Križevnik 1910 m,
Poljske device (Molička peč) 2028 m,
Velika Zelenica 2114 m,
Veliki vrh 2110 m
PD Rašica
udeleženci: Ema, Alenka, Katja, Anamarija, Dejan, Kamila, Lara, Bogdan, Katarina, Andreja, Robi, Lana, Mirko, Žiga, Tomaž, Deja, Stane, Miro, Lu
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: 1200 m
dolžina: 12,6 km
Ko smo se zjutraj zbrali za turo je že deževalo. Tudi na kavi v Kamniku je še rahlo rosilo. A napoved je bila, da bo suho in morda posije tudi sonce. Namenjeni smo bili na planoto Veža, največkrat imenovano kar Dleskovška planota.
20 km² velika visokogorska planota se nahaja med Robanovim kotom, dolino Savinje in Lučnice ter odmaknjeno dolino Lučke Bele. Vrhovi so debelušasti. Najvišja in najbolj izstopajoča sta Velika Zelenica in Veliki vrh.
Oba vrhova sta bila naš cilj, za povrh pa še najvišji vrh v grebenu Poljskih devic. Med pitjem kave je tudi rosenje ponehalo. V mešanici megle in sonca smo se pripeljali na Dleskovško planoto in parkirali na planini Ravne.
S pohodom smo začeli po markirani poti proti Korošici. Kmalu smo zavili na nemarkirano pot proti planini Polšak. Prijetno planino z lovsko kočo smo dosegli v uri. Nekaj razgleda je bilo, predvsem proti Raduhi, naši trije dvatisočaki pa so se skrivali v oblačnosti.
V rezervi smo imeli tudi Križevnik, ki s prihodom na greben postal aktualen, saj je bil vrh v soncu. Pa smo zavili tja. Z Dleskovške planote je Križevnik precej neizrazit vrh.
Z Robanovega kota pa je slika precej drugačna. Takole nam pogled na severno steno Križevnika slikovito opišeta avtorja knjige Slovenske stene: »Skupaj s stebri Peči onstran Savinje sestavlja veličasten portal, ki krasi vzhodni vhod v naš visokogorski alpski svet.
Take sredogorske stene pa so pogosto še bolj izklesane kot njihove znamenitejše visokogorske vrstnice. V teh prepadih sredi mehkih gozdov še dobro vidimo sledove neizprosnega dleta nekdanjih ledenikov«
In res je z vrha proti severu vrtoglavi prepad. Imeli pa smo tudi razglede, spet predvsem na sever. V upanju, da se odpre tudi južneje smo sestopili s Križevnika in nadaljevali po grebenu Poljskih devic.
Z nekaj prebijanja skozi ruševje smo dosegli najvišji vrh Poljskih devic. Vrh je na zemljevidih imenovan tudi kot Molička peč. Sestopili smo nazaj na neoznačeno stezico proti Veliki Zelenici in po njej dosegli vrh.
Tu nas je pričakal močan veter in megla. Nič ne de, nadaljevali smo proti Velikem vrhu in potem hitro sestopili. Veter se je nižje hitro umiril in spet je posijalo sonce in lahko smo občudovali vse štiri naše cilje.
Po zaključku ture smo se nazaj grede ustavili še na sedlu Černivec, kjer nam je analizo ture popestrila vesela družba s harmonikami.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Dejan
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar