Svinška planina / Saualpe, 28. 2. 2026

Ladinger Almhütte 1738 m, 
Sandkogel 2011 m, 
Ladinger Spitz 2079 m, 
Kaiserofen 2037 m, 
Gertrusk 2044 m, 
Wolfsberger Hütte 1850 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Kristina, Jana, Marjan, Marko, Brane, Milena, Katja, Anka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 7 ur 55 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 18,9 km
  

Zaradi močnega sneženja v februarju se je spremenilo načrtovanje gorniških izletov, predvsem v visokogorju. Potrebno je izbrati bolj kopaste gore, kjer ni nevarnosti plazov. Zato je bil za soboto, 28. februar, izbran 2079 m visoki Ladingerspitz.

Dvanajst gornikov se nas je odpeljalo čez Ljubelja in Celovca naprej po avtocesti v smeri Gradca in Dunaja, do odcepa za Volšperk / Wolfsberg, mimo naselij St. Michael in Lading, vse do gostišča Giesslhutte na višini 1347 m. 

Morali smo napraviti kar nekaj krogov za primerno parkiranje, na koncu pa nam je prijazna gostilničarka dovolila na njihovem prostoru. Opremili smo se, z vso potrebno opremo in krenili. 

Že po nekaj deset metrih široke ceste smo prišli na popolnoma ledeno pot, ta je bila sicer posuta z grobim peskom, a vendar je bilo treba zelo paziti pri hoji. Po pol ure smo se odcepili na ožjo gozdno stezo. 

Nadeli smo si krplje in nadaljevali po strmejši, a očiščeni smeri. Pa ne za dolgo. Prišli smo na neshojeno stezo,  le gaz ali sled turnih smučarjev. Ko smo prišli iz gozda, se nam je odprl razgled le proti vzhodu.  

Bili smo na odprti, brezmejno široki pašni planoti, po kateri smo prišli do koče Ladinger Almhütte. Po izgledu je obnovljena, kar velika a v tem času je zaprta. Do tod smo hodili 2 uri in 30 minut. 

Ustavili smo se za kratek počitek. Nadaljevali smo kar strmo navzgor, ponekod po izpihanem, drugod po nanesenem snegu, kjer se je bolj udiralo. Pri prečenju in strmejših delih smo  izbirali po izgledu manj prodirajoče poti. 

Pred nami je prvi, kot predvrh glavnemu, Sandkogel. Celotno področje je pašna planota razmejena z žičnimi pregradami in majhnimi pastirskimi zavetišči. Vreme je bilo krasno, vidljivost zelo dobra, le hladen vetrič je zmotil idilo. 

Nismo se veliko zadrževali in se napotili proti najvišjemu vrhu Ladingerspitz. Dosegli smo ga v 3 urah in 30 minutah. Tu se je odprl pogled od naše Pece, Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, pa do avstrijskih Nizkih in Visokih Tur. 

Tudi italijanski Dolomiti so bili v daljavi. Res lepi razgledi. Sam vrh je poseben, raven in po velikosti nogometnega igrišča. Manjši del ekipe je tu zaključil in se vrnil po poti vzpona. 

Ostali pa smo nadaljevali po grebenu gori doli še na Kaiserhoffen in Getrusk, za kar smo potrebovali slabo uro. 

Vrnili smo se po poti vzpona  do pod Ladingerspitz nato pa desno pod njim po že zmehčanem in udirajočem se snegu navzdol do koče Wolfsberger Hütte, ter nazvdol do ceste po kateri smo skoraj ravninsko hodili zelo dolgo, da smo končno prišli na  pot vzpona in po njej do našega izhodišča. 

Celotno turo smo zaključili po slabih osmih urah. V zahvalo za dovoljeno parkiranje smo si v tem gostišču na postregli s pijačo in si nekoliko odpočili. Sledila je še vožnja proti domu z vmesnim postankom za analizo ture pri gostišču Gorenc na Zlatem polju v Kranju. 

Spisal Janez

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Sled poti

Pot Istrskega odreda, 22. 2. 2026

Ostrič (Žabnik) 1056 m, 
Medvižica 1087 m, 
Razsušica 1083 m, 
Mala Plešivica 953 m, 
Velika Plešivica 908 m, 
Goli vrh 658 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Mojca, Marko, Tatjana, Robert, Tomaž, Matjaž
trajanje: 6 ur 55 min
višinska razlika: 830 m
dolžina: 14,9 km

Ker v zimskih mesecih ponavadi v sredogorju in visokogorju zapade sneg in razmere za vzpone postanejo prenevarne, se običajno odpravimo v Slovensko ali Hrvaško Istro na potep po grebenih, kjer se konča Notranjska in prične tista prava Istra oz. Čičarija, 

ki nudi razglede od Dolomitov, preko Benetk, Koprskega, Tržaškega in Graškega zaliva na Karnijce, Kaninsko skupino, greben Čavna, Gradiške ture, Nanosa na Vremščico in Kamniško Savinjske Alpe, pa tudi Učko in pogled na morje, seveda, če je vreme pravo. 

Grebeni Čičarije so v grobem razdeljeni na tri grebene, najbolj južni se prične v Kubedu in vključuje vrhove Krašca, Brdo, Kobel, Lačna, Vrh Križa, Krog, Ščukovec, V. Gradež, Greben in preko Dvori na Veliki Badin, mimo spodmolov, cerkvice sv. Kirika na Gradec. 

