenega lesa. Z njim smo dvignili kombi in tako uspešno privili vse vijake na rezervnem kolesu. Še dobro, da se to ni pripetilo višje na gozdni poti, kjer gradbenega lesa ne bi našli.

Po zamenjavi smo se vrnili nazaj v Ljubljano. Pričakovali smo, da se bomo nekje v Sloveniji še ustavili v kakšni gostilni, kjer bi si izmenjali vtise iz gore in  nazdravili na uspešen zaključek vikenda, pa ni bilo »volje«. Mogoče pa jo bomo našli  po naslednjem zaključku preživetega vikenda v gorah.

Spisal Janez B.



Ni komentarjev:

Objavite komentar