Kamnica / Ferlacher Spitze, 6.5.2023

Bertahütte 1.527 m,
Kamnica / Ferlacher Spitze 1.739 m

PD Rašica
udeleženci: Valentina, Galena, Alenka, Kristina, Luka, Anja, Maša, Lea, Katarina, Srečko, Blažka, Nina, Pavel, Vladka, Vasja, Manca, Helena, Robi, Gordan, Damjana, Tomaž, Deja, Stane, Franc, Milojka, Miro, Breda, Laura
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: 1.000 m
dolžina: 12,8 km

Na avstrijski strani Karavank je mnogo zanimivih sredogorskih ciljev. Eden teh je tudi Kamnica, čudovit razglednik severno od Kepe. Z avtobusom in avtom smo se odpeljali v dolini Rož (Rosental) v Avstriji.

Po dolini navzgor do naselja Spodnje Dobje (Unteraichwald), kjer smo zavili levo in sledili tablam za Kopein ter parkirali pri gostilni Sticker. S pohodom smo začeli po cesti proti Bleščeči planini (Roßalm).

Na planini smo naredili prvi postanek. Tukaj je koča pod Arihovo pečjo Slovenskega planinskega društva Celovec. 

Na samo Arihovo peč nismo hodili, ker sem na ogledni turi ugotovil, da je povsem brez razgleda in bi le izgubljali čas.

Za popoldan je bila namreč napovedana možnost ploh in neviht. Po pavzi smo nadaljevali s pohodom. Pot gre precej strmo navkreber in nekajkrat preči gozdno cesto. 

Višje smo naleteli na zaplate snega, ki ga hitro pobira, a še kak teden nazaj bi zaradi snega znali imeti kar probleme.

Sneg se je končal, ko smo prišli direktno pod vrh Kamnice. Pot seveda ne gre navpično na vrh temveč gre po povsem kopnih meliščih na vzhodni strani Kamnice, vse do sedla med Kepo in Kamnico. 

Malo nad sedlom smo se ustavili pri koči Berta, ki je bila žal zaprta.

Pri koči se odpre lep razgled na kepo in njen severovzhodni greben, po katerem poteka izredno lep brezpotni pristop na vrh Kepe. Tako lep, da smo ga prehodili že štirikrat (prvič, drugič, tretjič, četrtič).

Tokrat je bila Kepa še precej v snegu, naša pot od koče do vrha Kamnice pa razen dveh snežnih flik povsem kopna. 

Vrh smo dosegli v sončnem vremenu, po dobrih treh urah od izhodišča. Kamnica je izredno lep razglednik in prav škoda je, da smo že štirikrat šli mimo.

In tudi nasploh je to po krivici precej zapostavljen vrh. Sestopili smo po poti pristopa do koče Breta, tu pa smo ubrali drugo pot, po zahodni strani Kamnice. 

Lepa pot nas je vodila v dolino, žal pa je nižje tudi kar nekaj hoje po cesti. Cesto smo spet zapustili na bližnjici do gostilne Stiker. 

Bližnjica preči še mogočno hudourniško grapo in nato smo bili kmalu nazaj na izhodišču. Vreme je zdržalo, pravzaprav smo imeli večino časa celo sonce. Analizo ture smo si omislili kar v gostilni Sticker.

In ko smo bili varno pod streho, se je, kot je to skoraj običajno, vlil dež.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije

Relive