Parseierspitze, Hoher Riffler, 11. - 14.8.2018

Augsburger Hütte 2.298 m,
Gatschkopf 2.945 m,
Parseierspitze 3.036 m,
Dawinkopf 2.970 m
Edmund Graf Hütte 2.408 m

Hoher Riffler 3.168 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Alenka, Jana, Marjan G., Leopold, Mili, Vasja, Rok, Marjan P., Mihela, Tomaž
skupno trajanje: 24 h
skupna višinska razlika: 4.250 m
skupna dolžina: 46,8 km

Spet smo šli daleč. Še 80 km zaodno od Innsbrucka. Do Landecka po dolini reke Inn, nato pa v stransko dolino Stanzertal.

Za prva dva dni smo se ustavili v vasici Grins. Naš cilj je bil obisk skupine Lechtaler Alpen, oziroma njenega najvišjega vrha,  Parseierspitze (3.036 m).

Parseierspitze ni le najvišji vrh skupine Lechtaler Alpen, temveč tudi najvišji vrh severnih apnečastih Alp in tudi edini tritisočak tega območja.

V Grins smo prispeli po 7-ih urah vožnje. V lepem, sončnem vremenu smo krenili proti koči Augsburger. Koča se vidi že s parkirišča, čeprav je 1.250 m nad njim.

Tri ure in tričetrt smo rabili do koče, ki smo jo dosegli malo pred četrto popoldan. V koči smo se namestili za dva dni in preostanek popoldneva, do večerje, uživali na terasi koče.

Naslednje jutro smo po zajtrku krenili na tri predvidene vrhove. Najprej je bil na vrsti Gatschkopf (2.945 m). Na vrhu so nas pričakali krasni razgledi na vse strani, čeprav te konce tako slabo poznamo, da smo prepoznali komaj kak vrh.

Pravilno smo prepoznali 50 km oddaljeni Zugspitze in naš torkov cilj, Hoher Riffler in to je bilo počasi to. Skrtka tu je še ogromno dela v spoznavanju in obiskovanju lokalnih gora.






Po grebenu smo se spustili do sedla Patrolscharte, med Gatschkopfom in Parseierspitze.


Opazovanje ostalih, ki so v daljavi prav počasi napredovali na Parseierspitze je vzbujalo skrbi, da ni pot morda pretežka.





Skrbi so bile upravičene. Ko smo prišli pod sedlo na melišče, kjer se odcepi pot v ostenje Parseierspitze, se je izkazalo da je pot pretežka za celotno skupino.

Izpostavljeno, detajli II. stopnje težavnosti in vstop po gladkih skalah s pomočjo jeklenice so najtežje, kar sem do zdaj videl na avstrijskih markiranih poteh.

Z gorniško skupino tu ne bi bilo težav, za vodniški odsek pa nekoliko pretežko. A imeli smo asa v rokavu, še en skoraj tritisočak, Dawinkopf (2.970 m).

In tako smo se ločili, trije so odšli na Parseierspitze, ostali pa na Dawinkopf. Čisto pohoden tudi ta ni, le da so tu na detajlih II. stopnje v pomoč jeklenice.




Je pa izreden razglednik in drugi najvišji vrh skupine Lechtaler Alpen, ter tretji najvišji vrh severnih apnečastih Alp (drugi je Hoher Dachstein 2.995 m).

Sestopili smo nazaj do melišč pod Parseierspitze in srečali našo trojico, ki je ravno sestopila z vrha. Zdaj so šli oni na Dawinkopf, mi pa smo sestopili do koče.

Tu gre pot čez 100-metrsko skalno stopnjo, ki se spodaj postavi precej pokonci in je čez njo speljana krajša ferata težavnosti nekje B/C.

Nato pa na melišče, nekaj časa smo hodili po njem, nato pa malo počili, ena skupinica malo višje, druga malo nižje. Prav lepo smo uživali v popoldanskem soncu, ko je nenadoma počilo.

Z ostenja nad meliščem se je utrgala ogromna skala in se grozeče usmerila najprej proti zgornji skupinici in nato proti spodnji. Zgrešila je obe, občutek pa ni bil prijeten in kaj hitro smo se pobrali proti koči.

