Dreiherrenspitze / Picco dei Tre Signori, 20.-21. 8. 2011

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Mitja, Primož, Marjan, Nevenka, Tadej, Robert

1. dan
Birnlückenhütte / Rifugio Brigata Tridentina, 2441 m
trajanje: 3 h 20 min
višinska razlika: cca 880 m vzpona

Ta vikend smo se z gorniško skupino PD Rašica odpravili v Italijo, natančneje v pogorje imenovano Visoke ture, osvojit tritisočak Draiherrnspitze.

Šest najbolj zagretih se je v soboto ob sedmi uri zjutraj zbralo na običajnem zbornem mestu na Prušnikovi 99. Večina udeležencev se je pripeljala s kombijem, “naložila” še naju z Marjanom in odbrzeli smo proti Karavankam. Ob 8.00 uri smo že čakali pred tunelom karavanke in se 20 minut spraševali zakaj navadni državljani “plačujemo” nesposobnost dogovora avstrijskih in slovenskih oblasti glede vožnje kamionov skozi tunel.

Po odprtju tunela smo se peljali naprej mimo Lienza, Innichena, smučišča Kronplatz, mimo Brunecka in okoli dvanajste zavili z glavne ceste v dolino Ahrntal po kateri smo po slabi uri vožnje ob 12.40 parkirali kombi 1582 m visoko na večjem parkirišču v mestecu Kasern.

Ob 13.00 smo dobro natovorjeni peš vstopili v Naravni park proti koči Rifugio Brigata Tridentina, našemu današnjemu cilju. Navkljub višini je sonce dodobra segrelo ozračje, ki je naši zimski pohodniški opravi pomagalo izžemati tekočino iz naših pregretih teles.

Med tem, ko so ostali obiskovalci parka skakljali okoli v lahkotni poletni opravi se je nas šest potilo “zadekanih” v zimske gojzarje, dolge zimske hlače (edino naš šef Tadej se je “švercal” v kratkih hlačah). Menim, da situacijo najbolje ponazori citat dveh prijateljev, ki se javita domov s plaže na obali in sicer: “ma jašta, sirotinja, sve golo I boso, samo mi u bundama”.

Makadamska cesta se je ob vodi vila mimo nekaj manjših koč in se počasi spremenila v lepo s kamni tlakovano pot, ki nas je ob 14.40 uri pripeljala do postanka pri Rahner Alm hütte 1986 m visoko. Med počitkom smo ostali preznojeni udeleženci izkazovali naverjetno skrb nad Tadejevimi kratkimi hlačami “Tadej, te kej zebe, da sa nau'š prehladu”. V takem in podobnem pametovanju nam je čas počitka hitro minil in okoli 15.00 ure smo krenili naprej.

Z razgledovanjem po prelepi dolini smo sobotni cilj kočo Rifugio Brigata Tridentina 2441 m visoko dosegli ob 16.20 uri. Naš jutrišnji cilj je bil pred nami kod na dlani. Med tem, ko smo ostali uživali ob pogledih na okoliške vršace Dreicker, Tauernkogl, Vetta d’Italia, Steinkarspitze, Grasleitenkopf visokimi malce pod 3000 m, je šel Tadej preveriti dostop na ledenik za jutrišnji vzpon, Primož pa si je ogledoval možno traso za enega izmed njegovih prihodnjih izletov.

Po večerji smo še malce posedeli za mizo in ob klepetu precej uspešno nadomeščali čez dan izgubljeno tekočino.

V pričakovnju naslednjega dne smo ob 10.00 uri odšli spat.

Spisal Robi
---------------------------------------------------------------------------------
2. dan
Dreiherrenspitze / Picco dei Tre Signori 3499 m 
Lenkjöchlhütte / Rifugio Giogo Lungo 2603 m


trajanje: 12 h 15 min
višinska razlika: cca 1500 m vzpona, cca 2400 m sestopa

Z manjšim zapletom smo bujenje imeli ob 5.20 uri, se na hitrico spakitali,
umili pozajtrkovali in ob 6.00 uri krenili na pot. Po dobre pol ure hoje smo prišli do ledenika, kjer smo nase “navlekli” dereze, čelade, rokavice, pasove, pohodne palice zamenjali za cepine in se navezali. Tadej nas je “pošlihtal” v dve ledeniški navezi. V prvi so bili Primož, Mitja in Marjan, poimenovali smo jo “ta hitra naveza”, v drugi pa smo bili Tadej, Nevenka in jaz, poimenovali pa smo jo “ta lepa naveza”.

Uspešno smo krmarili med razpokami, počasi prečili ledenik in se vzpenjali proti zgornjemu ozkemu skalnemu prehodu. Naša pot se je križala z Italianskim parom iz Trsta, ki je skoraj istočasno štartal iz koče. Družno smo nadaljevali in nekje na sredini ledenika je pričelo nekaj pokati, kod da poka ledenik.

Malce za tem se je z vrha levo od nas otrgala za manjšo hišo velika
skala in zgrmela proti ledeniku. Mimogrede je “zredirala” špičast vrh, ki se ji je našel na poti in ob močnem bobnenju treščila na ledenik. Sneg in led sta frčala povsod na okoli verjetno nekje med trideset in prdeet metrov visoko. Vse skupaj je drvelo v smeri našega jutranjega vstopa na ledenik, le da se je ustavilo nekoliko višje. Odprtih ust smo spremljali predstavo kakih dvesto metrov stran. “Uuuaaauuu!!!! Sej ne morem verjet , ej, a’s vidu …”

Tadej nas je previdno med nekaj večjimi razpokami pripeljal do na karti
označenega prehoda. Vendar pa je bil pričetek skalnatega skoka brez
oprimkov, zaradi česar se prva dva metra ni dalo preplezati. Toplo vreme čez poletje je “pobralo” precej snega in nas na ta način oddaljilo od predvidene poti. Italianska planinca in še dve navezi za nami so se ob pogledu na Tadejeve težave že na začetku obrnili in poiskali lažji prehod.

Tudi nam ni preostalo drugega kot, da se spustimo za cca 150 višinskih metrov in poiščemo prehod preko skalne prepreke. Omenjena nevšečnost nam je sicer “vzela” dve uri, vendar nam je zaradi zgodnjega štarta ostalo še dovolj časa za načrtovano pot.

Preko nižje pozicioniranega prehoda smo prišli brez težav in “zagrizli” v led proti vrhu. V začetku nadaljevanja je bilo na ledu še malce snega, ki pa ga je pridno avgustovsko sonce malce višje pobralo in doberšen del poti smo se vzpenjali po živem ledu. Za ostale ne vem, sam pa sem ob “zabijanju” sprednjih zob derez v trdi led kar dobro z prsti na nogah spoznaval konec čevla.

Na poti do grebena pod vrhom smo naleteli še na cca 50 metrski skalni skok, kjer se je zopet izkazal naš vodnik in zaupane mu “ovčice pozihral” kod se spodobi.

Kratek postanek, da se odžejamo, vsak po svoje “nafila” baterije in že smo prečili greben, kakih 150 višinskih metrov pod vrhom. Ob 14.00 uri sta se obe navezi šopirili na vrhu tritisočaka.

Po trofejnem slikanju smo se posvetili vsak svojemu sendviču in rdeči niti
izletov gorniške skupine Nevenkinim napolitankam in čokoladnim bonbonom. Čakala nas je še precej dolga pot v dolino, zaradi česar smo kmalu pričeli z spustom v smeri (doline) Valle Rossa.

 Zgornji del spusta po južnem snegu je potekal brez težav in v hitrem tempu. Nižje pa meni prečenje skalnih odsekov v derezah ni najbolj dišalo, tako da sem komaj čakal, snežno mejo, ko smo pospravili dereze, rokavice, cepine zamenjali za pohodne palice se razvezali.

Pri nadaljnem spuščanju smo na stezi po kateri smo hodili opazili odtise
kolesarskih pnevmatik in malo pred kočo Lenkjöchlhütte 2603 m visoko
dohiteli tri “kolesarske paciente” kako si nabirajo moči za nadaljevanje
avanture. V koči smo si privoščili krajši postanek.


 Ob spuščanju od koče mimo manjšega jezerca pa se nam je odprl prekrasen pogled na (dolino) Valle Rosa. Pod 3496 visokim Pizzo Rossa, ki zaključuje prelepo dolino smo počasi sestopali v zeleno dolina po kateri vijuga Rio di Valle Rossa, levo in desno pa jo zapirajo mogočne gore visoke med 2700 in 3200 m.



Zaradi počasnega spuščanja poti smo naredili precej dolžinskih metrov za manjšo izgubo višine, tako, da je naslednji postanek sledil 2000 metrov visoko ob idilični koči na večjem ravnem delu doline. Utrujeni smo se posedli na in ob klop pri božjem znamenju in opazovali disciplinirane krave kako se čez most preko vode mimo svizcevega domovanja vračajo z paše.


Čakalo nas je še cca 500 m spusta, prijetnim presenečenjem, ki nam jih je pripravljala Valle Rossa pa še ni bilo konca. Šli smo mimo krasnega razglednika, ob lepo speljani divji rečici in se mimo ostankov zgradb iz 16. stoletja in mimo rudniških rovov ob 18.15 uri spustili v Kasern do parkiranega
kombija.

Na poti domov smo se ustavili še na hitrico na pizzi, ki pa z brzino ni imela
nikakršne veze, saj nam je celoten ritual od naročanja pa do plačila vzel celi dve uri. Med čakanjem na hrano smo družno ugotovili, da smo preživeli fenomenalen vikend, da je Tadej izbral prekrasno turo in da je bila “ta hitra naveza” tudi precej lepa, ter “ta lepa naveza” tudi precej hitra.

Aja, pa nazaj je Mitja “gonu k fitipaldi”. Nam je vsaj za kakšno uro skrajšal vožnjo in podaljšal spanec, saj smo domov prišli v ponedeljek ob pol enih
zjutraj.

Spisal Robi

Fotografije Marjan