Srednji greben poteka od vasice Podgorje preko Jampršnika, Kojnika, Goliča, Lipnika, Kavčiča, ter Špičastega vrha in Žbevnice na hrvaški strani. 

Najbolj severni greben pa se prične pri vasici Prešnica, kjer je ogromno vrhov, pa bom naštel le bolj markantne kot so Glavica, Hrpeljska gora ali ( Mišja Šoga), Krožič, Gabrov vrh, Velika in Mala Gobavica, Grmada, Cigan, Slavnik, Veliki Grižan, Čuk, Velika in Mala Plešivica, Razsušica ali Glavičorka, Medvežica, Žabnik ali Ostrič, Koritnjak, Goli vrh, Batica in Trstenik. 

Tokrat sem na povabilo vodnika Tomaža PD Rašica gostoval in vodil skupino udeležencev PD Rašica, ravno po severnem grebenu od Žabnika proti Slavniku do Skandanščine po poti Istrskega odreda. Pot je poimenovana v spomin na partizanski odred in padle borce tega odreda, ki so med NOB v teh krajih, predvsem Brkinih in Čičariji povzročali velike preglavice okupatorju in domačim izdajalcem.

Izbrali smo pot iz vasice Golac  - Zagrad. Ker tura ni krožna, smo eno vozilo pustili v vasici Skandanščina kamor bomo sestopili. Sama pot ima izhodišče v Zagradu točneje majhni Brkinski vasici Golac in gre preko Žabnika poimenovanega tudi Ostrič, 

Medvežice, Razsušice poimenovane tudi Glavičorka, italijanskega vodohrama (predvidevam, da iz časov Rapalske meje) za katerega ogled smo potrebovali naglavno svetilko, V. in M. Plešivice, Velikih, Malih vrat in po Blejski cesti.  

Zaradi kratke dnevne svetlobe, smo na malih vratih obrnili v smeri Skandanščine in si med potjo ogledali še zelo zanimivo 50 m dolgo in 19 m globoko kraško jamo Golobinka v Gozdičju 1. 

Sprehodili smo se preko Golega vrha mimo 26 m dolgega in 21 m globokega brezna Cigana jama, ter tako prehodili 6 vrhov in eno razgledišče s pogledom na celotni srednji greben Od tu naprej na tem terenu izpod Slavnika izvira ob dežju cel kup kraških izvirov, 

ki obenem tudi poplavijo kraške vrtače, si je pa zanimivo ogledati kar nekaj generacij star pokrit izvir - zadrževalnik vode na enem od pašnikov tik pred vasjo in zgodovino borbe za vsako kapljico vode za katero so se naši predniki borili za sebe in svojo živino pred izgradnjo vodovodov. 

Sledi še sprehod čez zanimivo lepo vasico Skandanščina in ogled cerkvice sv. Roka. Od tu je le še nekaj metrov do avtomobila, kjer zaključimo fantastičen, dokaj topel in sončen dan, začuda brez burje v lahnem vetriču in z nekaj malimi krpicami preostalega snega, ki ga je bilo komaj dovolj za kakšno kratko kepanje.

Spisal Matjaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

Škavnica, 7. 2. 2026

Plaz 528 m, 
Škavnica 734 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Špelca, Nives, Darja, Janez, Mojca, Leonida, Boris, Anka, Simona, Meta, Božo, Mirko, Edita, Vida, Leonida, Mojca, Marija Magdalena, Jan, Lili, Jana, Darja, Dragica, Maja, Nikolaj, Vladimir, Jožko, Vida, Rok, Marjeta, Tatjana, Robert, Marjan, Katarina, Mihaela, Sašo, Sabina, Nevenka, Nataša, Mirko, Janja, Anica, Anica, Irena, Dušan, Tomaž, Jasna, Miran, Ema, Stanko, Srečo, Primož, Janez, Magdalena
trajanje: 6 ur 10 min
višinska razlika: 700 m
dolžina: 11,3 km

Izlet Primorska pozimi je bil tokrat v Vipavski dolini, na zahodni strani Nanoške planote. Vreme ni kazalo najbolje, a vseeno smo odšli. Če je vreme med jutranjo kavo na Ravbarkomandi še zdržalo, smo v Vipavi turo že začeli v rahlem dežju.

Povzpeli smo se do Gradišča pri Vipavi, kjer nas je mimoidoči voznik povabil v svojo vinsko klet na vedrenje. Časa smo imeli dovolj, zato smo se tam res ustavili za pol ure.

Nadaljevali smo do razcepa poti, kjer gre desna pot na Gradiško turo, mi pa smo zavili levo. Dež je med tem ponehal in naš prvi cilj, vrh Plaz, smo dosegli v dobri uri. Po postanku sta se oblikovali dve približno enako številčni skupini.

Prva je sestopila po krožni poti nazaj v Vipavo, druga pa je krenila na Škavnico. Na radarju je samo malo zahodno od nas deževalo in tudi nebo je bilo grozeče črno, a dež nas do vrha ni več dosegel.

Tudi mi smo sestopili krožno, mimo bivaka Teodozij. Ravno ko smo s strmejšega dela prišli na kolovoz, je ponovno začelo deževati in dež nas je spremljal do prihoda v Vipavo. 

Tu smo se na kratko ustavili, nato pa smo se vkrcali na avtobus, se odpeljali v vas Slap in v turistični kmetiji zaključili današnji izlet.

Spisal Tomaž

Fotografije

Sled poti