V koči smo bili kakšne pol ure prej kot dan prej, ostali trije pa kakšni dve uri za nami. Popoldan je minil v planiranju preostanka izleta. Za ponedeljek je vreme še kazalo suho, za torek ne več.

Tako se nam je v ponedeljek kar mudilo, dogovorili smo se za zgodnejši zajtrk in ob 7 h že odšli iz koče proti dolini. Plan je bil namreč, da že ta dan osvojimo vrh Hoher Riffler.

V dveh urah smo bili na parkirišču v Grinsu. Pripravili smo narbtnike za nadaljevanje in se namenili odpeljati naprej. Avto je vžgal, kombi pa ne. Akumulator je štrajkal.

Malo smo kombi porivali, poskusili s kabli, pa ni zaleglo. Pa smo za pomoč poprosili mimoidoča delavca z delovnim strojem. Prijazno sta priskočila na pomoč in v vnemi v kratek stik spravila svoj delovni stroj.

Tako smo imeli zdaj dve nepremičnini. Mi smo klicali za pomoč ÖAMTC (avstrijsko avto-moto zvezo), delavca pa svojega šefa. Šef je prišel prvi, izročil svojima varovalko, nas pa s kabli priklopil na svoj poltovornjak.

Skratka, možakar ni bil na lokaciji niti dve minuti, ko sta delovala tako kombi, kot delovni stroj. Stornirali smo pomoč ÖAMTC, se zahvalili vsem trem domačinom s slovenskim pivom in se odpeljali v 17 km oddaljeni Pettneu am Arlberg.

Obiskali smo novo skupino Alp, Verwall, katere najvišji vrh je prav Hoher Riffler.  Naše izhodišče zanj pa je le 6 km oddaljeno od znanega smučarskega središča St. Anton am Arlberg.

Velja omeniti da nas je vse jutro  spremljalo vreme brez oblačka. A oblački so se začeli kopičiti in po uri in pol hoje po dolini Malfon se ji je že kar nabralo. Ko smo iz doline usmerili v breg proti koči, pa se je začelo vreme vidno slabšati.

In do koče smo prišli obdani s temnimi oblaki. Čez nekaj minut je že deževalo. Naš plan, da bi ta dan naskočili vrh se je hitro izjalovil. Itak pa bi bilo kondicijsko kar naporno, saj bi skupaj naredili kar 2.000 višincev, v vzponu in sestopu.

Kazalo je slabo, izgledalo je da smo prišli v kočo le prespati in bomo naslednji dan v dežju le še sestopili.





A zjutraj se nam je nasmenhila sreča. Vreme je bilo ravno toliko dobro, da se je dalo na vrh.

Višje smo bili sicer v megli, a vendar, deževalo ni. V dobrih štirih ura smo bili nazaj pri koči. Poslovili smo se od oskrnika, ki je rekel, da smo bili v tej koči prvi Slovenci ( v kar malo dvomim) in sestopili v dolino.

Seveda vreme ni držalo in kmalu smo bili deležni dežja. Tudi okoli nas je bilo v daljavi vse naokoli  polno dežnih zaves. Zgleda da smo izkoristili edino okno tistega dne za vrh.

V dolini Malfon smo naredili postanek v planšariji ob poti in se okrepčali pred vožnjo domov. Še slaba ura sestopa nas je čakala in potem 6 ur in pol vožnje v Ljubljano, večinoma v dežju.


Spisal Tomaž


Schneeberg, 4.8.2018

Kienthalerhütte 1.380 m,
Hochschneeberg / Klosterwappen 2.076 m,
Fischerhütte 2.049 m,
Kaiserstein 2061 m,
Weichtalhaus 547 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Vasja, Robi, Andreja, Tomaž, Ema, Meta
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1.550 m
dolžina 18,5 km


Tura je bila planirana 21. julija, zaradi vremena pa prestavljena na 4. avgust.  Schneeberg je najbolj vzhodni in najbolj severni dvatisočak in je zahodno od Dunajskega Novega mesta.

Sedem gornikov, obeh spolov, se nas je odpeljalo proti Mariboru in Grazu. Avstrijsko mejo smo prešli brez kontrole ter se kmalu usmerili proti Linzu.

Pred Bruck a. d. Mur smo se odcepili proti Dunaju do Glogniza in nadaljevali po magistralni cesti v dolino Schwartza do Waichtala, kjer smo parkirali na višini 547 m.

Vožnja je bila kar dolga, 350 km. Vozili smo se štiri ure, vključno s postankom na Šentilju. Nismo se odločili za pot po normalki, temveč po grapi soteske Waichtalklamm.

Pred vhodom v sotesko je kamnita stena pogorja, kjer je verjetno speljanih nekaj ferat. V steni je bilo namreč polno plezalcev, na startu pa še cela vrsta čakajočih.

Grapa je res edinstvena, ponekod je široka le za širino odprtih rok. Ves čas smo videli nad sabo le modro nebo, levo in desno pa visoke stene.





Višino smo pridobivali predvsem s skoki, kamini, ki so večinoma lepo varovani z verigami, jeklenicami, klini, kovinskimi palicami. Ker so bile skale mokre in spolzke, je bilo treba kar paziti.



Tu in tam se je soteska razširila, upali smo, da je bo kmalu konec, pa se je spet zaprla. To se je nekajkrat ponovilo.

Pohodnikov ni bilo veliko, zato nas je presenetilo, ko smo dohiteli par z otrokom, starim okrog pet let. Mož je imel v nahrbtniku še drugega otroka, ki je imel najbrž nekaj več kot leto dni.

Ni kaj, pogum na meji mogočega. Po dveh urah smo le zapustili sotesko ter po grapi prečili gorsko cesto po gozdni stezi, ki nas je v serpentinah pripeljala do koče Kienthalerhutte na 1380 m.

Koča je pod ostenjem Turmstein, 1416 m, kamor je speljana tudi ferata. Pri koči je bilo veliko obiskovalcev. Tudi mi smo si vzeli čas za počitek in okrepčilo pred nadaljevanjem. Na smerokazu je pisalo: 2 uri.

Šli smo naprej po gozdni stezi, ki se v veliko strmino vzpenja po položnejših serpentinah. Ko smo prišli iz gozda, se nam je prikazal naš prvi vrh.

Na začetku nas je spremljalo borovo grmičevje, nato pa do vrha travnata čistina. Vrh smo dosegli v dveh urah, tako kot je pisalo pri koči. Schneeberg je očitno pogorje, saj je na vrhu tabla z imenom Hochschneeberg, 2076 m, s televizijskim stolpom in le nekaj deset metrov stran vrh Klosterwappen.

Na njem je križ z napisom 2076 m. Vreme se je malo spremenilo, sonce so prekrili oblaki, pa tudi veter se je okrepil. V bližini smo zagledali kočo, oddaljeno 10 – 15 minut in odhiteli smo proti njej.

Stoji pod vrhom Kaiserstein, 2061 m visoko. Na vrhu je kamen in na njem plošča cesarju Francu Jožefu I. Proti jugu je teren travnat in lahko dostopen, proti severu pa skalnat in prepaden.

V koči so si nekateri naročili tudi tople jedi s cmoki. Vračali se nismo po isti poti, ampak smo se spustili naravnost po mehki travi, pomešani z gorskim mahom, v grapo in po njej do odcepa za kočo Kienthaller, kjer smo zaključili zgornji krog.

Tam se nismo zadrževali, dotočili smo le vodo v steklenice in se spustili po isti poti, kjer smo dopoldne hodili proti vrhu. Nismo pa zavili v sotesko, temveč smo šli naprej po cesti do odcepa na stezo za Waichtal.

Tako smo zaključili drugi krog in našo turo. Ob parkirišču je koča, kjer smo ob analizi ture preizkusili tudi nekaj njihovih dobrot. Kljub visoki turistični sezoni na povratku nismo naleteli na ovire ali zastoje.

Ob varni in hitri vožnji smo prišli domov še isti dan.

Spisal: Janez